30. 11. 2016 / Oder

CoFestival: Albert Quesada: Solo na Bacha in Glenna

Albert Quesada, plesalec in koreograf iz Barcelone, ki se je izobraževal na bruseljski plesni akademiji P.A.R.T.S., je v torek, 29. 11. 2016, na CoFestivalu predstavil svoj plesni solo: Solo na Bacha in Glenna. Gre za skoraj polurni plesni nastop na Bachovo Goldbergovo variacijo v izvedbi kanadskega pianista Glenna Goulda ter njegovo razlago te izvedbe oziroma interpretacije (intervju iz leta 1981). Leta 1986 je plesni projekt na Goldbergove variacije izvedel že legendarni plesalec Steve Paxton, ki je z njim opozoril na pomembnost plesalčeve interpretacije.  Paxtonove variacije so zasnova za Quesadov projekt, vendar Albert Quesada s svojim nastopom stopi naprej in ponudi nov razmislek o vlogi glasbenika, glasbenega dela, plesalca ter plesalčeve interpretacije.

 

Domnevno naj bi Glenn Gould trpel za sinestezijo, nevrološkim mešanjem čutov, ki povzroča, da posameznik lahko sliši barve, vidi zvoke ali okusi občutke. Naj bo domneva resnična ali ne, sinestetičnost čutov je vsekakor prisotna skozi ples Alberta Quesade. Gre za zlitje glasbe in plesa, Quesadovo telo postane glasba, postane melodija klavirja in na neki točki postane sam Glenn Gould. Tako kot Glenn Gould skozi svojo interpretacijo Bacha postane avtor, tudi Quesada skozi interpretacijo Glenna postane prav to. Slednje pa nikakor ni predstavljeno na pretenciozen način. Quesada se ne postavlja nad avtorja, temveč ravno obratno. Časti ga kot otrok. Kostum, geste in koreografija ves čas izpostavljajo otroško igrivost, ki jo plesalec občuti ob poslušanju glasbe. Vse skupaj izpade kot nekakšna virtuozna improvizacija; improvizacija, ker je z gibi izražena spontanost, vsakdanjost, trenutni navdih, virtuoznost pa se kaže predvsem skozi plesalčevo natančno analizo glasbe in njenega avtorja. Bolj kot sama estetika plesa je fascinantno zlitje glasbe in telesa v eno. Svoj nastop Quesada začini s humorjem, ki ga prinašajo izseki Glennovih razlag iz prej omenjenega intervjuja. Plesalec med njimi ne ustavlja gibanja, saj se mu uspe poistovetiti z avtorjem in ga čutiti na različne načine. Kasneje plesalec navidezno izreka avtorjeve besede, s čimer manifestira avtorjev glas skozi lastno interpretacijo. Še pomembnejše kot avtor sam pa je njegovo delo, glasba, in z izrekanjem le te Albert Quesada zaključi svoj solo.

 

Kratek, a močen plesni solo Alberta Quesada pusti gledalca z željo po še. Je zelo močna plesna manifestacija avtorja, ki poudarja moč individualnega plesalca oziroma umetnika, obenem pa ga sinestezira z drugimi umetnostmi. Kot rezultat spoja treh močnih individualnih ustvarjalcev (Glenna, Bacha in Quesade), nastane nekaj preprostega in čarobnega. To je Solo na Bacha in Glenna Alberta Quesade.

portrait2