CoFestival 2022

Letošnji CoFestival s tridelno tematsko strukturo je pogledoval na skupnostni ali subjektivni čas, z digitalnega ali virtualnega vidika gledal na telo in življenje ter trenutno preslikaval v poetično podobo, soodvisno od narave. Naneslo je, da se bomo ozrli predvsem na predstave, umeščene v prvi sklop. Pomembno je tudi omeniti, da smo si lahko ogledali kar nekaj predstav, nastalih pred epidemijo novega koronavirusa, kar je bilo po dveh letih odrskega ali drugačnega reflektiranja tega pečata puščajočega obdobja osvežujoče, če ne celo potrebno, da vendarle počasi pustimo ta čas za sabo.

Program pa je bil kljub skupnim točkam neverjetno raznolik, zaradi česar je lahko vsak videl kaj subjektivno všečnega ali miselno vzpodbudnega; od konceptualno bolj »napornih« do uprizoritev, ki so spočile oči in tok misli.

Moritz Ostruschnjak: Plesne inštrukcije (Ne bo večno tako) (2020)

Ogled: petek, 25. 11. 2022, Kino Šiška, otvoritev Cofestivala 2022

Kot nam lahko pove gledališki list, koreograf Moritz Ostruschnjak ogledanega sola Ne bo večno tako v okviru serije Plesnih inštrukcij raziskuje oziroma prikazuje manifestacijo plesni vitalizem, ki je okvirna tematika cele omenjene serije. V obravnavanem solu plesalec Daniel Conant nosi kostum (Daniela Bendini, Moritz Ostruschnjak) primarnih barv in spominjajoč na otroštvo, preživeto v 90. letih prejšnjega stoletja. Skozi sodobno ali konceptualizirano stilizirano gibanje, ki jemlje temelje v bavarskih ljudskih plesih, ustvarja sam svoj ritem s ploski ob telo. To poteka, z izjemo dveh ironičnih glasbenih intervencij, neprekinjeno, a z variiranjem in gibalnimi pavzami, ki jim pritiče tišina.

V treh jasno in s pomočjo luči (Benedikt Zehm) opredeljenih delih uprizoritve se publika sooči z vzpostavitvijo gibalnega materiala in plesno frazo, ki deluje kot baza za tipizacijo in stilizacijo, ki videno potem postavljata v modificirane kontekste. Z že načeto motiviko barv, ki vleče očitno vzporednico z nemško zastavo (dogajanje se odvija v črnini dvorane, Conant pa je oblečen pretežno v rdečo in rumeno) in ki se slika v omenjeni vrsti plesa, se ukvarja s sodobnim plesom samim – ta namreč nikoli ne ubeži ideološkim ali političnim podtonom; osnovo za politično vključenost vleče konkretno z berlinske scene med drugo svetovno vojno. Osnutki družbene kritičnosti ali ironije so v predstavo vključeni konkretno in duhovito: s plakati, ki imajo zapise kot je »After a while we will stop thinking about it.« in ki jih čez oder občasno ponese kar koreograf. 

Z vztrajno gibalnostjo, strukturiranostjo in repetitivnostjo se morda zdi uprizoritev sprva sama sebi namen, a nas s presenetljivimi vložki, koreografskimi premenami, stikanjem sodobnega plesa z drugimi plesnimi zvrstmi in osmišljenimi premori učinkovito prepriča o svoji kakovosti in, kar je najpomembneje, gledljivosti ter uživanja v tej sami.

Adam Kinner: Izbrani načini govora (2022)

Ogled: sobota, 26. 11. 2022, Kino Šiška

25-minutna predavanje in performans sta se bojda porodila na letošnji CoFesitvalski delavnici, izvedena pa sta bila v že omenjenem kratkem trajanju v avli pred dvorano Katedrala v Kinu Šiška. Koreograf in glasbenik Adam Kinner nas preseneti s fuzijo gibalnega in zvočnega na nekonvencionalen način. Skoraj osebnoizpovedno se v domačnem vzdušju loti sicer običajne metode smatranja glasu oziroma zvoka kot stimulusa, a četudi je bilo to njegovo ogrodje v procesu ustvarjanja, oba primarna medija gledalce povedeta v drugačne in multiinterpretativne sfere razmisleka o povezavi med gibom in glasom/zvokom. Med pasivnim gibanjem, a intenzivno atmosfero, ki ne vključuje napetosti ali občutka pričakovanja, morda zgolj resno osredotočenost na izvajanje, uspe z  napori, ki se zdijo minimalni, in inovativno teksturo giba porajati umetniško izlitje.

Glas (ali zvok) tako ne deluje kot stimulus, temveč kot gib sam; ne njegovo nadomestilo ne to, da bi gledali na plesalčevo resonančno telo kot na objekt fizikalnega aspekta, niti ne kot potvoritev giba. Zvok je enačen z gibom. Vsebina povedanega v mikrofon in potencirana skozi zvočnike ni pomembna, prav tako nista blazno pomembna izgovor ali barva glasu – nekaj tako neoprijemljivega in minljivega, kot je glas, se konkretizira v prostoru, kjer je umetnik sicer fizično prisoten (in je nujno, da je), a ga stvarnost lastno proizvedenega zvoka zabriše in naredi sekundarnega.

Njegovo telo se tako odziva nepričakovano: odziva na različne zvoke, glasnost in podobne vidike na ustvarjalčevem telesu ni zaznati, kar je verjetno tudi njegov namen. Kakovost njegovega giba ostaja enaka, spreminja druge elemente opazovanega. Tako se organska menjava jezika iz angleščine v materno francoščino vmes (kot tišine) zgodi zaradi lažjega prevajanja gibalnega v zvočno in obratno. Z vrnitvijo v primarnost se omejitve ošibijo, v tem okolju, ki ga ustvari, pa uspe izliti nekaj individualnega.

Michiel Vandevelde, Philippe Thuriot, Platform-K: Goldbergove variacije (2020)

Ogled: ponedeljek, 28. 11. 2022, Kino Šiška

Eden izmed temeljev, s katerimi se plesna predstava ukvarja, je postavljen na trditvi, da Bach in ples nista pretirano kompatibilna – to je verjetno tudi razlog, da je temu v preteklosti postavljalo antitezo že mnogo tujih in slovenskih koreografov ter plesalcev, prav konkretno so se mnogi ukvarjali z Goldbergovimi variacijami. Kot takega lahko izpostavimo Steva Paxtona, ki ga koreograf in plesalec Michiel Vandevelde eksplicitno referencira in pri tem namiguje, da je bil Paxton povod za koreografovo ukvarjanje z Bachom, ko pa je leta 1992 prvi prenehal z izvajanjem Goldbergovih variacij (ki so ga spodbudile, da je nanje plesal v sklopu lastnih specifičnih kompozicijskih načel in specifičnim gibalnim materialom), se naj bi pričela Vandeveldova predstava. Ta se navezuje na Bacha kot na klasicista v muzikološkem pomenu besede, a tudi kot na vzporednico razdelitvi družbe na družbene razrede. Iz tega izpelje za svoje Goldbergove variacije poglavitno misel o in- oziroma ekskluzivnosti tako umetniškega ustvarjanja kot pregledovanja in beleženja umetniškega dogajanja v zgodovini.

Na oder so tako postavljena tri neenaka telesa (Michiel Vandevelde, Amanda Barrio Charmelo, Oskar Stalpaert), ki skozi točko interesa rišejo očitne bolj ali manj vpadljive kontraste, občasno prijetne za oko, občasno pa zmotijo uniformnost kompozicije, kar je verjetno tudi namen ustvarjalcev. Neenakost teles se slika tudi v koreografiji, sestavljeni iz sekvenc, ki so si bodisi vzporedne bodisi se stikajo ali kanonizirajo, na trenutke pa se na odru porodi solistična fraza (med temi pride do izraza predvsem fizis Barrio Charmelo), a navedenim enakostim navkljub vsak izmed plesalcev pušča svoj gibalni pečat. Razlikujejo se torej v kakovosti giba, kar pa ohranja estetskost, saj opazujemo nedvoumno eno samo kompozicijo. Gibalni material, na katerega so po besedah ustvarjalcev, in kar lahko potrdi del publike, ki še omenjene umetnice pozna, vplivale Simone Forti, Trisha Brown, Yvonne Rainer in druge, je vrhunski in ob določenih delih, kjer ga svetloba (Tom Bruwier) uspe podpreti, nakaže na visok nivo plesnega ustvarjanja. Na žalost ga svetloba, ki je pogosto invazivna do gledalcev ali morda zgolj kičasta, kot ostalina nekega preteklega časa (za katerega smo veseli, da je mimo), velikokrat osami ali se vanj zažre, da ga publiki ne ostane kaj dosti.

Navkljub močnemu kompozicijskemu in plesnemu delu, ki je gledljivo estetski in že sam zase dovolj poveden, se pojavljajo duplikati že očitno izrisanih misli, denimo v videih, ki se med posameznimi daljšimi sekvencami predvajajo v ozadju, s čimer informacije in ideje res zgolj podvajajo. Ta element sicer malce zmoti tok gledanega, tudi harmonika (Philippe Thuriot), ki ni primarni instrument s tipkami, na katerega bi izvajali Goldbergove variacije, nas pusti hladne, a verjetno ne bolj kot najbolj moteč aspekt: kostumografija (Tutia Schaad, Camil Krings). Če bi bila ta osmišljeno nekonsistentna, bi jo lahko spregledali, v oko pa bode manjši koncept neenakosti teles in mimogrede tudi neenakost biološkega spola, ki se je zdel kostumografskemu delu ustvarjalcev očitno dovolj pomemben, da so v prvem delu uprizoritve edini plesalki ubranjene obrazne barve, ki ju nosita plesalca. Nosita tudi elegantne čevlje, medtem ko se mora plesalka zadovoljiti z belimi modernimi urbanimi čevlji. Zato pa lahko nosi nedrček, ki bode v oči predvsem zaradi ne popolnoma logičnega razpotja z drugim delom Goldbergovih variacij, kjer namreč pod ultra kratko prosojno srajco nedrčka ne nosi – to se nekako sklada z oblačili ostalih dveh plesalcev, ki ga ravno tako ne nosita. Deluje pa vseeno nekako, kot bi med obema deloma le postali dovolj progresivni: v prvem delu se bogokletnih ženskih bradavičk še branimo, v drugem pa jim pod sicer frfotavo in motečo ohlapno srajco, ki zakriva gib, pustimo prosto pot.

Kompozicija sama in izvedba zgolj plesnega dela si tako absolutno zaslužita pozornost, ki ju prejemata, saj sta blesteči, ideja razrednega lastništva in kulturnega pripadništva pa ju dobro osmišljujeta, z besedami Arendt, vzete iz videa, ki se je predvajal proti koncu uprizoritve, se poveže v celostno uprizoritev. Ta pa zaradi pojavnosti preveč nefunkcionalnih elementov z lahkoto izzveni in tako se skozi celotne Goldbergove variacije nadejamo nečesa, kar pa lahko zaradi skoraj spremljevalnih tehnikalij postane nedosegljivo in utrudljivo.

Aleksandar Georgiev: Skrinsejver (2020)

Ogled: torek, 29. 11. 2022, Kino Šiška

Z nežno in počasno atmosfero grajena plesna predstava Aleksandra Georgieva resnično spominja na naslovni motiv: ohranjevalnik zaslona. Plesalci z umirjenim tempom skozi celo uprizoritev gradijo atmosfero, ki malodane uspava zaradi svoje meditativne narave, pri čemer jim v veliki meri pomaga večinoma izredno nasičena živobarvna, a nevsiljiva luč, ki mehča že tako mehkobno gibanje. Namen koreografa ni bila poglobljena raziskava morebitne in prihodne nostalgije, temveč zgolj stvaritev okolja, v katerem gledalec čuti to redko upočasnitev življenja, ki morda šele prihaja, a je v resnici ravno zdaj tu pred nami.

Odpovemo se torej visoki konceptualnosti, a v zameno prejmemo skoraj erotične podobe, ki nas s to lastnostjo ne posiljujejo, zaradi česar jih lahko sprejmemo brez pričakovanih in pogosto udejanjenih pritiskov, ki velikokrat pritičejo ogledu kakšne »napornejše (manj gledljive, ki bi zahtevale poznavanje in, jasno, na koncu tudi sprejemanje uprizorjenega)« predstave. V estetskem vizualnem oddihu se tako naužijemo močnih posameznih elementov (ples, erotika, svetloba, glasba), ki pa suvereno stojijo celostno, zaradi česar nas še laže prepričajo o svoji pasivno prikazani vrednosti. Seveda pa lahko Skrinsejver sprejmemo tudi kot subtilno duhovitost, saj poruši naš spekter predvidevanj o tem, kako bi morala delovati sodobna konceptualna sodobnoplesna predstava. Kot gledalci se tako večinoma skrčimo v sprejemnike in s tem sporazumevanje okrnimo na enostransko sporočanje, kjer smo mi tisti nedejavni del, tisti v varčevalnem stanju, mi postanemo zgolj recepcijski objekti, ki spremljajo, naš edini odziv pa je lahko spokoj.

Magdalena Reiter in Mateja Rebolj: Preludiji in fuge (2022)

Ogled: sreda, 30. 11. 2022, Stara mestna elektrarna

Že druga predstava, umeščena v letošnji CoFestival, ki se ukvarja z idejo, da Bach ni skladal z mislijo na ples in da se to nujno pozna v njegovih kompozicijah. Tokrat sta se Magdalena Reiter in Mateja Rebolj ozrli na Preludije in fuge, ki so odmerjali jasne sekvence tišine in šumečih posnetkov med plesom obeh ustvarjalk. Ta je osredotočen na gibanje rok, ki plesalki združujejo, četudi ni nujno, da se dejansko dotakneta druga druge – umestitev vloge roke je za njiju pomembna, saj določa lasten in skupen čas ter telo. V njunih značilnih in svojstvenih gibalnih repertoarjih ohranjata zunanjo strukturo očitno in gledljivo, med prelivanji samih glasbenih obrazcev pa z natančnostjo in precizno razvrščenimi gibalnimi premori uspeta stvariti nekaotično in skoraj debussyjevsko plesno kompozicijo.

V sedmih preludijih in fugah se ozirata na doziranje časa, ki jima je namenjen tako individualno kot skupno; zaradi poprejšnjih sodelovanj se ozreta na svoje poznane opuse in fuzije njunih, a brez vmešavanja morebiti in potencialno odvečne vsebinskosti. Težko rečemo, da okrnjen do skrajnosti, a vsekakor ples, omejen na svoje bistvo, se v tej predstavi ne ozira na motivike že preživetega, pripovednost ali celo liričnost. Vodi ga le tok časa s poudarkom na trenutnem trajanju in trenutnih prisotnih telesih z Bachom v ozadju.

Alma Söderberg s Cullberg: Noche (2022)

Ogled: četrtek, 1. 12. 2022, Kino Šiška

Konec dober, vse dobro, pravijo. Kot zaključna predstava letošnjega CoFestivala se je odvila izjemna Noche, ki vključuje številčnejšo plesno zasedbo (Anna Fitoussi, Benjamin Pohlig, Cecilia Wretemark-Hauck, Eliott Marmouset, Johanna Tengan, Katie Jacobson, Louise Dahl, Mohamed Y. Shika, Unn Faleide, Víctor Armero Pérez) pod vodstvom koreografinje in koreovokalistke Alme Söderberg. V uprizoritvi, ki se prevaja kot Noč, je jasno prikazan nekonvencionalen razmislek o glasu, zvoku, gibu in koreografiji, pri čemer uspe koreografinja izpostaviti močan aspekt vsakega izmed plesalcev in vokalistov, hkrati pa vztraja v sinkopirani in neobičajni segmentaciji, ki ostaja celovita tako v posameznih segmentih kot v uro trajajoči soodvisnosti zvoka in giba. Redkokdaj uprizorjena in še redkeje videna – lastna skoraj zgolj koreografinji sami – estetika njene stvaritve nas presune in hkrati pogoltne s svojo karizmo in močjo, ki sevata tudi iz izbranega plesnega ansambla.

Prelivanja, neusklajenost, nesložnost, neodvisnost, a istočasna manifestacija gibalcev kot enega telesa se ob inovativni glasbeni izbiri, ki bi jo žanrsko morebiti lahko opisali kot world music, ter ob inovativni luči, ki nam na trenutke poda vizualno neizmerno privlačne dele, združujejo, gostijo in razdrečujejo. S tem ustvarijo neverjetno dinamiko, v kateri je zaznati optimistične, preprosto vesele note, ni pa omejitev niti za mrakobnejše, ostrejše predvsem gibalne dele. Zaradi naslova lahko gledalec pomisli na povezanost, ki bi jo čutili recimo ob ljudeh, s katerimi sedimo ob ognju in opazujemo nočno nebo, in ravno ta povezanost je ključni element in temelj, na katerem je možno izgraditi vse videno.

Z letno obuditvijo sodobnega plesa smo na različnih lokacijah v Ljubljani opazovali stvaritve zadnjih dveh let. S premislekom o kolektivnem in individualnem času so nas uprizoritve, ki smo se jih dotaknili, popeljale v razmisleke o sociopolitični situaciji, individualnem dojemanju malodane distopičnega dogajanja ter na koncu h golemu opazovanju estetike giba. CoFestival 2022 nam je dal vedeti, da je sodobni ples še kako živ! Tudi ministrica za kulturo Astra Vrečko se je jasno izrekla o želji, da bi sodobni ples v Sloveniji dobil tudi svoje bolj obljudeno in opaženo (predvsem s strani vlade in MZK) mesto pod soncem, kar pa vsi navdušenci nad to umetniško sfero veselo pozdravljamo in smo že v nestrpnem pričakovanju naslednjega CoFestivala.

Uredila: Mojca Podlesek
Lektorirala: Uršula Gačnik