Socìetas, Chiara Guidi: Japonske pravljice
Italijanska režiserka Chiara Guidi je slovenskemu gledališkemu občinstvu že rahlo poznana, saj je nekaj njenih predstav že gostovalo pri nas, sedaj pa je prvič ustvarjala predstavo znotraj slovenske produkcije. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je skupaj s sodelavci (Societas) ustvarila glasbeno predstavo z naslovom Japonske pravljice, namenjeno malo starejšim (5+) otrokom.
Oder pod zvezdami je spremenjen v japonski paviljon, v katerega so najprej povabljeni le otroci, nekaj minut kasneje pa še vsi ostali obiskovalci. Ob vstopu se je seveda potrebno sezuti in biti tiho. Publika v predstavi je razdeljena v dve skupini: na otroke, ki med predstavo sedijo v krogu in prebirajo fižol, ter na odrasle, ki si lahko izberejo svoje mesto med otroki ali pa sedijo ob strani in opazujejo dogajanje. Otroci postanejo del predstave, saj ta funkcionira le takrat, ko ima sodelujoče poslušalce. V paviljonu čaka 5 »hostes/povezovalk/organizatoric« (seveda so to igralke), ki kasneje začnejo pripovedovati pravljice. Med prebiranjem fižola, kar počnejo skupaj z obiskovalci, najdejo artefakte, ki jih spomnijo na pravljico določene barve in jo kljub preprečevanju najstarejše izmed njih povedo. Ob koncu pravljice pripovedovalke vedno izginejo, saj izgubijo stik z realnostjo in jih potegne v domišljijski svet. Njihova starešina otroke neprestano prepričuje, naj dalje delajo in da če že morajo slišati še eno pravljico, jo morajo nujno med prebiranjem fižola, kar morajo seveda početi v tišini. Iz tega lahko razberemo dve interpretaciji: najprej moraš biti priden in potem boš nagrajen s pravljico ali pa raje delaj, kot pa da se ukvarjaš z domišljijskim svetom.
To prebiranje fižola ima svojevrsten meditativni učinek. Ob poslušanju glasov pripovedovalk in ob deljenju fižola na rjavega in belega se gledalec popolnoma sprosti in predstava mine, kot bi trenil. Problem pa je, da se otrok/gledalec dovolj sprosti, da mu popusti koncentracija. Priznajmo si – prebiranje fižola ni hudo naporno miselno delo in tako lahko gledalec v temi mirno pozabi na ostalo dogajanje in se poglobi v svoje misli (ali pa v fižol). Škoda je le, da se lahko kaj hitro zgodi, da gledalec pozabi slediti dogajanju v pravljicah, ki tako zbežijo mimo, čeprav so zelo poučne in bi lahko od njih marsikaj odnesel.
Chiara Guidi pri svojih predstavah uporablja tudi tako imenovano metodo errante, pri kateri otroci sproti soustvarjajo predstavo oziroma le-ta zahteva njihov angažma, da je izvedena kot zamišljeno. Otroci se tako oblečejo v enake kostume, kot jih imajo pripovedovalke in takoj postanejo del skupine ustvarjalcev.
Predstava ponuja mnogo zanimivih in poučnih idej, ki pa žal zaradi neizčiščenosti predstave ne pridejo tako do izraza, kot bi sicer lahko.
