Bill T. Jones/Arnie Zane Company: Igra in igra
Cankarjev dom je v nizu velikih plesnih gostovanj po februarskem butoh spektaklu v ponedeljek, 20. marca, na oder Gallusove dvorane pripeljal ameriško sodobnoplesno skupino, ki pod imenom Bill T. Jones/Arnie Zane Company deluje že od zgodnjih 80-tih let prejšnjega stoletja. Slovenski publiki so se predstavili z dvema zaokroženima predstavama, združenima pod skupni naslov Igra in igra, plesalce pa je tako pri prvi (Ravel: ležeče ali pokončno?) kot pri drugi (Zgodba/) spremljal slovenski godalni kvartet Accademia, ki so mu bile zaupane najprej Ravelove, nato pa Schubertove note.
Misel, ki je gledalca ob opazovanju dinamičnih, kalejdoskopsko prelivajočih se gibov zaposlovala večidel predstave, se je utrnila že takoj na začetku: različnost lahko še kako pomeni tudi enost. Princip popolne skladnosti, ki bi zabrisala meje med posameznimi nastopajočimi in elemente uprizoritve zlila v en sam homogeno delujoči organ, bi tej predstavi namreč težko očitali – lahko pa snamemo klobuk pred čudovito živostjo, ki jo je v vsako minuto kompozicije uspela vnesti unikatnost tako gibov kot tudi splošne pojavnosti prav vsakega izmed plesalcev. Ta raznolikost, v kateri bi posebej politično angažirani gledalec lahko našel tudi subverzivno sporočilo, je dramaturške temelje postavila tako prvi kot drugi predstavi, ti pa svojega navdiha niti za trenutek niso iskali v tradicionalni narativni logiki. Čeprav se slednja pri sodobnoplesni umetnosti v svoji klasični pojavnosti tudi sicer redko najde, njena trda roka pogosto še vedno drži pripovedno nit – če ne drugače, skozi samozanikanje in upor konvenciji. Za Jonesovi stvaritvi pa se je zdelo, kot bi pri vsem tem ubrali neko popolnoma mimobežno pot; besede niso bile samo neizrečene ali pa obrnjene na glavo, temveč je njihovo logiko popolnoma nadomestila logika telesa in njegovega gibanja. Plesalci so na odru postali kompleksni liki, med katerimi se je ves čas kresala napetost, kombinatorne možnosti za navdušujoče interakcije pa so tako seveda postale neskončne. Skozi prepletanje solističnih izsekov, raznoraznih duetov ter skupinskih delov v vseh mogočih postavah in izraznih kombinacijah, so plesalci ves čas uspeli držati pozornost gledalca, ki mu je bilo ob vsakem premiku ponujeno nekaj novega. Kombinatorični eksperimenti, ki se jih je koreograf pri tem posluževal, pa tako niso učinkovali hladno ali distancirano, temveč ravno nasprotno – nastopajoče je z njihovimi močnimi prezencami vred jasno vodila nezmotljiva logika giba, ki je v njenem polnovrednem razmahu niso ganili ne morebitni tehnični spodrsljaji ne tu in tam opazne fizične omejitve katerega od plesalcev.
Ravno na ta način je uprizoritev neskladja med gibalnimi izrazi ne samo odmislila, temveč povsem sprejela in nato presegla. Gledalcu pa je tako v dragoceno prvinskem slogu povedala najkompleksnejšo in najenostavnejšo zgodbo hkrati, katere glavna misel je ves čas ostala ta, da v različnosti prej kot pogoj za spor ter nepremostljive težave ležita moč in neskončnost možnosti.