26. 4. 2015 / Oder

Bertolt Brecht: Dobri človek iz Sečuana

Bertolt Brecht je v paraboli Dobri človek iz Sečuana lucidno naslikal razmerja v določeni družbeni formaciji, v tem primeru kapitalistični. Dobrota – ali, če hočemo, določena moralna ideologija – ni in ne more biti odgovor na protislovja lastna sistemu. Posameznik bo v njem zavzemal vlogo skladno njegovemu delovanju; dokler bo sledil logiki neskončne akumulacije kapitala, bo njegov nosilec – kapitalist, ko jo bo (iz bolj ali manj objektivnih razlogov) opustil, bo postal mezdni delavec. V predstavi so ti odnosi naslikani kot odnosi med prostitutko Šen Te, njenim alter egom, bratrancem Šuj Tajem in reveži. Šen Ten dobi od bogov v zahvalo, da so lahko pri njej prenočili, nekaj denarja, s katerim si kupi trafiko. Ker k sebi sprejema reveže in jim deli zastonj riž, je kmalu pred tem, da vse izgubi. Na tem mestu vstopi njen alter ego, bratranec Šuj Ta. Iz trafike naredi kapitalistično proizvodnjo, reveže, ki jih je Šen Te vzela pod streho, spremeni v izkoriščane mezdne delavce.

 

Moraliziranje ni rešitev na novo vzpostavljenih družbenih odnosov, nam sporoča Brecht. To je v svoji konceptualni rešitev upoštevala tudi uprizoritev v režiji Aleksandra Popovskega. Nosilna stebra pri prevajanju osrednje ideje besedila v gledališki jezik sta zasedba in scenografska rešitev, ki ne delujeta zgolj kot dve sestavini uprizoritve, ampak preraščata v režijski koncept. Vsak igralec in igralka – ne le izjemna Tina Potočnik kot Šen Te in Šuj Ta – nastopa v predstavi v več vlogah. Različni tipizirani liki, ki jih oživijo isti igralci in igralke, izrišejo družbeno strukturo in razmerja v njej. Posamezniki in posameznice ostajajo zgolj kot nosilci in nosilke vsakokratnih vlog. Zadnje najlepše ilustrira odnos med represivnim aparatom (policist, ki vrši nadzor v bližini Šuj Tajevega obrata) in kapitalom (Šuj Ta) na eni strani ter delom na drugi – prva dva delujeta zelo sinhronizirano, ko so jima na poti reveži, ki jih je Šen Te vzela pod streho v svojo trafiko. Tega ne počneta zato, ker bi bila slabi osebi, oba sta zaradi mesta, ki ga zasedata v družbenih odnosih, prisiljena v takšno delovanje; država si ne more privoščiti kapitala za svojega sovražnika in obratno – kapital deluje v toliko ugodnejših pogojih, če mu ob strani stoji država.

 

Scenografija, ki je v veliki meri sestavljena iz lepilnega traku, uspe narekovati dober ritem predstave. Na začetku Šen Te s trakom na odru označi tloris trafike, proti koncu, ko vodi Šuj Ta kapitalistični obrat za pridelavo tobaka, je trak polepljen že po celotnem odru in preko njega z ene na drugo stran. Prispodobo gre razumeti kot tekoči trak, kot kapitalistično proizvodnjo, kakršna je prevladovala v določenem zgodovinskem obdobju kapitalizma. Hkrati sugerira dinamiko, lastno kapitalu, njegovo neskončno akumulacijo, ki rezultira tudi v neomejeni razširitvi proizvodnega načina.

 

Kot je značilno za Brechta in njegov epski teater, v predstavi ne manjkajo songi, nagovori občinstva in drugi potujitveni elementi, ki naj bi gledalca in gledalko predramili iz gledališke iluzije in ju usmerili k premisleku o družbenih vprašanjih, ki jih predstava evocira. V tem, najbolj brechtovskem od vseh elementov predstave, celotna postavitev šepa. Songi, pri katerih je konceptualna ostrina popustila, občinstvo prej začarajo kot predramijo. In čeprav se na koncu na odru odvije pogovor o nastajanju predstave, s čimer naj bi bil občinstvu dan vpogled v sam proizvodni proces umetniškega dela, gledalca in gledalke gesta ne more prepričati, saj je izpeljana površno in na hitro. Je prizor, ki ga v postavitvi Brechta vsak pričakuje, a zaradi ne do konca premišljene izpeljave, ostane razočaran. Priložnost, da bi gledališko proizvodnjo zgrabili pri njenih temeljih, da bi v njej dosledno premislili same pogoje možnosti za delo v gledališču, je ostala neizkoriščena. Premislek lastnega položaja v družbenih odnosih, v katerem so se akterji znašli kot umetniški delavci in delavke, mesto od koder so sploh nastopali in izgovarjali, je ostalo prikrito.

 

Na koncu ni odveč vprašanje, kako se vpisuje Brecht v repertoar MGL-ja, saj odpira vprašanja, za katera se zdi, da ta institucija z njimi sicer ne želi obremenjevati svojih gledalcev in gledalk. Le upamo lahko, da je Dobri človek iz Sečuana znanilec bolj kritične konceptualne usmeritve gledališča.

dobri2777