Avtorski projekt: Nazaj v obljubljeno deželo
Če bi morala predstavo Nazaj v obljubljeno deželo opisati z eno samo besedo, bi izbrala avtentičnost. Ta se odraža že pri izbiri avtorske ekipe (Marko Bulc – Mare, Tjaša Ferme, Mirel Knez, Damir Leventić, Mitja Blažič – N’toko), ki je tako ali drugače pobližje povezana z migracijami, prevladujočo temo uprizoritve. Nadalje se kaže v samem konceptu predstave, zastavljene kot izdelek v nastajanju, v procesu katerega sodelujemo tudi gledalci. Minimalistična scenografija spominja na pisarno manjšega start-up podjetja, kjer ni vidne hierarhije, obstaja pa jasna vizija prihodnosti …
V opisano okolje vstopimo nič hudega sluteči gledalci, ki zaman iščemo mejo med odrom in avditorijem. Kot je Shakespeare davno tega zapisal: »All the world’s a stage, and all the men and women merely players; /…/« Nimamo izbire, sesti moramo za eno od delovnih miz, na katerih nas čaka kava, limonada in prigrizek, nakar sledi drugi šok – namesto opozorila, da izklopimo svoje mobilne telefone, dobimo wi-fi geslo. Tudi močne odrske luči se očitno ne nameravajo ugasniti in počasi se privadimo na svojo vlogo. Režiser/moderator (Marko Bulc) nam iz začetka razloži pravila in strukturo predstave – na tej stopnji bi jo bilo morda že bolje imenovati delovni projekt – in lahko začnemo z iskanjem obljubljene dežele …
Skozi formo nekakšnega talk showa/okrogle mize z le navideznimi gosti takoj posežemo v srž problema – migracije se dogajajo, migranti so med nami, a nikar se ne pretvarjajmo, da je migrant migrantu enak. Zahodnjaki s potnim listom Evropske unije niti približno nismo v enakem položaju kot vsega hudega obtoženi »ekonomski« migranti z vzhoda, kar je v predstavi lepo prikazano s pomočjo absurdnih igralskih variacij, ki se poigravajo s stereotipi o spolni, rasni in jezikovni pripadnosti. Vrhunec uprizoritev doseže z osebnimi izpovedmi likov oz. dejanskih ljudi, ki stojijo za njimi. Kljub humornemu tonu, ki ga ubira predstava, začutimo, da člani avtorske ekipe pred nami razgaljajo svojo intimo, svoje trpke življenjske izkušnje, ki so jih doživeli zaradi takšnih ali drugačnih migracij. Stvari niso preproste. In brez vsakršnega moraliziranja se zavemo razsežnosti teme, ki zadeva vsakega izmed nas, saj nenazadnje vsi vztrajno iščemo obljubljeno deželo, kraj, kjer bi se počutili varno in sprejeto, kraj, kjer bi se lahko (samo)uresničili, kraj, ki bi ga imenovali dom.
Kje je torej obljubljena dežela? Zaman bi jo iskali na zemljevidu, poišče jo lahko le vsak pri sebi in znotraj skupnosti dobromislečih … Predstava, ki je prišla v pravem trenutku in bi si jo moral ogledati čim širši krog ljudi pri nas in po svetu.
