Avtorski projekt: Glej, vitki študent
Gledališče že dolgo časa ni več samo ogledalo družbe, prenesen posnetek mogoče realnosti na oder ali manifestacija čustev, občutkov in stanje človeka v svetu, ki jih gledalec skozi prej nevideni prostor odra dojame v prvinskosti potujitvenega učinka. Prepletanje odrske fikcije in vsakdanje realnosti posameznika brez vidnejše zamejitve je tisto, kar nima točke, do katere bi prišli in si rekli: »To je to. Prišli smo do konca. Naprej se več ne da,« temveč se ta navidezna meja nenehno prestopa v možnostih danega trenutka. Vprašanje, ki pa se postavlja je, kolikšna je distanca, ki jo lahko ustvarjalci predstave, kot je Glej, vitki študent, lahko ob tako zasnovanem projektu premorejo.
Avtorski projekt Glej, vitki študent, je nastajal v okviru projekta ŠtudenTeater, slednji pa je bil zasnovan pod okriljem Gledališča Glej in JSKD-ja. Projekt je tako ponudil možnost gledališkega ustvarjanja študentom, ki v sklopu svojega študija niso povezani z gledališčem, vendar so vseeno nekako vpeti v njegov prostor. Skupine, ki so nastale v okviru tega projekta, so tekom ustvarjanja avtorskih projektov delovale pod vodstvom mentorjev. 3. 6. 2016 se je v okviru projekta odvil tudi mini festival Študent Teater, kjer so se predstavile vse delujoče skupine, ki pa so pravzaprav imele enako izhodišče – članek iz dnevnega časopisa.
Izhodišče začetnega ustvarjanja in nadaljnjega preigravanja je bil odziv in na nekaterih mestih pridušena kritika manipulativne moči, ne samo oglaševalcev, temveč medijev nasploh. Ta se preko ironičnega oglaševanja pojavi v prostoru kot radijski ali televizijski reklamni blok. Manipulativni moči pa vsekakor dodajamo tudi ljudje sami, saj smo tisti, ki pravzaprav konzumiramo projekcije sveta in samega sebe skozi druge. Tako kot nam je skozi dan vse vrženo direktno pred obraz, na oglasnih panojih, preko raznoraznih pop – up reklam, medtem ko se skušamo prebiti skozi resen članek nekega resnega medija, so gledalcu pred oči eksplozivno vrženi prizori, ki karikirajo odnos medij/ljudje. Eksplozivnost curka se na mestih grobo preseka z umirjenim tonom razmišljanja vsakega posameznika o sebi, o lastnih strahovih, o mestu posameznika v svetu, ki izhajajo iz izkušenj ustvarjalcev samih. Tukaj pride na dan tudi ideja, ki je ne nazadnje skozi proces dela postala vodilna.
Performans, ki v sebi zajema zgornja dva aspekta in skozi dobro uro naslavlja tudi druge vidnejše družbene situacije prežemajoče današnji svet, je sešit v kolaž, v katerem skupaj trčijo močno kontrastne barve. Ta bi na nekaterih mestih potreboval nekaj prikrojitev glede usklajenosti, ki bi ga postavile v bolj trdno in malo manj razpršeno celoto. Po drugi strani pa imajo nekateri nastavki potencial, da se razvijejo; morebiti celo v čisto svoj nov projekt.
Če zaključim z mislijo Antonina Artauda, da mora gledališče v svojem bistvu pretresti in šokirati ter gledalca zaviti v utesnjeno, brezizhodno nelagodje, se avtorski projekt Glej, vitki študent na nekaterih mestih s svojim nekonvencionalnim pristopom in obdelavo različnih snovi temu približa. Razpršenost prostora, igralcev, prizorov in ne nazadnje tudi gledalcev je na določenih mestih učinkovala pozitivno, o čemer priča predvsem dejstvo, da je bil prostor nabit z energijo od začetka do konca. To pa je na trenutke vseeno presekala šibka dramaturgija. Energičnost se s koncem performansa zlije v dobesedno in metaforično razgaljenje, ki lahko vodi do spoznanja, da smo na koncu pod kožo vsi krvavi.
