Avgust v okrožju Osage

Prevajalka: Tina Mahkota 
Režiser: Janusz Kica 
Dramaturginja: Petra Pogorevc 
Scenografka: Karin Fritz 
Kostumografka: Bjanka Adžić Ursulov 
Lektorica: Maja Cerar 
Avtorica glasbene opreme: Darja Hlavka Godina 
Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik 
Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš 
Asistent režiserja: Jure Srdinšek (študijsko) 
Asistentki dramaturginje: Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak (študijsko) 
Nastopajo: Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin, Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič 
Premiera: 4. 11. 2021, Mestno gledališče ljubljansko 
Ogled predstave: 17. 11. 2021, Mestno gledališče ljubljansko

V Oklahomi v centru okrožja Osage je kot v kakem Camusovem Tujcu neznosno vroče, zato tam ni mogoče jasno razmišljati in nasploh je vročina prikladen izgovor, za katerim se sprva dá skriti vsa globlja občutja. V družinsko hišo Westonovih, v prerijo, ki je obenem »stanje duha«, saj so njeni prebivalci osamljeni in od vseh zapuščeni, se ob izginotju očeta Beverlyja bolj iz dolžnosti kot zaradi zaskrbljenosti vrnejo tri odrasle hčere. Led v besedah njihove matere Violet (Judita Zidar), odvisnice od alkohola in tablet, s katerimi blaži raka, ki ji je zrasel v ustih, zbije vročino Osage, in ko so pobegle hčere s svojimi partnerji ter družinami zaradi prilike razmer znova vržene v uničujočo dinamiko še vedno istih družinskih odnosov, ena zasvojenost vodi v drugo, nesreča rodi še več nesreč, osebne tragedije pa se kot po tekočem traku sestavljajo v nerazrešljivo družinsko tragedijo.

Avgust v okrožju Osage je tri ure dolg prerez treh generacij disfunkcionalne družine, ki jo poganjata nevrotična in vseprisotna, a ne popolnoma prisebna mama Violet in akademik, predavatelj in pesnik z eno samo čislano pesniško zbirko, oče Beverly (Boris Kerč), ki ga zaznamuje predvsem njegova odrska odsotnost. Izkaže se, da je razlog zanjo njegova smrt, morda celo samomor. Generacijske rane segajo še dlje, ker v družini še ni bilo človeka, ki bi jih zacelil. »Vem, da si imela grozno otroštvo. Kdo ga pa ni imel?« očita Barbara (Jana Zupančič) svoji mami Violet, ki se podobno otepa odgovornosti in pojasnjuje: »Moja mati je bila zlobna, grda, stara baba. Verjetno imam to po njej.« Gre za briljantno izpisano družinsko dramo dramatika in scenarista Tracyja Lettsa, ki v ospredje postavlja psihološki izris predvsem ženskih likov – mame in njenih treh hčerk Barbare, Ivy (Tina Potočnik Vrhovnik) in Karen (Tjaša Železnik). Ženske v drami so razžaljene, prevarane in lačne pozornosti ter ljubezni, ki si jo odtegujejo tudi med sabo, predvsem pa živijo z bolečino svojega velikega življenjskega poraza: kot osamelci so, ki so se vzdignili sami, pregnane v prostovoljno izgnanstvo v prepričanju, da si zaslužijo bolje, pa se jim je na poti do tja zalomilo.

Za vzdušje predstave so pomembni izbrušeni dialogi, hitre in domiselne replike, obilje sarkazma in vpitje začinjenih kletvic, predvsem pa humor. Ta gledalce silil k smehu ob prizorih, ob katerih bi se sicer iz obzirnosti zadržali, saj Letts postreže z dogodki, ki bi že v svoji posamičnosti zaznamovali vsako družino. (Domnevni) samomor, prešuštvo, incest, odvisnost, namigovanje na pedofilijo … Režija (Janusz Kica) s pravo mero komičnosti razbije gledalčev naraščajoči gnus in nemočno zgražanje ob slutnji, da bo na odru recimo pravkar videl posilstvo 15-letnega dekleta. Hkrati humor like gledalcu približa, a po drugi strani zlobni podton v njem preprečuje gledalčevo resno identifikacijo. K razpoloženju predstave svoje dodaja tudi premišljeno izbrana scenografija (Karin Fritz). Temni, hladni odtenki sten in tal dnevne sobe, knjižne police pričajo o pisatelju, ki je izginil, in hčerki, ki je bila nadarjena za pisanje, voziček z žganimi pijačami in pepelnik sredi dnevne sobe pa o v nebo vpijoči nezmožnosti soočenja z realnostjo. Pogrebniki so na Beverlyjevi sedmini odeti v črnino (Bjanka Adžić Ursulov), za umrlim očetom in možem pa v resnici nihče zares ne žaluje, ker so preveč zaposleni z odpiranjem nerazrešenih travm in ponavljanjem družinskih vzorcev. V morda edinem ljubezenskem prizoru cele drame se na odru zato kar iskri od ljubezni, ko Charles (Filip Samobor), sin Violetine sestre Mattie Fae (Nataša Tič Ralijan), ob igranju na klavir zapoje pesem, ki jo je napisal svoji sestrični Ivy. Romantika ne traja dolgo, saj se, potem ko gledalec še upa, da koga iz družine vendarle v prihodnosti čaka nekaj lepega, proti koncu drame razkrije še ena družinska skrivnost: Charles in Ivy sta v resnici polbrat in polsestra. Dramaturško (Petra Pogorevc) zelo močen je prizor, v katerem se za mizo na sedmini zberejo vsi člani družine, nevarna besedna vojna zamolčanih očitkov med mamo in hčerjo pa vodi v pretep med Violet in Barbaro. 

Judita Zidar je v vlogi mame Violet kot razbolel vihar, ki robanti po odru in udriha po vseh okrog sebe. Njena igra je bila tako prepričljiva, da se zdi, da bo sestopila z odra, prikorakala do gledalcev in obračunala še z njihovimi zmotami. Zraven nje posebej izstopa tudi Jana Zupančič v vlogi Violetine hčerke Barbare in je kot nekakšen »hčerinski vihar«, ki se je na nekaterih mestih nevarno približal odličnosti Zidarjeve, ponekod jo je celo presegel. Ženski lik, ki z zgodbenega vidika na odru zlasti vznemirja, je mlada Johnna (Diana Kolenc). Kdo je ta ženska, na kateri je edina izstopajoča stvar njena rdeča obleka, kdo je ta Šejenka, hišna pomočnica, ki jo je pred svojo smrtjo najel Beverly? Johnna je edina ženska, ki ji na odru ni treba ničesar pojasnjevati, njena osebnost se niti malo ne zamaje, kaj šele razstavlja. Samo njej, v nasprotju s tremi sestrami, Mattie Fae in celo Barbarino 15-letno hčerko Jean (Klara Kuk), ni treba sprejeti nobenih odločujočih potez, ničesar se ne nauči, ne postane zagrenjena, cinična ali obupana, Johnna samo čisti, bere – in peče jabolčne pite.

Avgust v okrožju Osage je predstava, ki med drugim vabi k razmisleku o nepovratni naravi besed, saj je tako »sovražim te« kot »ljubim te« nemogoče vzeti nazaj, ko ju enkrat izrečemo. Dinamika teh dveh skrajnosti v družini Weston je porazna: Jean svoji mami Barbari histerično zarjove: »Sovražim te!«, »Tudi jaz tebe!« ji odgovori Barbara, njen ljubimte, namenjen možu, s katerim se ločuje, pa nasprotno odzveni v prazno. Za družino Weston ni več upanja, da bi se rešila iz »blata, v katerem smo vsi.« Saj je povedala že Violet, nekje vmes med čikom v eni roki in škatlico tablet v drugi: »Ko je enkrat konec tega govorjenja, se vsak vrne k svojim traparijam.« Z večino Violetinih izjav se dá strinjati le delno, tako tudi s to. Vsi vpleteni iz dnevne sobe namreč odkorakajo še bolj razklani, kot so vanjo prišli. V neprizadetosti svoje omamljenosti nedotolčena v njej obsedi le Violet.

Lektura: Uršula Gačnik