Antonio Tabares: Vrh ledene gore
Bleda svetloba pisarniških luči. Neizrazito glasbeno ozadje. In kupi papirja, map, škatel, razdelkov, ki jih je izredno pomembno hraniti, čeprav se jih nihče nikoli ne pritakne. Morda pa so tam za potrebe scenografije uprizoritve, ki se odvija vsak dan od osmih do štirih. Pogosto se zavleče še v večerne ure. In doživi v štiridesetih letih delovne dobe več kot deset tisoč ponovitev. Toda kaj se zgodi, če igralci niso več pripravljeni sodelovati? Kdo takrat odgovarja? Na to nadvse kompleksno vprašanje se trudijo odgovoriti ustvarjalci uprizoritve Vrh ledene gore (režiserka Mojca Madon, dramaturginja Anja Krušnik Cirnski), ki obravnava večno tabu temo samomora, natančneje samomorov znotraj hiperprodukcijsko naravnane sodobne družbe.
Dramatik Antonio Tabares je večkrat nagrajeno besedilo, osnovano na realnih dogodkih, spisal v obliki detektivske drame. Kot v klasični detektivki je tudi tu v ospredju iskanje zločinca, čeprav že vnaprej obsojeno na neuspeh, saj je samomor praviloma zločin brez krivca. Nosilno vlogo nekakšne preiskovalke prevzame Sofia Cuevas (upodobi jo do izvrstna Mirjam Korbar Žlajpah), ki jo vodstvo multinacionalnega podjetja pošlje v podružnico Tehnocenter, kjer se v zadnjem času kar vrstijo samomori zaposlenih. Sofijina vloga je dobro premišljena, saj ne predstavlja samo zunanje perspektive, pač pa gre za nekdanjo zaposleno, ki se je tudi zaradi osebnih žrtev povzpela med vodilne v podjetju. Ni nepomembno dejstvo, da je ženska in je na račun tega tudi sama doživljala mnoge pritiske. Razmere dodatno zaplete še njena nekdanja zveza s trenutnim sindikalistom Tehnocentra, Alejandrom Garcio (prepričljivo ga odigra Boris Kerč).
Dialogi med Sofio in zaposlenimi povečini delujejo filmsko realistično, a jih melanholična glasbena podlaga (avtor glasbe Luka Ipavec) in strukturirano-monotona scenografija, precej podobna v uvodu opisani, (scenograf Dorian Šilec Petek) poskušata prestaviti v neko ne čisto določeno višjo sfero. Ravno na tej točki uprizoritev nekoliko zastane, saj tesnobno vzdušje ostaja na ilustrativni ravni, kar predstavlja neizkoriščen potencial te sicer čustveno nabite drame. Morda še največji čustveni efekt na gledalce doseže izpiljen nastop velikega šefa Carlosa Fresna (upodobi ga Lotos Vincenc Šparovec), ki po načelu cilj opravičuje sredstva, statistika pa samomore, uteleša poosebljeno krutost. Kakorkoli že, tudi samo njega nazadnje ne gre kriviti za številne nesrečne smrti, saj rezultati preiskave, okrog katere se vrti celotna drama, kažejo samo, da sistemu ni mogoče ubežati, ne glede na to, na kateri stopnički trenutno stojiš. Za žanrsko dramsko formo se tako skrivajo globlja vprašanja, ki sežejo v samo bistvo sistema popolnega razčlovečenja delovne sile, sistema, katerega storilci in hkrati žrtve smo tudi sami.
