Adam Szymkowicz: Živci
V Gledališču Koper se tudi v letošnji sezoni odločajo za uprizoritve sodobnih dramskih tekstov, kar je nadvse pohvalno – tokrat so izbrali črno komedijo Živci ameriškega dramatika Adama Szymkowicza, v režiji Katje Pegan.
Celotno predstavo prevevajoča komičnost je posledica običajne nerodnosti znotraj nevsakdanje situacije prvega srečanja oziroma prvega zmenka glavnih in edinih dveh protagonistov: Susan (v vlogi katere je prepričljivo pela in plesala Lara Jankovič) in Elliota (upodobil ga je Jure Ivanušič, ki se je med drugim izkazal s svojim klavirskim vložkom. Če je situacija vse prej kot običajna, to še toliko bolj velja za oba protagonista, ki kot vsak slehernik s sabo tovorita veliko čustvene »prtljage«, vendar je te v njunem primeru za cel tovornjak! Med pomenkom, ki ga prekinjajo odlično izbrani kabaretski vložki (Susan nastopa v kabaretu) pridejo na dan žgoče teme, kot so bulimija, samopoškodovanje, strah pred zaupanjem (ki se lahko kaže bodisi v hitrem menjavanju površinskih razmerij bodisi v izogibanju vsakršnemu razmerju), nezmožnost prebolevanja nekdanje ljubezni, zalezovanje, zaporna kazen …
Ustvarjalci predstave so se torej dotaknili mnogih problematik, a z večino žal tudi zelo na hitro in površno opravili. Z vsako dodatno »tegobo« je razvijajoč odnos med protagonistoma postopoma izgubljal na realističnosti. Vzpostavljanje trdnega odnosa je že pri psihično relativno stabilnih ljudeh izredno naporno delo, ki zahteva veliko mero strpnosti in prilagajanja, kako težko se s tem soočajo ljudje, ki jih je življenje tako ali drugače »ranilo«, pa je marsikomu nepredstavljivo. Namesto da bi predstava te večkrat tabuizirane teme (ali vsaj nekatere izmed njih) dodobra razgalila, se je zaradi preobilice vsega, občasno znašla že na meji absurda. Absurd je sicer lahko izredno pomenljivo sredstvo, vendar je bil v tem primeru rabljen nedosledno, tako da sem se ves čas spraševala, koliko gre pravzaprav verjeti protagonistoma ali gre zgolj za »karikaturi«.
Kljub posrečeni glasbeno-dialoški kompoziciji uprizoritve se je v veliki meri izgubilo izredno aktualno sporočilo drame o tem, kako težko je včasih začeti znova.
