A. P. Čehov: Višnjev vrt
Mariborska drama je novo gledališko sezono začela (ali vsaj želela začeti) veličastno – s Čehovom. Prva uprizoritev je Višnjev vrt, kakor se glasi popravljen naslov drame, ki jo sicer poznamo kot Češnjev vrt, v novem prevodu Milana Jesiha. S Čehovom je evropska meščanska dramatika dosegla svoj vrh, v njegovih delih na plano stopijo vsa družbena protislovja turbulentnega obdobja v caristični Rusiji. Na začetku 20. stoletja se v nazadnjaški Rusiji stari, aristokratski red počasi umika novi, moderni, kapitalistični ureditvi. Hkrati se že kažejo klice radikalnega družbenega preloma. Ta pride s socialistično revolucijo leta 1917 in za določeno zgodovinsko obdobje pomete z obema prejšnjima družbenima formacijama. V to družbeno realnost je s svojimi teksti interveniral Čehov.
Posestvo z višnjevim vrtom, ki bo zaradi dolgov prodano, je alegorija starih aristokratskih oziroma fevdalnih družbenih odnosov, ki se razkrajajo. Namesto vrta, polnega višenj, bi tam Lopahin, podjetnik, trgovec, znanilec novega reda, postavil turistične hiške in jih oddajal. Plemkinja Ljubov Andrejevna, posestnica vrta, se lahko kot predstavnica starega sveta ob njegovi ideji zgolj smeji. Kaj drugega od histeričnega smeha razkrajajoči se aristokraciji niti ne preostane.
Romunski režiser Gábor Tompa je skozi značajske poteze oseb natančno izrisal ločnice med predstavniki ene in druge družbene ureditve. Medtem ko ostanki aristokracije halucinirajo in jih popada histerija ter živijo v na pol sanjskem svetu, od katerega ni ostalo skoraj nič, deluje zastopnik kapitala racionalno in umirjeno. Dobro premišljena in komična realizacija dramskih likov (nenazadnje je Čehov dramo podnaslovil s komedijo) je tudi edini hvale vreden element v celotni uprizoritvi. Inscenacija v ničemer drugem ne dosega Čehova, čeprav tekst docela natančno sledi dramski predlogi. A to je nemara del problema, ne možne rešitve.
Sodelujočim pri produkciji z izjemno razvoja likov v ničemer ni uspelo napraviti čehovske uprizoritve. Noben drug element ne odseva družbenih protislovij. Osrednja scenografija (pod njo se podpisuje Carmencita Brojboiu) predstavlja staro sobo. V njej so številne omare, polne knjig. Prav takšne se sobe še iz svojih otroških let spominjata Ljubov Andrejevna in njen brat, Leonid Andrejič (prepričljivo poln nasprotij Aleš Valič). Odrsko okolje podpira interpretacijo, ki se ob tem upravičeno utrne gledalcu, namreč da gre pri celotnem konceptu uprizoritve za zagovor starega ter da je za vso nesrečo in družbeni kaos krivo novo. Aristokracija prihajajoči družbeni red obtožuje plehkosti na vseh ravneh družbenega življenja in se ob tem nostalgično ozira v pretekle čase. Celo stari lakaj Firs (Ivo Ban), ki je celotno življenje preživel v aristokratskih sobanah in bil venomer na uslugo predstavnikom vladajočega razreda, se z grenkobo spominja leta 1861, ko je bilo v Rusiji odpravljeno suženjstvo.
Oseba, ki bi morala zbujati največ nelagodja pri vsakem poskusu odrske postavitve Višnjevega vrta, je večni študent Trofimov, znanilec družbene akcije, ki ga ne moremo uvrstiti ne med predstavnike aristokracije niti med predstavnike kapitalizma. Je možni znanilec socialistične družbene akcije, edino upanje na neko novo, emancipirano družbo. A režiser si z njim ne naloži preveč dela, prav ta lik je najmanj natančno izgrajen, kot da bi bil v predstavi, ki ne želi odpirati konfliktnih družbenih tem odvečen.
Predstava Višnjev vrt ostaja vase zaprta gledališka celota, ki ne želi radikalno prevprašati družbenih razmerij caristične Rusije ob začetku 20. stoletja. Še manj se trudi postavljati vprašanja o današnjih časih, ko prevladujoči družbeni model kapitalizma povsem odpoveduje. Raje ostaja zaprta varno v fiktivni gledališki realnosti. Pri občinstvu raje kot dvome in premislek vzbuja estetsko lagodje. Na odru je uprizorjen svet brez konfliktov, totaliteta brez kakršnihkoli protislovij. V mariborski Drami lahko v enem ključnih zgodovinskih trenutkov v 21. stoletju gledamo konservativno uprizoritev Višnjevega vrta. Če je v začetku gledališke sezone v Mariboru kaj veličastnega, potem je lahko to, Čehovu navkljub – ali pa ravno zaradi njega –, zgolj veličastna spodletelost.
