19. 10. 2016 / Oder

51. Festival Borštnikovo srečanje: 5. dan

DNEVNIŠKI ZAPIS ŠTEVILKA PET ALI PO MOTIVIH BORŠTNIKOVEGA SREČANJA 2016

 

 

Dramolet so navdihnili resnični dogodki, ki so se zgodili na Borštnikovem srečanju v Mariboru leta 2016. Kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna. Ali pa ne. Veliko je podobnosti, veliko je resnice, je pa to fikcija, ki temelji na realnih dogodkih.

 

 

Soba v hostlu. MOJCA in BENJAMIN sedita na stolih in prebirata program za jutrišnji dan.

BENJAMIN: Torej sva zmenjena za jutri. Končno.

MOJCA: Deal. Greva zdej v Trača?

BENJAMIN: Ne, jutri mam tole delavnico pa moram biti spočit.

MOJCA: Saj ne bova totalno zažurala. Greva bolj za dušo. Da se mal pohengava z vsemi, v tem lokalu vedno najdeš nekoga, da se lahko pogovarjaš.

BENJAMIN: Ne, dej js bom danes ostal v hostlu. A za Koridor si že spisala?

MOJCA: Zjutri bom.

BENJAMIN: No, js mam že pripravljeno, tko da bova zjutri pregledala pa združila?

MOJCA: Prov, ampak js grem zdele pod tuš.

(Odide v kopalnico, sliši se samo še njen glas in zvok vode.)

MOJCA OFF: Tole letanje iz enega dogodka na drugega te zmatra. Pa sej ne rečem, pogovori so zanimivi. Sploh danes z Lorencijem fak. Sej okej, njegova predstava mi včeraj res ni bla tok huda, pa me je šele danes zadela tuki notri. Mislm Lorencija. K hoče sam biftek pa nič drugega.

BENJAMIN: (smeje) Mojca, pa o kakšnem biftku ti govoriš?

MOJCA OFF: Ful dobro primerjavo je naredil. Pač to, da je gledališče zaciklano v to, da mora v vsem iskat neko vsebino in dodajat neke dodatke. Pač to, da ko greš v restavracijo pa si zaželiš biftek, dobiš na krožniku ne vem kakšne omakice, okraske pa ves ta neuporaben drek, biftek je pa skrit pod vsem tem. Ti bi pa samo biftek. Čak, kako je rekel? (Vzame ven beležkico in prebere) Citiram. Biftek in jaz. To je to. Čav.

(Trkanje na vrata. Vstopi LEA. BENJAMIN nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo.)

BENJAMIN: Kultno. Sam ne vem no, recimo, da ga štekam. Sam je tut lepota v metaforiki. Joj tebe ni bilo na Ondini, a ne?

LEA: Hej, sori k motim. Vidva spet pišeta?

MOJCA OFF: Ja, danes je Benjamin ta priden.

LEA: Kok kul. No. Ful stereotipno, da pridem do dramaturgov ko nekaj rabim. Ampak, a ma kdo od vaju lekadole?

BENJAMIN in MOJCA OFF: Ja, itak.

(Vsi se zasmejejo. BENJAMIN odpre njegov nahrbtnik in poda LEI škatlico lekadolov.)

LEA: Ma vi ste carji. Res. Js to že skoz govorim. Kera je že to?

MOJCA OFF: To je po moje že kr 78. funkcija dramaturga.

BENJAMIN: Ti si bila na Ondini, ne? Men je bila genialna. Pač zanimiva scenografija, dobra igra, izvirna zgodba, tko zbudi otroka v tebi, sam mal šibka v glasbi. Ampak te nimfice k so bile kao nevidne misli in so se bližale njej in jih je samo ona lahko slišala. To je blo tko… tako…

(BENJAMIN se zamisli. MOJCA se vrne iz kopalnice, osušena in zavita v brisačo. Gre do kovčka in vzame ven oblačila. Spet odide v kopalnico.)

MOJCA: Vem, kaj misliš. To, no.

(Trkanje na vrata. Vstopi NEJC.)

BENJAMIN: Ja. To! O, zdravo.

LEA: Aja? Men je bla pa totalno bedna. Sploh igralsko.

NEJC: O čem govorimo?

MOJCA OFF: Lea pa Benjamin sta se začela ravno pogovarjat o Ondini. Sam to sem tudi js slišala, da je enim ali ful dobra ali pa ful slaba. A ti si bil Nejc?

NEJC: Ne, js sem bil na Staging a play: Steklena menažerija. Dost dobr. Sam nimam velik za povedat, ker sm bil čist že zmatran. Borštnikov tempo kar ubija.

LEA: Ja, men pač ni bila. Ondina pač.

MOJCA OFF: Ne sej to je čist kul. Pač a ne doživlja vsak gledališča tko po svoje. Pa to, da je ogled predstave skupinsko doživetje ampak tako intimno… Recimo danes na tem Srečanje v pi. Pač Natašin del je bila, banaliziram ampak ja, zgodbica in publika se kar ni odzivala …

(Ponovno trkanje na vrata. Tokrat vstopi TERI.)

TERI: Hej.

MOJCA OFF: No, ni se odzivala in potem k je bil na vrsti Nikov del, pa se je publika čist sprostila –

BENJAMIN: Hej, tale soba se pa kr polni a ne?

LEA: Ma tko, počasi. Sej js grem. Morm se naspat za bralke.

TERI: Sej, a kaj motim? Jaz samo vračam polnilec za telefon.

BENJAMIN: Ne, ne. Mal reflektiramo dan. Sam na mizo ga daj. Teri, kako si?

MOJCA OFF: Lea! A bereš jutri na švedskem fokusu?

LEA: Ja. prideš?

(Mojca se vrne iz kopalnice.)

MOJCA: Ja, veš da.

(LEA zapusti sobo, pred tem še vse objame, mogoče še s kakšnim izmenja besedo ali dve. Pogovor se nadaljuje dalje.)

TERI: Šla sem kupit to knjigo o fokusu, ko ima notri te švedske drame. Vsako leto si jih kupim. In čakaj to. Nisem je dobila, ker ni imela te knjigice z računi. Ampak knjige pa so bile razstavljene.

BENJAMIN: V foajeju SNG-ja jih imajo ziher, ker sem jo kupil danes pred predstavo.

NEJC: Ma vidva sta res povsod. Še dobro, da nismo več nastanjeni v kadetnici na drugi strani Maribora pa bi se mogla ves čas peljati s taksijem.

TERI: O ja! A to veš da je mela ena menda osebno spremstvo?

NEJC: Ja, ena k je prišla šele drugi dan.

(MOJCA se zasmeje.)

BENJAMIN: A to si bila ti?

MOJCA: A ven je to prišlo ali kaj? Ja, no pač nisem dobila ključa od sobe, ker je bila neka štala. Ne vem kaj je bilo narobe, se pač zgodi. In vsakič k sm prišla domov, pač v kadetnico, sem mogla pocukat enega od dežurnih vojakov, da mi je šel odpret vrata moje sobe. Hvala bogu smo bili samo prva dva dni tam.

TERI: O zakon! Sam kako to? Tudi zjutraj ob dveh, ko smo se vračali iz Trača si mogla to naredit?

MOJCA: Ja, sej je bilo ful smešno. To je ta Borštnik. Vedno se kej takega naredi, da si ga zapomniš. Pa če ni to kakšna predstava so pa take stvari.

(BENJAMIN si začne oblačiti plašč, ostali sledijo njegovemu zgledu. Odprejo vrata in se počasi odpravljajo ven.)

BENJAMIN: Okej, vidim, da tako ali tako ne bom danes spal.

NEJC: Na Borštniku je spanje postranskega pomena.

MOJCA: A to pomeni, da greš v Trača?

TERI: No, saj zato sem prišla sem. A gremo skupaj?

NEJC: Ja, ja. Gremo vsaj pozdravit Ano.

BENJAMIN: Sej veš, da tej kelnarici ni ime Ana, a ne?

(Vsi govorijo malo drug čez drugega, vendar se vedno poslušajo. Odidejo skozi vrata ter jih zaprejo. Njihov pogovor se še vedno sliši, ko odhajajo po hodniku, dokler ne ostaneta samo še tišina in prazna soba.)

14797473_10207435444300235_1790065987_n-2