(╯°□°)╯︵ ┻━┻ screamage

Umetniško vodenje, režija in koreografija: Jan Rozman
Izvedba: Peter Frankl in Jan Rozman
Scenografija: Dan Pikalo
Video: Miha Možina
Glasba: Blaž Gracar
Grafično oblikovanje: Sara Bezovšek
Kostumografija: Kiss the Future
Oblikovanje svetlobe in tehnično vodenje: Janko Oven
Dramaturgija: Maša Radi Buh
Asistenca režije in odrska asistenca: Bor Ravbar
Izvršna produkcija: Sabrina Železnik, Luka Zagoričnik 
Tehnična pomoč: Luka Prinčič, Damjan Delak 
Foto dokumentacija: Marijo Župan
Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Cankarjev dom
Datum in kraj premiere: 4. april 2023 ob 20:00, Linhartova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana
Datum in kraj ogleda: 9. oktober 2023 ob 19:30, Linhartova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana

Predstava (╯°□°)╯︵ ┻━┻ screamage, s podnaslovom (post)internetna-indie%live_action?tragi-bizarka? nas popelje skozi svet interneta, družabnih omrežij, teorij zarote in toksičnega okolja, ki ga najdemo na naših zaslonih. Ta “tragi-bizarka” je natančen prikaz današnjega hitrega in kaotičnega življenjskega sloga, v katerem nenehno požiramo nove in nove informacije (ali bolje rečeno utrinke informacij), preusmerjamo pozornost z enega zaslona na drug in težko filtriramo prejete informacije, jim pripisujemo pomen in jim posvečamo dovolj časa.

Predstava se začne že z vstopom občinstva v dvorano: usedemo se na oder, samodejno postanemo del predstave, nismo le pasivni in oddaljeni gledalci. Prostor (scenografija Dan Pikalo), je na prvi pogled videti kaotičen, a hkrati sproščen. Vendar se ta občutek spremeni, ko se občinstvo usede na svoje sedeže in se za odrom zagrne zavesa. Čeprav nas iz te teže zaprtosti iztrga in nas sprva pomiri opozorilo, naj po potrebi sledimo zelenim znakom za izhod v sili, pa lahko prostor pod delovnimi lučmi, množica kablov in dim, ki se počasi širi po tleh, že na začetku povzročijo tesnobo in občutek panike.

Pri polni svetlobi vstopi performer Jan Rozman in nas z vztrajnim ponavljanjem enostavnega klica “Look!” povabi, da se osredotočimo na posamezne elemente prostora, scenografijo, njega in nas same. Ta preprosta akcija nas spomni tudi na sodobni svet, v katerem smo enako prisiljeni, da gledamo, sledimo, iščemo, skačemo od enega k drugemu. Performerjev kontakt z občinstvom, ki sedi na odru, poziv “Look!” pa tudi “vsevidno oko”, ki nas opazuje z enega od zaslonov, nas že od samega začetka sili k vprašanju, kdo pravzaprav gleda koga, kdo koga opazuje. Ali ni to pravzaprav podoba sodobne postdigitalne dobe? V svetu družbenih medijev se tudi prepletata svet “sledilcev” in “sledenih”, nenehno se preklapljamo med sprejemanjem vsebin nekoga drugega in deljenjem svojih. To podobnost najdemo v več Rozmanovih dejanjih, npr. ko z pozivom “Look!” nagovarja konkretne gledalce v dvorani: nas vabi, naj pogledamo nanj, na gledalce, ali pravzaprav nase?

Rozmanovo umirjeno prehajanje po odru dopolnjuje skrivnostna figura brez obraza v črnem kostumu (Peter Frankl). Oba živa elementa prostora se dopolnjujeta, četudi na noben način medsebojno ne komunicirata. S pomočjo svetlobe, dimnih efektov in projekcije (video Miha Možina, grafično oblikovanje Sara Bezovšek) predstava postopoma postane dinamična do te mere, da nas popolnoma prevzame in potegne v svet utripajočih zaslonov z utripajočimi informacijami. Množica projektorjev in projekcijskih površin posreduje podobo sveta tehnologije. Začetna tesnoba in zaprtost izgineta – je mogoče, da nam modra svetloba, utripajoče slike in hrupne informacije dajejo občutek znanega?

Občutek znanega je prisoten skozi celotno predstavo. Sama dramaturgija (Maša Radi Buh) vse preveč spominja na naš vsakdan: začetni mirni izziv spremljanja vsebine – tako v predstavi kot v digitalnem svetu – se spremeni v ogromen labirint informacij, ki nas prevzame in nam niti za trenutek ne da miru. Tako kot nas pogoltne vsebina z interneta, nas dobesedno pogoltne dim, ki se širi po odru. Našo pozornost dodatno razdrobijo močni svetlobni efekti, ki dosledno odražajo svet vseprisotnih zaslonov in utripajočih oglasov.

Uporaba projekcije in številnih vizualnih tehnologij je podrobno opredeljena. Videoposnetki in hitro izmenjujoče se slike pokrivajo prostor na več delih odra. Zdi se, da real-time snemanje in projiciranje dogajanja na odru poudarja paradoks sodobnega časa – kot da imamo potrebo dogodke, ki jih lahko spremljamo v živo z lastnimi očmi, samodejno prenesti v digitalni svet, jim dodajati lastne komentarje, jih “polepšati” s filtri. To povečuje občutek, kot da resnični svet ni dovolj. Digitalna komponenta/projekcija v sodelovanju z igralskim delom ustvarja natančno podobo sveta 21. stoletja: naše življenje bi se ustavilo, če bi tehnologija odpovedala. To se natančno prikaže tudi v prizoru, v katerem se pred zadnjim delom predstave delovanje nastopajočih popolnoma ustavi zaradi programske napake.

Nenehna in vseprisotna projekcija nas zasipava s toliko popkulturnimi referencami in fenomeni, da se je nemogoče osredotočiti na vsakega od njih, še manj pa si ga zapomniti. Ta hektični tok vsebin natančno odraža sodobno internetno kulturo – z vseh strani se na nas vali plaz oglasov, spama, hoaxov, statusov in posnetkov, informacij, ki so prekratke in se prehitro spreminjajo, da bi si lahko o skoraj vsem ustvarili koherentno mnenje. Spet se postavlja vprašanje, ali dejansko opazujemo ali smo opazovani: poleg projekcij vsevidnega očesa, grozeče demonske figure z rdečimi očmi, fotografij in videoposnetkov obrazov itd., performerji uporabljajo ogledala in različne zrcalne površine, s pomočjo katerih v določenih trenutkih dobesedno opazujemo sami sebe. 

Zadnji del predstave je metaforični sežig sveta, ki ga prepoznamo z interneta: motivacijski citati, selfiji, memi končajo v plamenih … internetni svet v analognem prostoru se spremeni v pepel. Dim, ki postopoma začne zapolnjevati ves prostor, nas prisili, da poiščemo izhod. Na poti skozi zadimljen oder nas vodijo performerji, nas posadijo na nasprotno stran odra, prvič in edinkrat, ko sedimo v klasičnem avditoriju. Konec predstave prinaša določeno stopnjo sprostitve, osvoboditve iz prostora, ki nas dobesedno duši z informacijami. Vprašanje pa je, v kolikšni meri smo osvobojeni tega kaosa. Ali smo v današnji postdigitalni (postinternetni) dobi tega sploh še sposobni?

Uredila: Živa Kadunc