Zlato jabolko ne pade daleč od zlatega drevesa 

Tanja Božić: Vejo po vejo
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2024

Pesmi in kratke zgodbe Tanje Božić, prejemnice naslova vitezinja poezije (2020) in dobitnice nagrade mlado pero (2022), smo imeli do sedaj priložnost brati tako v tiskanih kot digitalnih medijih. V svojem pesniškem prvencu Vejo po vejo (2024) Božić mojstrsko raziskuje ter premika meje jezika in medbesedilnosti. Pričujoče zbirke pa ne odlikuje zgolj pesničin neponovljivi jezikovni dar, temveč slednjega dopolnjuje vsebinska in pomenska globina, ki je zaradi lahkotnosti, s katero se jezik upogiba pod avtoričinimi prsti, še toliko bolj presunljiva. 

Pesniška zbirka Vejo po vejo je razdeljena na dva dela; prvi z naslovom POČELO (JE) združuje sedemnajst, drugi del, Drevo spoznanja, pa dvajset pesmi. Že hiter prelet kazala zbudi zanimanje – v prvem delu se namreč naslovi treh pesmi začnejo s številčno opombo, v drugem delu pa naštejemo šest pesmi, katerih naslovi, svojevrstne variacije na besedo »lešnik«, se začenjajo z zvezdico (»*Lešnik«, »*Lešnik pred strtjem«, *Leš- / -nik«, *Lešnik iz daljav«, »*Lešnik v temi« in »*Leska«). Če uporaba opomb, zvezdic in drugih paratekstualnih elementov v poeziji pogosto deluje zgolj kot formalni eksperiment ali zanimiva stilistična poteza brez globlje vsebinske utemeljitve, jih Tanja Božić v svoji zbirki uporabi kot dodatno vezivno tkivo medbesedilnosti. Povedano s tematsko ustrezno prispodobo – vse pesmi, veje zbirke Vejo po vejo imajo skupne korenine in rastejo iz istega debla, toda nekatere od njih so si dovolj blizu, da lahko hkrati bingljamo z dveh, v krošnji pa naštejemo tudi šest sadežev. 

Poezija Tanje Božić pa ni le formalno dovršena – globoko je zasidrana v jeziku samem; med drugim izstopa tudi zahvaljujoč inovativni rabi večjezičnosti, ki pa prav tako ni zgolj slogovna izbira, temveč bistven vsebinotvorni element pesničine poetike. Avtorica se spretno poigrava z besedami in pomeni, ki ne bi bili mogoči znotraj omejitev enega samega jezika, pri tem pa preplet jezikov deluje organsko in naravno, neprisiljeno in neperformativno. Prav nasprotno – v pesmih, kot je »Češnja«, Tanja Božić prek večjezične besedne igre dodaja nova pomenska polja. S spretnim prepletom pomenov besed »veja« in njene pomanjševalnice »vejica« v slovenščini s srbsko besedo za vejo, »grana«, ter besedo »granica«, ki na prvi pogled deluje kot pomanjševalnica »grane«, a se pravzaprav nanaša na meje, razmejitve. Avtorica kontrast med povezujočim (vejami) in ločujočim (mejami) poudarja na izviren, samosvoj način. Združujoč oba jezika, v katerih je doma, Tanja Božić širi možnosti pesniškega izražanja, njena domačnost in vešče obvladovanje tako slovenščine kot bosanske srbščine pa doprinese dodatno dimenzijo avtentičnosti in globine.

Posebno pozornost si zahvaljujoč vsebinski in jezikovni odličnosti zasluži pesem »Bratje«, ki smo jo imeli priložnost prebrati že pred izidom pričujočega prvenca. Skozi preplet jezikovne virtuoznosti s tematsko globino avtorica ustvarja večplastno pesniško strukturo, sopostavljajoč motiv otroške igre s kruto resničnostjo vojne. V središču pesmi je jezikovna igra, ki se razvija od navidezno nedolžne onomatopeje otroškega igranja vojne (»tatatatatata«) do zaključne, pomensko nabite besedne igre v srbščini (»Nema rata, dok ne digne ruke brat na bratatatatatata«). Onomatopeja, ki sprva deluje kot zvočno ozadje otroške igre, postopoma prerašča v simbol nasilja in razdora, ki doseže vrhunec v zaključnem verzu, kjer se beseda »brat« zlije z onomatopejo streljanja, ustvarjajoč grozljivo podobo bratomornega konflikta. Večjezičnost tudi tokrat ni zgolj stilistična izbira, temveč postane nosilec globljega pomena. Prehod iz slovenščine v srbščino v zaključnem verzu ne razširja zgolj jezikovnega polja pesmi, temveč tudi subtilno namiguje na zgodovinski kontekst jugoslovanskih vojn, s čimer pesem presega okvire osebne izkušnje in se dotika širše družbene realnosti. Pesem izstopa tudi zaradi izvirnosti in svežine, s katero Tanja Božić obravnava tradicionalne pesniške teme, kot je vojna. Preko mikrokozmosa otroške igre zrcali makrokozmos resničnih konfliktov, izdaja v igri pa postane metafora za izdajstva v dejanskih vojnah.

V pesniškem prvencu Tanje Božić Vejo po vejo se sicer kot osrednji tematski vozlišči izpostavljata narava in družina, pri čemer pesem »Glava družine« odlično ponazarja avtoričino edinstveno sposobnost pesniške preobrazbe vsakdanjega, razširjajoč pomensko polje pesmi s pomočjo večjezičnosti. S prefinjeno jezikovno spretnostjo pesnica povzdigne navidezno običajno figuro tete v osrednjo, skoraj mitsko osebnost družinske strukture, pri čemer tudi tokrat vključi drugi, tokrat francoski jezik: »[…] Ko misli, da so vse besede zaman, ji kažem nove: / v francoščini se glavi reče tête, tete so torej glave družine. / Njena dlan na mojem temenu, tetin otrok, tetino zlato, tetina pamet. / Vse te tetovaže. Včasih se vtisnejo globlje od materinih znamenj.« Posebej briljantna je avtoričina uporaba večplastne besedne igre v zaključnih verzih. »Tetovaže«, ki se »vtisnejo globlje od materinih znamenj«, postanejo metafora za trajne, včasih celo močnejše vplive razširjene družine na posameznika. Ta jezikovna in pomenska igra tako odpira prostor za poglobljeno refleksijo o kompleksnosti družinskih odnosov in relativnosti družinskih vlog. Poleg tega v zbirki Vejo po vejo družinski člani niso plodovi običajnega družinskega drevesa, temveč je družinsko drevo pesničinega lirskega subjekta magično, večsadno. Četudi v pesmi »Češnja« beremo: »Družinsko drevo / je češnja, / na kateri me oče / uči maternega jezika,« v zbirki nastopita tudi babica Jagoda in jabolčna mama, ki pa v imaginarju lirskega subjekta v primerjavi z očetom ne igrata enako pomembne vloge.  

Ob osrednjih tematskih vozliščih narave in družine se kot tretja ključna os zbirke vzpostavlja jezik sam – ne le kot pesniško orodje, temveč tudi kot eksplicitna tema pesniškega premisleka. V že citirani pesmi »Češnja« se ta dvojnost jezika manifestira v paradoksalnem prepletu očetovske figure in maternega jezika, kar dodatno razširja pomensko polje medjezikovnih iger, ki smo jih opazili v prejšnjih pesmih. Ta eksplicitna tematizacija jezika doseže poseben izraz v pesmi »Poliglotka«, kjer avtorica svojo že demonstrirano večjezično virtuoznost preoblikuje v metapoetični premislek: »Tekoče govorim vse jezike svojih prednikov: / jabolščina, češnjiščina, jagodiščina«. Podobno večplastnost jezika kot sredstva in predmeta pesniške obravnave srečamo v pesmi »Dom«, kjer pesnica jezikovne razlike postavi v samo središče eksistencialne dileme pripadnosti: »Vsakič ko gremo, / reče oče, / idemo kući, / tam se oglašajo / neke ptice, / ki jih doma ni«.

O samem bistvu pesnjenja in jezika kot sredstvu preživetja avtorica spregovori v pesmi »³Kamen, škarje, papir«: »Škarij nočem / uporabljati / za rane / ne v bran. / Ko kamenja / življenje, / segam le / po papirju«. V teh verzih se pisanje razkrije kot zavestna izbira, kot orožje proti življenjskim preizkušnjam, s čimer Tanja Božić svojo poezijo zavestno povzdigne nad zgolj jezikovno eksperimentiranje v območje eksistencialne nuje v skladu s temeljno poetološko držo zbirke, kjer jezik ni zgolj medij, temveč postane prostor aktivnega osmišljanja tako osebne kot pesniške identitete. Zbirka Vejo po vejo pa v kontekstu sodobne slovenske poezije izstopa tudi zaradi izjemne strukturne povezanosti. Vsaka posamezna pesem je premišljeno umeščena v zapleteno mrežo medbesedilnih in znotrajbesedilnih povezav, ki tvori skrbno oblikovano pesniško pokrajino. Prepletenost pesmi, ki se kaže ne le skozi uporabo opomb in zvezdic, temveč tudi skozi ponavljajoče se tematske niti, motivne sklope in besedna polja, dokazuje izjemno raven pesniške veščine, ki hkrati vabi k večkratnemu branju in k celostnemu, intenzivnemu doživetju pesniške zbirke. Vsaka beseda se zdi nepogrešljiva, vsaka pesem natančno umeščena, ponavljajoče se podobe iz narave in družinske dinamike pa se zlivajo v dodelano celoto, ki ustvarja vtis živega, utripajočega organizma. Zbirka Vejo po vejo se kljub vsebinski kompleksnosti in zavidljivi jezikovni virtuoznosti bere tako tekoče in organsko, da ustvarja vtis, kot da so pesmi zrasle same od sebe, resnično vejo po vejo.

Pesniški prvenec Tanje Božić dosega – in presega – tudi pričakovanja, v skladu s katerimi merimo dela dolgo uveljavljenih avtoric in avtorjev. Pesnica kompleksne ideje predstavi na navidezno preprost, a globoko premišljen način, pri čemer ustvarja pesmi, ki so hkrati intelektualno izzivalne in čustveno odmevne. Popoln nadzor nad pesniško formo, inovativna uporaba večjezičnih besednih iger, dovršena struktura zbirke, predvsem pa zrel in unikaten poetični izraz Tanjo Božić brez dvoma uvrščajo med najbolj obetavne glasove nove generacije slovenske poezije.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.