Življenje v barvicah

Mikael Ross: Šola padanja
Založba: Stripburger / Forum Ljubljana
Leto izida: 2023
Prevod: Marko Bratina

Šola padanja je knjiga, ki sem jo v zadnjem času priporočila največ ljudem – pa tudi najbolj različnim ljudem. Razlog je preprost: to je topla, iskrena in dostopna knjiga. Ta dostopnost pa nikakor ne zmanjšuje njene umetniške vrednosti, kvečjemu jo še potencira. Mikael Ross upodobljeno tematiko približa na nevsiljiv in učinkovit način, ki zbudi celo paleto čustev in bralca spremlja še dolgo po tem, ko je obrnil zadnjo stran.

V zgodbi spremljamo protagonista Noela, mladega moškega z motnjo v duševnem razvoju, ki živi z materjo, dokler se mu življenje ne obrne na glavo. Povsem izgubljen se znajde v vasici Neuerkerode, kjer živijo ljudje, ki so mu na tak ali drugačen način podobni. Njegova asimilacija v skupnost ne poteka brez zapletov, vendar pa se počasi, korak za korakom, uči sprejemati novo okolje in tamkajšnje prebivalce, ob tem pa pridobiva tudi vedno več poguma, da se sooči s preteklostjo.

Neuerkerode je resnična nemška vasica na Spodnjem Saškem, v kateri živijo, delajo in ustvarjajo ljudje z različnimi motnjami v duševnem razvoju in ki je svojo stopetdesetletnico obeležila prav s pričujočim stripom. Ross je ob ustvarjanju vasico redno obiskoval, se družil z njenimi prebivalci, z njimi risal in jih spremljal pri vsakdanjih aktivnostih. Tako je nastal avtentičen prikaz tamkajšnjega življenja in ljudi, zgodba, ki nam jih približa tako prepričljivo, kot bi tudi sami nekaj časa preživeli tam.

Že ko strip zgolj prelistamo, nas pritegne ekspresivnost barv in mimike oseb v okvirčkih. Prav barve so tiste, ki nenehno sooblikujejo pripoved in ji dodajajo čustveni naboj. Ross se je odločil za barvice – te so namreč povečini uporabljali prebivalci Neuerkerode, kar prispeva dodatno komponento pristnosti. Dialog med risbo in besedo daje bralcu zaznati tudi tisto neizgovorjeno, na kar avtor z različnimi izraznimi sredstvi zgolj namiguje. Takšno niansiranje čustev skozi celotno pripoved deluje skoraj instinktivno, zato pa ves čas učinkuje subtilno in hitro zbudi naklonjenost do prikazanih likov.

Pripoved je kljub temu da pravzaprav spremljamo Noelov vsakdan, izjemno dinamična. Liki so nam blizu v svoji direktnosti, energiji in hudomušnosti – od Valentina, fanta z avtizmom, do Alice, srditega in gospodovalnega dekleta, ki Noelu pogosto sledi naokoli. Prebivalci vasice se nam hitro pokažejo kot običajni v svoji človeškosti. Spopadajo se z vsakdanjimi izzivi, kot so sklepanje novih prijateljstev, medsebojno sodelovanje, prve ljubezni, ljubosumje, obvladovanje čustev, denimo jeze in žalosti, in nasploh sprejemanje življenja, kakršno je.

Poleg tega je pripoved prepredena z metaforičnimi prizori, ki ponujajo okno v Noelov notranji svet, v njegovo počutje in doživljanje tega, kar se mu dogaja. To je zanimivo, saj v stripu običajno spremljamo osebe od zunaj – imamo jih pred očmi, njihova notranjost pa se nam razkriva predvsem preko obrazne in telesne mimike ali občasnih navedkov njihovih misli. V Šoli padanja pa vizualna podoba staplja zunanji in notranji svet in nam slikovito prikaže Noelova čustvena stanja, strahove in hrepenenja. Včasih so ti prizori lahko vdor zunanjega sveta v notranji – ko na primer pridejo tuji ljudje, da bi Noela odpeljali od doma in ga premestili v Neuerkerode, jih doživlja kot sovražno vojsko, ki prodre na grad princa, njega samega, ta metafora pa se postopoma znova prelije v resničnost, ko ponovno prevlada zunanji svet. S tem strip spretno izkoristi sugestivne možnosti, ki jih vizualni medij ponuja. Kadar Noel tega, kar se mu dogaja, ne razume, kadar svojih občutkov ne zna preliti v besede, nam ga avtor s pomočjo sanjskih podob, polnih izrazitih barvnih kontrastov (na primer bela balerina na temnem konju), da začutiti.

Podoben primer prehajanja pripovedi je tudi zgodovinska sekvenca, v kateri najstarejša prebivalka vasi Noelu pripoveduje o svojem bratu, ki so ga v času nacizma ubili kot del nacističnih čistk oseb z motnjami v razvoju. Čeprav bi se marsikomu zdela ta tema v strip umeščena na silo, obenem mora biti tam – nacizem in soočenje z njim je tako velik del nemške zgodovine, da mu ni ubežala niti vasica Neuerkerode. Kot je avtor poudaril v intervjuju za Stripburger, se je holokavst začel z ljudmi z motnjami v razvoju. In ko je v nekem obdobju umrlo toliko ljudi, tega ni mogoče izpustiti, pojasnjuje. Prizor v stripu sicer nekoliko izstopa, ga pa umesti v zelo konkreten kontekst Nemčije in sveta, v katerem živimo. 

Nasploh je zgodba zasnovana epizodično, obenem pa se poigrava s ponavljajočimi se motivi in liki, ki jo povezujejo v celoto in jo nazadnje zaokrožijo. Konstanto predstavlja življenje v Neuerkerode, ki teče naprej, medtem ko se ljudje v njej nenehno razvijajo. V tem tonu se strip tudi konča – z življenjem, ki se ga je Noel postopoma privadil in ga vzljubil ter se bo lahko nadaljevalo tudi v prihodnje.

Kljub intenzivnim izkušnjam in čustvom, ki jih zbujajo, Šola padanja nikakor ne zaide na področje pretirane razčustvovanosti ali moraliziranja, za kar Ross poskrbi z vseprisotno iskrivostjo in humorjem. Raznovrstne prebivalce vasice prikaže prepričljivo in jim vdahne življenje s posebno tenkočutnostjo občutljivega opazovalca, ki se zaveda svoje odgovornosti. Liki, osnovani na resničnih osebah, in njihove zgodbe, prav tako osnovane na resničnosti, so upodobljeni spretno in bralec v hipu dobi občutek bližine in naklonjenosti do njih. S tem nam omogoči izkustvo drugega, kakor to zmore le umetnost.

Uredila: Eva Ule

Lektorirala: Saška Maček

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.