Zgodbe iz Slovaške
Na Slovaškem so se v zvrsti kratkih zgodb oblikovale tri generacije: »zlata« generacija je stopila na plano že v 60. letih in se v slovaškem in tudi širšem prostoru dokončno uveljavila v 90. letih, »srednja« generacija, tj. »porevolucijska«, je nastopila v 90-ih letih, »mlada« generacija pa je začela objavljati kratke zgodbe po letu 2000, kar ne nujno pomeni, da se niso nekateri pisci v drugih žanrih uveljavili že prej.
Te tri generacije so zastopane v knjigi Zgodbe iz Slovaške. Izbranih je 25 tematsko in slogovno različnih zgodb 25 avtorjev, nastalih v zadnjih 25 letih. Gre za najboljše slovaške pisatelje, ki so bili nominirani in/ali nagrajeni z največjimi slovaškimi nagradami in zmagami in/ali nominacijami na anonimnem natečaju za najboljšo kratko zgodbo Poviedka. Prek njihovih različnih poetik se razkrivajo družbene okoliščine slovaške polpretekle zgodovine od komunističnega režima do sodobnosti.
Avtorji starejše in tudi srednje generacije so svoje like postavljali v konfliktne družbene situacije, v katerih so poskušali čim bolje preživeti, ne da bi se režimu uklonili. Takšna je zgodba P. Pišťanka, (srednja generacija), ki v zgodbi Čas prikazuje odraščanje v zaprtem sistemu, kar ponazarja bližina avstrijske meje. V ospredju sta dva različna lika, ki jih spoznavamo skozi njuna dejanja in pogovore. Granec se želi z raznimi izmišljotinami uveljaviti v družbi, njegov sosed Ferko pa le caplja za njim, brez svojih lastnih pobud, poln dvomov in vprašanj. V odraslih letih Ferko živi skromno z delom svojih rok, medtem ko je Granec – ironično – postal uspešen pisatelj. Torej spet tisti, ki si izmišljuje, kot pravi Ferko. Avtor je skozi njiju slikovito prikazal različna ravnanja v istem sistemu. Ferko, ki ni imel poguma delovati samostojno, ni naredil koraka dlje od drugih, medtem ko je Grancu to uspelo, čeprav po nepošteni poti.
Tezo, da si pisatelj izmišlja, izvrstno predstavi R. Sloboda (spada v »zlato« generacijo), ki v postmodernistični zgodbi O človeku, ki je hotel postati starec, nagovarja bralca, omenja resnične osebe (npr. Tolstoja), a opozarja, da si izmišljuje. Odlično prepleta pripoved in prvoosebni komentar, a brez pravega sklepa. Ob koncu celo omeni, da avtor, torej on (?), ne pričakuje, da se bo ob njegovem besedilu preudarjalo o njegovi umetniški kvaliteti. Kot da bi sam dvomil vanjo.
Kot Sloboda tudi T. Horváth problematizira avtorja, a ga vidi odtujenega od bralca. V zgodbi Našim očetom v spomin občuduje očeta pisatelja, sicer je med njima odtujenost, celo sovražnost. Podobno občudovanje očeta pisatelja je v fragmentarni zgodbi Pokovka in sladoled opredelil D. Dušek, ki spreminja perspektivo, zato bralec nenehno ugotavlja, kdo je pripovedovalec, kar je naporno. O pisanju govori skozi otroške oči. To lahko razumemo ironično češ, vsak otrok lahko napiše roman, ali kot tisto, kar je vredno posnemati oz. nadaljevati. Najmlajši otrok zabava z otroškimi izmišljijami, ki delujejo kot zabavne besedne igre, starejša sinova pa se bojujeta za računalnik, da bi lahko pisala, dokler ne pride oče. Vmes se izpisujeta zgodbi dveh avtorjev.
Mlajša generacija se je bolj naslonila na intimna razmerja in iskanje smisla v razmerah grobega kapitalizma. Vse več je ženskih avtoric, ki obravnavajo teme odnosov med moškim in žensko ter položaj in vlogo žensk v družbi. Pisci svoje like postavijo tudi izven slovaških meja. Z. Kepplová je izvrstno predstavila mlade v New Yorku, kjer hrepenijo po domovini in toplini, ki ju v zgodbi Zahvalni dnevi pooseblja mama. Večkrat se pojavi beseda skrb – tj. »navadna človeška toplina, ki nas je držala skupaj«. Mama na obisku skrbi za sina in dva njegova cimra, med sesanjem prepeva narodne pesmi svoje domovine (ta ni izrecno navedena), Amerike in zahvalnega dne, »ko se romarji, izseljenci in izgubljenci zahvalijo za to, da je bilo zanje poskrbljeno«, ni vzljubila, saj se zaveda, da razloga za takšno zahvalo nimajo. Avtorica se ne ukvarja z motivi dejanj, gre bolj za opis stanja, zato so tudi liki statični, glede na temo pa manjka vprašanje o prihodnosti.
Zgodbe iz Slovaške ponujajo širok razpon avtorjev, živečih v različnih družbenih, kulturnih in političnih razmerah, ki imajo za seboj različne literarne izkušnje. Starejša generacija je svoj literarni vrh že dosegla in se umika, medtem ko tega doživlja srednja generacija, ki je ostala zvesta kratki prozi, mlajša pa se uveljavlja in išče svoj literarni slog.
