Zgodbe hiš, ki niso nujno domovi
Mirana Likar: Ženska hiša Založba: Goga Leto izida: 2022
Življenje vsakega posameznika je razburkan niz družbenozgodovinskih dejstev, med katerimi si vsak gradi svoj svet. A tudi ta je zamejen s socialno, družinsko in večgeneracijsko stvarnostjo, predvsem pa notranjim dogajanjem. Premetavamo življenje, medtem ko življenje premetava nas.
Mirana Likar z literarno puščico natančno zadene dejstvo, da smo hkrati to, v kar se zgradimo, in to, v kar so nas zgradili. V zbirki devetih kratkih zgodb Ženska hiša se avtorica sprehaja po Evropi in od skrivnostnega ter otožnega Balkana do karnevalskega Amsterdama prepleta niti pripovedovalcev, ki izrekajo svoj performativ, ta pa je hkrati tudi njihova bivanjska nuja. Preko pripovedi ustvarjajo svoj svet, ki je zamejen z zgodovino in dogajalnim prizoriščem. Zgodbe tematizirajo boj za preživetje na posttranzicijskem, povojnem Balkanu in v multikulturnem Amsterdamu, bežanje v hedonizem, prevpraševanje upora družinskim tiranskim tradicijam, eksistencialna vprašanja, kot so iskanje korenin, identitete, lastne družine in s tem svojega mesta, ob tem pa še vprašanje smiselnosti zvestobe, aktivizma, vojne itd.
Protagonisti so si na prvi pogled zelo različni – moški in ženske, starši in otroci, izseljenci in domačini, bogati in revni, a v sebi nosijo isto žalost, zato so na nek način vsi tragični liki. V svoji tragiki je najbolj celostno predstavljen protagonist zgodbe Kenan, ki je v življenju izgubil vse. Vojna ga je izgnala, v tujini je izgubil ženo, hčer, sluh. Ko se je vrnil v Bosno, je spoznal, da ga »njegovi« nimajo radi, ker se ni boril. Njegova zgodba je, kot pravi sam, »žalostna, pa ne bi bilo treba, da je taka«. Življenjske zgodbe so pogosto natančno prikazane in kavzalno pojasnjene. Zato bralec dobro ve, da bistvo pripovedi ni v trenutku, ki ga kratka zgodba zajema, pač pa v celotnem otožnem vtisu, ki ga je literarna oseba v središču dogajanja pustila. Diana Pungeršič v spremni besedi uporabi izraz »miniromani«, ki odlično povzame bistvo ubeseditve življenjskih zgodb, ujetih med nekaj knjižnih strani.
Izris žalosti literarnih likov, včasih celo njihove tragike, je glavna naloga avtoričinega jezikovnega izraza. V ta namen poseže po raznolikih pripovednih postopkih, ki jih suvereno uporablja, menja in križa. Povedi so velikokrat kratke, odrezave, celo asociativne. V zgodbi »Pretrgane niti« je tudi pripoved, ki je večinoma zapisana kot govorica oz. čenča o lokalni družinski tragediji in je mestoma pretrgana, ločitve pa so označene z grafičnimi simboli. Ton pripovedi je resen, včasih tudi enigmatičen in brez pravih odgovorov: »S tole žensko Eno nekaj ni prav … Vodi ju stran. Kam? Zakaj? Čemu ju hoče v svojem avtu?« Konci so pogosto izrazito ekspresivni: »V tišini slišimo le svoja srca in udarjanje koles ob tire.« Pripovedovalcem zgodb ne gre vedno zaupati, takšen primer je npr. Bibi v zgodbi Palica, zato mora biti bralec aktivno vključen v njen poenostavljeno razložen svet: »Bibi opazuje, kako tisti, ki znajo, plačajo v restavraciji, ampak niti tega ne ve, kako kelnar natakar ve, da hočeš plačati. In ne zmore povezati tistega, kar piše na računu, s tistim, kar piše na denarju, ker ne zna dobro brati, računati pa sploh ne. Pa še inflacija je, kar pomeni, da je na denarju ogromno ničel. Inflacija nastane zaradi hidroforja. Vsega tega ne more razložiti Nacetu, ker tudi vseh besed še ne pozna.«
Naslov zbirke me je spomnil na roman Pomen hiše Alenke Jensterle-Doležal, ker ima njen roman izrazito žensko tematiko, ki jo zaznamuje feministični podton upora patriarhalnemu sistemu, naša zbirka pa ima pridevnik »ženska« v naslovu. A me je ta asociacija zavedla. Naslov Ženska hiša se namreč ne uresniči kot simbol aktivistične drže in nima feminističnega naboja, pač pa se odpira širše. Je simbol svobode, ki se paradoksalno zavezuje prednikom, naši zgodovini in se s pomočjo zgodb, tj. literature, ozira v osvobajanje. Ženska hiša je namreč prostor v muslimanski hiši, kjer so bile ženske lahko sproščene, brez rut, brez nadzora moških, s pomočjo literarne upodobitve Mirane Likar pa je postala simbol prostora svobode, ki je ultimativno prostor umetnosti.
Bralcem priporočam, da kakovost zbirke odkrivajo v poglobljenem, večkratnem branju. Ali kot akt prepletanja pisanja in branja dobro opiše ena od protagonistk: »Večkrat ko me je zvečer strah, čitam tvoju knjigu. Pitam se, kaj je v tebi, da v nas ni. Bolje vidiš neke stvari. Bolje razumeš.«
Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Saška Maček
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
