Zgodba minevanja skozi pobegle cvetove
Lucija Stupica: Magnolija. Njena zgodba
Založna: Goga
Leto izida: 2024
Po petih letih čakanja nas je z novo pesniško zbirko počastila nedvomno najvidnejša in najbolj uveljavljena izseljenska pesnica pri nas, morda celo sam vrh sodobne slovenske izseljenske književnosti, Lucija Stupica. Naša rojakinja, ki trenutno živi v prestolnici Švedske, je odraščala v Šmarju pri Jelšah in je neizpodbitno največja živeča literatka tega kraja. Fascinantne komponente dvojnosti se kar vrstijo. Mladost, preživeta na podeželju na obrobju Kozjanskega na eni strani, in multikulturno velemesto na drugi. Nadalje pa še materinščina proti desetmilijonskemu jeziku. Zmožnost prehajanja iz ene kulture v drugo ter primerjalna interpretacija razlik daje avtorici unikaten položaj in perspektivo. Ima recept za poezijo, ki je enostavno ne gre prezreti.
V prejšnjih zbirkah ni bilo opaziti očitnih navezav na domovino, ki bi jih lahko lokalni interpreti ponosno izpostavljali, veličasten kontrast pa vzpostavlja nova zbirka Magnolija. Njena zgodba. S pričujočo zbirko poleg oziranja v družinsko preteklost avtorica postavi spomenik kraju svoje mladosti, in sicer Šmarja v času, ki ga pomnijo le še pisma in magnolije.
Uvodni citat angleške pesnice Denise Riley zaokrožuje zbirko, skozi moč jezika prodira v prostor spomina, namenjen rajnim dušam. Prolog pa že demonstrira radoživost s poigravanjem z uradniškim, birokratskim jezikom in podobjem, ki ga kombinira z osnovnimi človeškimi občutji tesnobe, želja in spominov, nemara z navezavo prav na usode prednikov ter njihove izgube. Vendar ali ni birokracija pojem, ki je občutkom ravno najbolj tuj in nečloveški, ki predstavlja domovanje tesnobe? Na tem mestu vskočijo tudi krepki poudarki osrednjih motivov v obliki slovarskih izsekov – definicije uradniškemu brezčutju približajo svet – in razprtost magnolije so vrata in vonj spomina hkrati. A še daleč smo od vsega, kar je skrito onkraj definicije tega drevesa.
Pričujoča zbirka je v marsičem odmik od natančne verzifikacije, ki prevladuje v prejšnjih zbirkah. Avtorica izvede pravo stilistično revolucijo, nagovorijo nas namreč pesmi v prozi. Avtorica je novo obliko preizkusila le na dveh mestih – v pesmih »Pomisliš, kako je« iz zbirke Otok, mesto in drugi (Beletrina, 2008) ter »Pisma in glasovi« iz zbirke Točke izginjanja (LUD Literatura, 2019), kjer je že odkrivala način oziranja v preteklost in spomine, dihanja skozi neko drugo življenje ter prepletanja preteklosti s sedanjostjo. Tokrat v bralca prodira novo življenje, novo rojstvo, sočasno z naravo se rodi tudi subjekt, cikel življenja ostaja uglašen in narava je prav magnolija, zasajeno upanje (če parafraziram izvirni verz Lucy Larcom, »Kdor zasadi drevo, zasadi upanje«), toda jasna je tudi negotovost v zgrajenosti univerzuma spomina. Tako je tudi tisti verz, tako kot botanik Pierre Magnol, čigar ime nosi rastlina, tuj in pozabljen.
A novo življenje vendarle premore resnične zgodbe. In te resnične zgodbe spadajo tudi v kolektivni spomin kraja – najbolj je v spominu ostal veliki potres leta 1974. Že pol stoletja je minilo od trenutka strahu in nemoči, ki se je prelevil v zgodbo o človeški solidarnosti in pohitrenem socialnem napredku poprej nerazvitega okolja. Avtorica nagovarja triletno sebe v tretji osebi, od zunaj, zunaj oseb in zunaj sebe, obenem pa se neposredno navezuje na zgodovino Šmarja. Zbirka je jasno avtoričina, a se v njej bolj kot v katerikoli drugi čuti tudi šmarska nota. Kraj najdemo v opisih dvorišča, kratkih ulic s tremi hišnimi številkami, spoznavamo njegovo zgodovino z mislijo na veliko jezero, ki je bilo podlaga za na okamnelih jelšah stoječo cerkev in trške hiše, občutimo nenehno širjenje, livade, ki postajajo naselja. Z zbirko je Šmarje prejelo poetično delo na najvišji ravni, ki kraj uvršča na zemljevid slovenske poezije.
V zbirki se zgodi tudi občasen slogovni prelom – pripovedne pesmi, ki nenadoma prestopijo v verze in prvoosebnost, ali pesmi, zgrajene v dialogu, ob katerih se lahko sprašujemo o »resničnosti« poezije. Zastavlja se nam vprašanje, ali je ta sploh naloga poezije. Saj smisel ni v tem, da bralec (ali interpret) zbirko lista kot dokumentacijo preteklosti. Da nas lahko odpelje v preteklost, ji je treba verjeti. Menda vsaka tipična mladost premore spomine na šolo in učiteljico, a tu upremo pogled v tisto, kar tiči za vidnim, in najdemo svetlobo ter šumenje magnolije. Morda nas pretrese prizor nasilja, morda presune porumenela fotografija obmorskega počitniškega doma s skoraj nevidnimi intimnimi trenutki. Zbirka pa je prepletena tudi z raziskovanjem in odkrivanjem kraja, naletimo na lokacije, kot so Dvor, Trg, Sončni hrib, Dolina …
Nadvse tekoča tranzicija in potovanje po spominu se nazadnje ustavi pri človeku. Osrednjo vlogo nosi družina, a izstopa poklon avtoričinemu staremu stricu Antonu Stupici, ki kmalu stopi v ospredje. Njegovo delo v Celjskem muzeju, njegova intimna občutja, obsodbe in očitki. Skozi branje pisem in člankov starega strica avtorica odstira osebnost nekega drugega časa, ki jo je zmožna tudi aktualizirati, daljne izkušnje pa vzporedno prenesti in primerjati z lastnimi – naj gre za nenavadnosti in čudaštva ali za večje stvari, kot je odhod iz domačega kraja. Še vedno ima dovolj prostora, da se lahko poglobi v tangentne motive klavirske glasbe, v zgodovino magnolije, kakršna jo spremlja v odraščanje, vse do materinstva in vsebujoče popolnosti, vmes pa vpleta medbesedilne citate in navezave na avtorje, kot so Louise Glück, Adam Zagajewski, Suzanne Césaire in Ghayath Almadhoun.
Vse dokler toka ne prekine nov slovarski izsek, ki naznani pričujočo Antonovo vrnitev, njegovo večnost v antonimiji z minevanjem obdobij, ki so podana kot kratke slike in nasveti skozi zavest jaza. In čeprav švedsko podnebje krepko odstopa od domačega, je tudi tu v sedanjosti mogoče poskusiti zasaditi magnolijo. Sanjariti o pristnih stikih in pogovorih, medtem ko si utopično ujet v prostor in beg časa. Mar je otroštvo zbežalo, mar magnolija edina preživi vso žalost? Mar bo preživela tudi švedski sneg? Prevpraševalna slutnja smrti vodi v zamaknjeno verzno nizanje – in razkriva upanje, upanje. Ker veliko mesto ni le molk – je bližina. Je ljubezen, je družina, ustvarjena na novo – »Najina hči sanja v dveh jezikih«. Tako je razkol spojen, zato je dvojnost zbirke mogoča.
Še vedno pa obstaja zunanji svet, katerega razkol je prerasel v razpad družbenega – »Otroci se igrajo v hiši brez sten«. Včasih razpade tudi verz sam – »niz besed, / nerazumljenih / skrivnostnih.« Repeticija že doživetega. Kako se tokrat rešiti tesnobe? Se zateči v poezijo? Se vrniti med kozolce, štorklje in polja? Kajti prav jezik vsebuje toplino, ki nas obdrži v sprejemanju svoje pozicije, navadnosti – »odigrajva svoji vlogi, vedno boljša postajava«. Lubje magnolije pa zdravi nespečnost. »Preživimo samo zato, ker uporabimo besede« – le tako zagotovimo obstoj in spomin generacij – vredno je slediti korakom, vredno je pisati biografije. Ker neopisljivi svet izgine in korenine izgubimo za vedno. Ob staranju, ob smrti, ostanejo v kraju, ki si ga zapustil. Ko posekajo magnolijo, ni »nikogar, ki bi žaloval ali se spominjal«.
A tragični zaključek veličastne zgodbe razsvetli senca uvodne pesmi –»Naslednje jutro bodo na sosedovem vrtu posadili magnolijo« – vse je ciklično, vse je ponovno, življenje samo preveva večnost. Za zbirko spomina in aktualnega, zavitega v naravo, nadvse udoben sklep.
Uredila: Ajda Klepej
