16. 10. 2015 / Literatura

Želimir Periš: Mučenice

Hrvaški pisec Želimir Periš je s postavitvijo spletne strani dosegel, da se nam knjiga Mučenice kaže kot več kot le celulozen izdelek s knjigarnarskih polic – kaže se kot projekt osveščanja družbe o univerzalnem, mitičnem in biblijskem bremenu, ki ga prvoosebne pripovedovalke zgodb (vede ali nehote) nosijo v sodobnem ali malo manj sodobnem in določljivem času. To da se znajdejo v mučeniški poziciji, je bistvena komponenta vseh 15 kratkih zgodb knjige.

 

Nekatere od njih lahko bralec dojema že junaško, na tiste s socialno mizernega okolja, ki so še dodatno v primežu moške diktature v družinski sferi, pa lahko gleda le s sočutjem in usmiljenjem. Prav atmosfera družinskega nasilja in kulturna specifika, ki (nekatere) mučenice usmerja, da vztrajajo v nemogočih intimnih razmerjih, je lahko bralcu najbolj tuja in neprijetna, zato pa se utegne nekoliko prijetneje počutiti ob razumljivejši motivaciji nezveste Penelope, grešne Eve ali nosne Marije. Periš je namreč prevetril podobe nekaj najmočnejših ženskih ikon, ki jim je skozi formo intimne  dnevniške izpovedi pustil povedati novo različico delno znanih zgodb.

 

Poleg poljske znanstvenice Marie (Curie), nore Benvenute, onečaščene Bosanke Amre, najstnice Dijane, fanatično zaljubljene Sare, z nosečnostjo obsedene Mile, učiteljice in gospodinje Lidije, shizofrene Flore in trgovke Silvijane sta literarno najbolj nenavadni izpoved psice Kodravke in zgodba Baube, ki je pravzaprav le človeška varianta izstrelitve v vesolje, le da z bolj močno znanstvenofantastično podlago, saj gre pri Baubi za potovanje v prihodnost, ki je seveda antiutopična napoved nadaljevanja mučeniške usode žensk. Ta je že skozi Kodravkine besede izenačena z ravnjo psice, ki je res da za cel človeški svet slavna Lajka, vendar sama trepeta z zelo razumljivim in človeškim strahom. In nagonom: »Tam, kjer si zdaj, psica, ni več roke, ki bi jo lahko ugriznila. Kaj boš naredila, ko boš zamudila poslednjo priložnost za ugriz?«

 

Vse mučenice je Periš tenkočutno orisal skozi izrazito žensko percepcijo, delna izjema je lik pekove hčere Johanne, ki jo Periš postavi ob bok psihološko najbolj nenavadnemu moškemu liku v knjigi, po samotarskosti slovečemu filozofu Immanuelu Kantu. Prav Johanna najbolj eksplicitno odstira vprašanje, ki se pravzaprav ves čas zastavlja: Če je mučeništvo res stvar žensk, kaj so potem moški? Periševa slogovno uspešna posodobitev ženskih ikon in opozarjanje na mučeništvo žensk v sodobnosti sta seveda dobrodošli, vendar bi za učinek vsebinske presežnosti veljalo razmisliti še o podobi moških »ikon« – kakšne so te danes oz. kakšne si upajo biti danes (in jutri)?

 

Pa še ena poučna, medtem ko čakamo na morebitne Periševe Mučenike, najdete jo pri zgodbi nore Benvenute: »Poznam trgovca, ki bi dobro plačal za lepotico, kakršna si ti, mogoče celo dva dukata, ampak samo, če si devica. Skomignila sem z rameni. Temu je lahko odpomoči, je rekel. Goloba zakolješ, nakapljaš njegovo kri na golobico in si jo potisneš globoko noter. Ni trgovca, ki bi prepoznal poškodovano blago. Ujemi goloba in me poišči, je rekel.«

 

                    
9789612418540