Gozd se spominja, ve

Ajda Bračič, Kresničevje
Založba: LUD Literatura
Leto izdaje: 2025

Kresničevje, z letošnjim kresnikom nagrajeni romaneskni prvenec Ajde Bračič, je v svojem jedru slavospev, oda najglobljim skrivnostim gozda, pri čemer pa gozd ni zreduciran zgolj na kuliso dogajanja, ampak je enakovredna vzporednica fabulativni premisi. Slednja se osredinja na sestrski odnos, ki ga zaznamujejo krivda, odtujenost in nezmožnost odpuščanja, medtem ko sestri prevprašujeta lasten obstoj, namen, svoje mesto v družbi. To prevpraševanje avtorica razvije do radikalnega konca. 

Splošna atmosfera romana je podobna začetnima kiticama Strniševe Večerne pravljice, ki nam lahko rabi kot uvertura v Kresničevje. 

Drevesa odpro debla s suhim pokom

in temna srca, ki so skrita v njih,

pričnejo biti z glasom daljnih bobnov.

Od žolte lune siv lišaj visi.

Tedaj se dvignejo veliki kamni,

na tenkih nogah hodijo okrog,

kakor orjaški sivi pajki,

in grizejo mehke obraze gob.

Celoten roman je ovit v meglice, temne sence gozda, ki hrani spomin mnogoterih zamolčanih zgodb. Vseskozi nekaj šumi, poklja, popki vzbrstevajo, koreninice se razraščajo. Gozd je tudi edino prizorišče romana, saj se Agnes, prvoosebna pripovedovalka, odpravi iskat svojo sestro Klaro v očetovo kočo, oddaljeno od mesta in vasi, tam pa se zadrži veliko dlje, kot je načrtovala. Njena motivacija je predvsem neizmerna teža krivde, ki jo včasih dojema kot zasluženo, spet drugič pa kot neupravičeno in krivično naloženo breme. Iskanje vzroka te krivde in iskanje sestre predstavljata napeto romaneskno gonilo vse do zaključka. 

Posebej pri Agnes začutimo, kako to krivdo notranje predeluje v več fazah. Njeni notranji monologi odsevajo najgloblje stiske človeštva, ki se dotikajo vprašanj podedovane travme, spomina,  usode in neznanske teže preteklosti. Njuna mama je bila namreč duševna bolnica in preobčutljiva, da bi zapustila hišo, potem pa tudi posteljo, živce pa si je mirila s pomirjevali in alkoholom. Mož in oče jih je kmalu za tem, ko je mama začela kazati znake nemoči, zapustil. Deklici sta zato z mamo odraščali sami, v študentskih letih pa sta jo izmenjaje obiskovali. Agnes je nekega dne svoj obisk zatajila, naslednji dan pa je Klara mamo našla mrtvo. 

»Proti vsej tej preteklosti se bo treba boriti vso prihodnost,« ugotavlja Agnes. Njena prva faza predelovanja krivde v nekaj, s čimer je znosneje živeti, je njeno zanikanje. Velik del romana blodi po gozdu, se sprašuje, zakaj jo sestra ignorira, in pred krivdo beži. Vzroke išče v otroštvu in si poskuša razložiti tako svoj kot Klarin psihološki profil: »Povsod je moč najti tèmo, povsod svetlobo, v vsaki preteklosti je skrito seme nekega zla, ki ga je treba preseči.« Avtorica zelo dobro zariše Agnesin kompleksni psihološki profil ravno v drugi in tretji fazi premlevanja krivde. V samosti namreč Agnes krivdo vendarle prepozna, jo sprejme za svojo, se zanjo kesa. Takrat se nam pokaže kot izredno nesebična, zrela, razmišljujoča oseba. Ko pa celotno situacijo razlaga drugemu, jo obrambni mehanizmi zapeljejo v popolnoma nasprotno smer. Agnes v gozdu, nedaleč od očetove koče, opazi tri neznance, ki po svojem obnašanju izstopajo že od daleč. Tulsi, Joshui in Sari se približa previdno, srečanje pa vodi v večmesečno sobivanje v njihovi hiši, kjer živijo v popolni samoti in neodvisno od zunanjega sveta, za preživetje se zanašajo samo na gozd. Ko svojo stisko deli z njimi, začne krivdo valiti na Klaro. Avtorica upoveduje tako lépo kot hinavsko plat človeške duše, saj Agnes »potrebuje odpuščanje, ker ni zmožna odpustiti sama sebi«. Avtorica z ubeseditvijo kompleksnega procesa predelovanja krivde prikaže vso resnico človeške narave: ljudje bomo uteho, potrditev, bližino vedno iskali pri drugih, kot da se udejanjamo šele prek drugega. Neizbežno soodvisnost ljudi, zapletenost občutka krivde in hrepenenja po odpuščanju zajame že zgolj v spodnjem odstavku:

»Agnes ni hotela biti sama, pa je zato odšla v samoto: zato je prišla sem, natanko v središče gozda. To je bila njena pokora, zdaj to razume, a jasno postaja, da tudi tukaj ni mogoče biti sam, da tudi tukaj zrak brni od idej in tujih misli, od zgodb, ki se jim ni mogoče izogniti, ki jim je treba prisluhniti, da bi lahko izpisal svojo.« 

Deljenje Agnesinih  občutenj in razmišljanj s tremi hipiji, kot jih imenuje sama, je vnemar. Ti verjamejo, da živijo v času konca sveta in da človeštva ni več moč obvarovati; tega konca se veselijo in ga tudi spodbujajo. Težko ga že pričakujejo, saj želijo zemlji in naravi podariti očiščenje največjega zlega – človeka. Agnes v času, ki ga preživi z njimi, zares postane bolj povezana z naravo, občutljiva zna nianse prehajanja zime v pomlad, vendar pa se njihovi govori vse bolj spreminjajo v pridige, moralije, radikalizacijo dejanskega stanja sveta, nazadnje pa se razkrivajo tudi kot hinavsko, dvolično in pretirano razmišljanje: »Mar nismo prav vsi krivi tega, da smo ljudje?« Fanatično obremenjenost z neizbežno pogubo avtorica zelo dobro predstavi kot preveč radikalno popreproščenje krivde, preložene na malega človeka brez neposrednega vpliva na svetovno kolesje, ki ga nadzorujejo najmočnejši. Pisateljica dobro lovi ravnotežje med obsojanjem radikalnosti nekaterih okoljevarstvenikov, ki se v romanu sprevrže v norijo, in pa dejanskega katastrofalnega stanja, ki zahteva racionalne in sistemske spremembe na ravni celotne družbe. Spodnji pejsaž odseva večplastno prepletenost družbenokritične tematike, trenutnih okoljskih kriz ter idilično in indiferentno naravo, ki jo avtorica gradi in stopnjuje skozi celotno pripoved:  

»Atlantik plimuje, kot plimuje, že odkar je spoznal luno, le zmerom bolj krčevito. Na neki cvet je pravkar sedel droben moder hrošč in zdaj negotovo motovili med pestiči, da se bo na naslednjem cvetu znebil nekaj cvetnega prahu, ki mu ostaja na nožicah. V gnezdih hukajo sovji mladiči, eden izmed njih se nagne predaleč čez rob in pristane na pločniku, kjer bo poginil. Protestniki taborijo na trgu, začenja se podnebna konferenca, avokado ubija cel kontinent, sredi puščave se bleščijo hektarji sončnih celic, neka država spet bombardira sosednjo, orke prevračajo jahte, vsako sekundo svet pozdravi pet novorojenčkov, s komaj slišnim pokom se odpre čvrst, zelen popek neke bukve in hvaležno vsrka sončno svetlobo.«

Kot sem že omenila, vseobsegajoči in vseprisotni gozd pozna in se spominja mnogoterih zgodb. V glavno pripoved se v nekaj poglavjih tako vrinja zgodba o puščavniku Valentinu, ki si nadene ime Eremit. Filozofski in mistični pejsaži v pričujočih poglavjih se dotikajo predvsem Halleyjevega kometa, ki je bil viden v Valentinovem času, po ljudskem izročilu pa naj bi prinašal nesrečo, vojno. Kot slabo znamenje se pojavlja skozi celoten roman, cilja pa enkrat na usodo posameznika (Agnes), drugič na usodo celotnega človeštva. S prvotno temno atmosfero gozda, ki sčasoma za Agnes postaja vse svetlejši in bolj domač, ter z začetno prijaznostjo in velikodušnostjo treh neznancev, ki se sprevrže v prikritost in zlonamernost, roman proti koncu postaja vse bolj detektivski in trilerski. Prisotnost kometa v sodobnem času naznanja tudi neizbežno cikličnost delovanja narave in s tem človeškega zgodovinskega časa, ki se po izročilu starih ljudstev periodično ponavlja. 

Cikličnost, nedokončanost in s tem tudi negotovost nakazujejo tudi mnogi začetki, ki nam jih ponudi avtorica, in pa ponovni začetek na koncu romana. Pisateljica se sprašuje, kako naj začne, kateri začetek je pravi. Metaliterarni prijem kaže na veliko ustvarjalno moč in premišljenost pri povezovanju mnogih motivov in tem: nenehno prizadevanje za odkrivanje razlogov za naša dejanja, boj s samim sabo in za odnose z drugimi, zavzemanje za ohranjanje narave, obupovanje nad vsem, kar je še ostalo čistega; aspiracije in muke, ki se nam porajajo vsakodnevno, kolektivno.

Roman pred nami razpira gozd, ki je hkrati zatočišče in nočna mora za posameznikovo ranjeno, zbegano in nemirno dušo. Tam človek spozna svojo neznatnost, tam »ni treba biti človek, pač pa je mogoče le biti«. Prvobitnost narave je katarzična. »Če bi morala pomisliti na eno stvar, ki jo človek počne najbolj od vseh, kaj bi rekla?« Avtorica skozi roman Agnes odgovarja sama. Človek navkljub vsemu vztraja. Brodi čez tèmo, se izgublja in vedno znova išče, četudi morda nikoli zares ne najde tistega nekaj, sebe. Je pa gozd in samota, ki jo ta ponuja, za človeka najbolj očitno zatočišče za blodenje po svoji duševni votlini. Agnesina zgodba ponuja realistično sporočilo. Beg ne pomeni osvoboditve, saj pred sabo ne moremo ubežati. Niti čista narava ne more zagotoviti očiščenja. Agnes in Klara se na koncu vrneta v mesto, v svoj normalni vsakdan. Poskušata živeti in preživeti v pogojih, ki si jih je postavila moderna družba. Izstop iz družbe je nemogoč, saj tudi v najmanjšo skupnost zgolj treh ljudi prodrejo misli in čustva, ki zastrupljajo odnose, ne glede na okolje, v katerem živijo. 

Kresničevje je zasluženo ovenčano kot najboljši letošnji roman, saj ponuja ne le napeto in pomenljivo zgodbo, ampak tudi globok premislek o človekovi izkušnji na mikro in makro ravni in njuni vzajemnosti, vse pa umešča v eno bolj slikovito in senzorično ubesedenih atmosfer. Nagrada kresnik za roman pomeni, da ga bo prebralo veliko ljudi, in zaradi aktualnosti vseh ubesedenih tem je pomembno, da doseže čim več bralcev. Naj tudi v njih vzbrsti kresničevje, ki po ljudskem izročilu simbolizira očiščenje.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar