Babs Gons: »Poezija živi tudi v telesu, v glasu in v dihu«

Babs Gons je pisateljica, spoken-word performerka in voditeljica. Leta 2021 je objavila pesniški prvenec Doe het toch maar (Kar stori to) ter otroško knjigo Het begint met een droom (Vse se začne s sanjami). Za svoje delo je prejela številne nagrade in je vodilna figura nizozemskega spoken worda. Leta 2022 je prejela nagrado De Johnny, priznanje za življenjsko delo na področju uprizoritvene poezije, leta 2024 pa književno nagrado gouden ganzenveer (zlato gosje pero). Vodi različne programe in je gostiteljica glasbeno-literarne oddaje Babs’ Woordsalon, objavlja članke in kolumne; izbor njenih kolumn za časnik Het Parool je izšel v zbirki Alles wat je liefhebt wordt mooi (2022; Vse, kar ljubiš, postane lepo). Med letoma 2023 in 2025 je bila imenovana za nacionalno pesnico Nizozemske (Dichter der Nederlanden). V letu 2026 je postala gostujoča pisateljica na Univerzi v Groningenu za študijsko leto 2026/27.

Ste ena najbolj prepoznavnih pesniških performerk_jev na Nizozemskem in v Evropi. Kako občutite oživljanje poezije skozi performans in zakaj vas privlačijo skupnostni literarni prostori?

Mislim, da poezija živi tudi v telesu, v glasu in v dihu. Kadar pesnice_ki performirajo svoje delo, lahko slišijo njegov naravni ritem, ustvarjajo izkušnjo, ki je drugačna od branja poezije na papirju. Pesniški performansi in festivali, kjer se srečujejo pesnice_ki, ponujajo prostor za proslavljanje in izmenjavo. Dejanje pisanja je lahko zelo samotno, medtem ko performans ponuja  … lepo priložnost za združevanje glasov.

Se vam je kakšen od vaših performansov posebej vtisnil v spomin?

Joj, vrednih spominjanja jih je bilo ogromno! Izstopa pa tisti, ki sem ga izvedla pred leti med protestom za dan žena, kjer sem nastopala pred 15000 ljudmi, ki so se zbrali na trgu. Atmosfera je bila izjemna, ko sem prišla z odra, sem se počutila, kot da bi bila zadeta.

Med branjem vaše poezije sem zaznala nujnost, nek princip izražanja. Kako razumete svoj položaj ustvarjalke; kot nekoga, ki ustvarja iz osebnih razlogov ali moralne dolžnosti?

Mislim, da ustvarjam nekje vmes, iz prostora med osebnim in širšim družbenim kontekstom. Refleksije o življenju, družbi in človeškem vedenju močno potrebujem. Čeprav te refleksije izvirajo iz osebnega prostora, vedno znotraj njega iščem tudi kolektivni glas. Želim si pripovedovati zgodbe, ki predstavljajo izkušnje mnogih, namesto da bi se osredotočala na posameznega človeka in njegovo izkušnjo.

Paul Valery je nekoč rekel, da pesem nikoli ni dokončana, le pesnik jo zapusti. Se pesniški proces res ne konča? 

Strinjam se s tem, da pesem nikoli ni dokončana. Pesmi se še naprej razvijajo, in ker je jezik dinamičen, bodo sčasoma potrebovale revizijo. Svoje pesmi med performansi pogosto prilagajam glede na potrebe posamezne pesmi v določenem kontekstu. 

Živimo v času, ko določeni jeziki krnijo, celo izumirajo. Zdi se mi, da določene jezikovne posebnosti zamenjujejo globalni fenomeni. Kako poezija preživi v tovrstnem ozračju?

To je dobro vprašanje. Nisem prepričana, da imam odgovor nanj, ampak verjamem, da poezija lahko služi kot arhiv za kolektivni in kulturni spomin. Poezija ohranja jezik – ko je ogrožen, njegovi idiomi, metafore in različni načini razumevanja sveta pogosto ostajajo živi skozi verze.

In če se zopet vrneva k mislim o individualnem in kolektivnem … Ali je poezija nekaj, kar je lahko individualistično?

Ali je lahko poezija individualistična? Poezija je lahko karkoli!

Ko sem brala vaše pesmi sem zaznala tudi prizadevanje, da bi se izognili kategoriziranju, zamejevanju in poenostavljanju. Kako se odzivamo, ko se naše identitete omejuje zavoljo vsakodnevnega pragmatizma ali celo diskriminacije?

Naj na tem mestu citiram Jamesa Baldwina: »Želim videti celotno kompleksnost in zmešnjavo in radost in stisko tega da si kompleksno človeško bitje.«

Ko se pogovarjam s pesnicami_ki in umetnicami_ki, me vedno zanima, kako jih je poneslo v ustvarjanje. Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli ustvarjati? Katere_i umetnice_ki so vas navdihnili, da ste potem sledili njihovi poti?

Vedno sem bila ljubica jezika, tako pisanega kot govorjenega. Ko sem odkrila newyorško skupnost spoken worda, sem se počutila zelo navdihnjeno. Vedela, da moram pripovedovati zgodbe in se povzpeti na oder. In to še vedno čutim. Zelo me navdihujejo pesnice_ki Gibanja za državljanske pravice, afroameriške_i, karibske_i in afriške_i avtorice_ji. Pesniška govorica ustvarjalk, kot so Sonia Sanchez, June Jordan, Nikki Giovanni, Lucille Clifton, so moje literarne pramatere. 

Za konec sem vas želela vprašati še, kaj vam pomenijo mednarodna pesniška sodelovanja, kot je gostovanje na festivalu Versia. Ali takšne izkušnje vplivajo na vaše pisanje v prihodnosti?

Mednarodna srečanja so zelo pomembna. Kot pesnici se mi zdi, da me potovanja, spoznavanje drugih pisateljic_ev in poslušanje njihovih zgodb, izkušenj, bitk in ljubezni obogatijo. Poslušati, kaj zanima druge iz drugih delov sveta, in se od njih učiti. Ta srečanja razširijo in oblikujejo naše razumevanje sveta. Izpostavljenost različnim tradicijam pisanja in stilom tudi vpliva na umetniško obliko in bo morda navdihnilo tudi nove vrste pesniškega ustvarjanja. 

Uredila in lektorirala: Eva Ule