Jimmy Corrigan in ostali svet

Chris Ware: Jimmy Corrigan, najbrihtnejši poba na svetu
Založba: VigeVageKnjige
Leto: 2025
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica

Naslovi imajo za bralsko izkušnjo edinstven pomen – so prvi delček besedila, ki namiguje na vsebino dela, in usmerjajo pričakovanja. Naslove ob branju nosimo s sabo, dokler se ne osmislijo ali preosmislijo, vse od prve do zadnje strani pa se polnijo z novimi pomeni. Chris Ware se je očitno pošteno potrudil, da bi si bralec Jimmyja Corrigana, najbrihtnejšega poba na svetu, preden se potopi v njegov strip na tristoosemdesetih straneh, celoten naslov dobro zapomnil. Besedilo naslova namreč ni omejeno zgolj na naslov in se na začetku Warove stripovske pripovedi pojavi večkrat, to pa v slogu, ki močno spominja na starinske oglase, ki so z rabo vizualnih oblik skušali bosti v oči in poudariti svojo vsebino: »Kupite to in to!« ali »Pridite, oglejte si predstavo!« Eden najverjetnejših bralskih odzivov na tovrstne zapise ob zgodbi pričujočega stripa pa bi se glasil: »Pa v čem neki je zdaj ta poba najbrihtnejši?!«

Jimmy Corrigan, najbrihtnejši poba na svetu spremlja zgodbi deda in vnuka Corrigana, ki pa sta oba vse prej kot »najbrihtnejša«. Sta tiha, pod površjem, ki ga vidi ostali svet, pa se jima porajajo številne skrbi. Njuna svetova, pa čeprav različna, oba sestavljajo povsem običajne in vsakodnevne podobe: »sveže ocvrt špeh pa kafe«, čakalnice in sedmine, javni prevozi, letališča, sejmi in velike množice. Njuna svetova sta svetova navadnih ljudi in tudi sama sta v vsem le navadna človeka, kar ustvari občuten kontrast med naslovom in njegovo vsebino. Obenem pa Ware v naslovu in vseh njegovih ponovitvah na začetku stripa zgolj opozarja na kontrastnost, ki se v delu odraža na več ravneh in je pomembna za razumevanje njegovih temeljnih idej.

James Corrigan (ded) denimo kot otrok odrašča v rasističnem okolju in tako tudi sam postopoma začne gojiti rasistična prepričanja, ki jih komajda razume. Kljub temu pa se opraviči železni figurici konjička, ki jo v trenutku žalosti, jeze in obupa zaluča v sneg, medtem ko hkrati pred očetom ne zagovarja služkinje, ko jo ta odpusti zaradi njegove napake, češ: »Bil sem ji hvaležen za iskrenost. Sicer bi jo lahko poskusil zagovarjati, a sem sklenil ne ovirati naravnega poteka stvari,« in »Žal mi je bilo zanjo, a saj bi se ji drugje najbrž tako ali tako bolje godilo. / Sploh pa bi midva vedno lahko našla drugo.« V tem smislu strip svari pred enoznačnimi resnicami, ki danes, četrt stoletja po njegovem izidu, celo v javnem diskurzu dobivajo vse več veljave, to pa doseže prav skozi večplasten in navidezno kontrasten prikaz osebe, ki je v svoji nedolžnosti zmožna tako neopaženih dobrih dejanj kot nepremišljenega in banalnega zla.

Tako v primeru Jamesa kot Jimmyja Corrigana zaradi njune sramežljivosti in zadržanosti do sveta obstaja občutno protislovje tudi med resničnostjo in njunim notranjim svetom, kar se kaže v nemotenem prehajanju risbe med obema svetovoma. Jimmy je denimo vse življenje odraščal brez očeta, in ko svojega očeta kot odrasel moški nazadnje spozna, tesnoba in negotovost v njem prevladata in sprožita vrsto morbidnih domišljijskih prizorov – o tem, kako Jimmy očetu na glavi razbije kozarec in mu s črepinjo razpara hrbet, pa kako oče nenadoma plane izpod tuša in mu prereže vrat. Ti prizori, porojeni v Jimmyjevi domišljiji, so narisani povsem enako kot prizori v resničnem svetu, kar proizvede jasen učinek: na svet tega stripa gledamo skozi osebno doživljanje lika, zato pa tisto, kar se odvije v njegovi zavesti ali podzavesti, ni nič manj resnično od stvarnega sveta. Kadar Jimmy spozna kakšno žensko, se v stripu pogosto odvije njegova celotna fantazija o tem, kakšno razburljivo življenje, polno dramatičnih gest, bi skupaj zaživela: »S-samo še midva sva živa na Zemlji!« Nemogoče fantazije, ki so v odločnem sporu z realnostjo in značajem osebe, ki fantazira, se izrazijo tudi formalno – Jimmy ženskih likov, z izjemo sestre, sploh ne pogleda v oči, zato so tudi na ravni risbe njihovi obrazi pogosto zakriti. Zunanji svet na Jimmyjevega notranjega sicer močno vpliva, ne pa tudi obratno. Jimmy Corrigan preprosto ni »najbrihtnejši« ali kakor koli izjemen posameznik, ki bi svet spreminjal ali nanj vplival, in ni človek dejanj. Obotavlja se, stežka izraža svoje misli, čeprav ves čas o nečem razmišlja in sredi belih dni sanjari o velikih in celo neverjetnih dejanjih.

Še en primer učinkovite kontrastnosti med predstavami in resničnim svetom je denimo Superman, vsesplošno znani simbol junaškosti in moči, ki se v Jimmyju Corriganu pojavi tudi v resničnem svetu, le da se v njem brez izjeme vsakič izkaže za vse prej kot »super«. Denimo v podobi povsem običajnega možakarja v kostumu Supermana, ki prodaja orodje za avtomobile in zapelje Jimmyjevo mater. Ko Jimmy Supermana pozneje zagleda skozi okno svoje pisarne in ga uzre na vrhu strehe nebotičnika, se zdi kot dejanski superjunak, ki bdi nad mestom in preži na zločince, le da se nato izkaže za moža v kostumu, tik preden naredi samomor. Nenazadnje pa »superman« v resničnem svetu postane še Jimmy sam, ko v očetovi supermanovski majici nič kaj »supermanovsko« poseda v čakalnici bolnišnice in se ves zadržan in plah izogiba vsakršnemu očesnemu stiku.

Omeniti pa je treba še haikujevsko naravo vizualne plati stripa. Medtem ko se besedilo v glavnem osredini na osebno zgodbo J. Corrigana (mlajšega in starejšega), ga pogosto spremljajo prizori okolice, ki se zanj ne zmeni – ptica pristane na veji, se ozre levo, se ozre desno in odleti, pristane na žici električne napeljave, se ozre desno, se ozre levo in odleti. Električna napeljava, črna sama stoji sredi pustega predmestja in letni časi se neprizadeto menjavajo, kakor bi se, tudi če Jimmyja sploh ne bi bilo. Prizori, ki sem jih opisal, so nemi, na sličicah ni besedila in pogosto na njih ni niti Jimmyja oziroma Jamesa, so pa zaradi sekvenčne narave stripovske pripovedi del celote, za katerega se je avtor stripa zavestno odločil. Diskrepanca med zgodbo na ravni besedila in na ravni risbe torej ni naključna in nosi interpretativni naboj – Jimmy je hkrati v svetu, v katerem vsi skupaj živimo, in je v lastnem svetu, v notranjem svetu svojih pomislekov, dvomov, spominov in mnogih stisk, ki je od zunanjega sveta ter drugih ljudi konec koncev ločen. 

Preden razmislek sklenem, se bom za trenutek zadržal še pri bolj stvarnem kontrastu: med velikostjo same zgodbe (to vsekakor je velika zgodba!) ter velikostjo besedila stripa. Na več mestih sem prebral, da naj bi drobne črke bralca pozvale, naj se zgodbi tudi v fizičnem smislu približa, malo da ne bi nosu vtaknil med strani knjige, in naj bi se v tem skrival ključ do bolj intimnega doživljanja zgodbe – s čimer pa se ne strinjam. Ware je z drugimi, tako stripovskimi kot pripovednimi sredstvi (mnoge sem tu omenil) že ustvaril občutek skoraj neprijetne intimnosti – bralec navsezadnje Jimmyja, njegove stiske in zadrege spozna skoraj bolje kot Jimmy sam in je poleg tega priča vsem njegovim najbolj skritim pomislekom in trenutkom šibkosti – čisto konkreten tisk pa je tako droben, da sem moral strip po več straneh odložiti, tudi ko sem želel, vživet v njegovo zgodbo, like in svet, še naprej brati.

A kot rečeno – Jimmy Corrigan, najbrihtnejši poba na svetu vsekakor je velika zgodba. Je stripovska pripoved, ki ji uspe skozi zgodbi o osebnih in izredno intimnih stiskah dveh oseb zajeti ves svet in povedati nekaj univerzalnega o naravi človekovega obstoja v svetu, ali še raje, soobstoja s svetom – ta se za navadnega posameznika sploh ne zmeni, obenem pa so za vsakega posameznika lastne osebne stiske pomembne, saj krojijo njegovo izkušnjo sveta, in zato vsak živi v svetu, ki ni nobenemu enak in nikomur dostopen brez dialoga.

Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.