21. 4. 2023 / Literatura / Sveže na sceni

Zala Marolt: Pokvarjeno stikalo

PRVO DEJANJE

Temna spalnica, zunaj surovo zimsko vreme.

Pozabila je zakuriti. Izmučena se je vrgla na posteljo in zaspala. Stene spalnice odete v knjige, slike dveh postav, posutih s posušenimi solzami, razstavljene na policah.

Zunaj divja veter. Žaluzije se tresejo. Od nekod prepih, zrak med špranjami vrat strašljivo tuli. Prične snežiti. 

Spalnica dobiva svetlejše odtenke. Leseni pod zamenja puščavski prah, cvetlice, na okenski polici kaktusi. Zrak postaja vroč in suh.

Zaročenka, oblečena v belo poročno obleko, gazi po puščavi. 

Prvi prizor

Puščava. Iz daljave se v pričakovanju izvija trušč bobnov. Nebo grozljivo rdeče. Zrak suh, da je sitno dihati. 

Nastopi bela silhueta Zaročenke.

Obleka plapola za njo, na njej rdeč madež. Vroč pesek, vzhajajoče sonce. Napoči večni dan. 

Zaročenka: Prekleti čevlji! Sezuje visoke pete in odtlej hodi bosa po tleh. Vroč pesek jo žge v stopala. 

Zaročenka: Pogleda navzdol. Prekleta obleka. Z roko podrgne po madežu krvi in obupano zavzdihne. 

Zaročenka: Sama sebi. Pusti. Samo še huje bo. Umakne roko, da si po bradi razmaže kapljico krvi. Ozira se naokrog. Njena lica rubinaste barve. Skoraj jih ni razločiti od predela pod pasom. 

Zaročenka: Pogleda okrog sebe, z rokama išče nekaj za hrbtom. Torba! Telefon … tamponi? Za njo samo dolga senca. 

Sonce visoko na nebu. Spet obuje pete. 

Drugi prizor

Na Zaročenkini desni kozja lobanja, nataknjena na preperel znak z napisom »Puščava«. Okoli znaka se ovija kabel, na njem stikalo.

Zaročenka: Ne more se upreti skušnjavi. Pritisne na stikalo. Nič. Sonce še vedno neusmiljeno žge in puščavo spreminja v paro. Nebo še vedno krvavo rdeče, brez oblačka. 

Z leve se kot kača priplazi ženska postava. Nasmeh do ušes, svetli peščeni lasje polizano počesani nazaj. Črna svetleča majica z globokim V izrezom. Njen nasmeh zlovešč in demonski. 

Steklina: Prijateljica, čemu tavaš v naši Puščavi? Mar si se izgubila?

Zaročenka: Zardi. Pogled vrže krvavi obleki. Z rokami poskuša prekriti madež. Ko ga skriva, postaja večji. 

Steklina: Zadovoljno. Tudi jaz tavam že tisoč let. Kaj praviš, bodiva prijateljici? Skupaj lahko blodiva po Puščavi, držeč se za roke. Ko sva ravno prijateljici … bi mi posodila obleko? Tako lepa si v njej. Jaz bi rada imela tako obleko. In rdeč madež! Umetnina vseh umetnin! Rada bi imela to obleko. Sleci se, daj! Ob govorjenju se Zaročenki nevarno približa. Z zenicami se skoraj dotakne njenih.

Zaročenka: Zadržano. Drugič.

Steklina: Tudi prav. Kmalu ti bo vroče. Z veseljem se boš slekla. 

Zaročenka se izogiba očesnemu stiku. 

SteklinaVidim, da si Behemota že spoznala. 

Zaročenka: Behemota?

Steklina: Z iztegnjenim kazalcem pokaže na kozjo glavo. Behemot je v svojem gobcu ljudi spremljal v Puščavo. Veliki Behemot! Puščavin najstarejši služabnik. Ugonobila ga je. Samo enkrat ji ni dostavil razklane duše in Puščava ga je prepustila pesku. Zveste podanike nagradi. Izdajalcem da, kar si zaslužijo. 

Zaročenko zbode v želodcu. Začuti nujo po hoji. Behemotove jamice, kjer so bile včasih oči, ji vrtajo v dušo. Steklina kot senca stopi za njo. Zaročenka si na vsake nekaj korakov sezuje čevlje in si jih spet obuje. 

Steklina: Kaj ni lepa ta naša Puščava? Kot tvoja obleka. Tako lepa je ta tvoja obleka. Komaj čakam, da si jo napravim.

Steklina: Tako lepa si v njej. Ko bi bila jaz tako lepa …

Zaročenka: Besede ji že presedajo. Tečno vpraša. Imaš kak tampon? Kaj pa telefon? Vsaj požirek vode?

Steklina: Kaj ti ni lepo v Puščavi naši? Deželi večnega dne? Deželi rdečega neba in črnih oblakov? Vročine, znoja in samote? Mar ti ni lepo?

Zaročenka: Zagrenjeno. Rada bi poklicala domov. 

Steklina: Mar ti ni lepo v Puščavi naši?

Zaročenka: Upanje ji usahne iz oči

Tretji prizor

Steklina, Zaročenka in Požiralec ognja.

Francoski vrt iz kaktusov. Vodnjaki iz človeških lobanj, iz katerih pronica kri. Za špicami kaktusov suhljata postava. Široke hlače z ogromnimi žepi ima. V enem nosi visok steklen kozarec, v drugem staromodno nokio in čepke za ušesa. 

S kozarcem se sklanja k posušenim listom aloe vere in poskuša iz njih iztisniti nekaj gela. Brez sreče. 

Požiralec stopi izza nasada. 

Steklina: Požiralec! Povej dekletu, v tej lepi prekrasni obleki, kako krasna je naša Puščava, krasna kot njena obleka.

Požiralec: Se prime za grlo. Namrgodi čelo. Hoče spregovoriti. Iz njegovih ust pa le ogenj.

Steklina: Vidiš, kako mu je lepo. 

Požiralec: Vztrajno odkimava, a ne more izreči besede. 

Zaročenka: Dvomljivo. Ne zdi se srečen.

Steklina: Kdo ne bi bil srečen v naši Sahari? Puščavi mogočnih duhov!

Zaročenka: Presliši Steklino. Se obrne k Požiralcu. Mar ti veš, kje bi lahko dobila tampone? Vsaj robčke? Imaš morda telefon? Poklicala bi domov.

Požiralec: Hoče odpreti usta …

Zaročenka: Si z rokami zaščiti obraz. Nikar ne govori! Samo pokimaj! 

Požiralec: Pokima in iz žepa vzame mobilnik. Nokia, stara sto let. 

Zaročenka: Hvala.

Zaročenka: Prižge telefon. Vtipka številko …

Zaročenka: Sprva naglas. Ne morem se spomniti. Tiše, sama pri sebi, v obupu. Ne morem se spomniti. Prej sem še vedela. Malo prej sem še vedela. 

Steklina: Prelepo ti je v Puščavi naši. Nočeš domov. Prime za rob bele obleke. Mar ti ni vroče? Sleci obleko. Naj jo pomerim.

Zaročenka: Manj potrpežljivo. Steklini rob obleke izpuli iz rok. Pusti me.

Steklina: Kot da je ne sliši. Nekoč si boš slekla obleko. 

Zaročenka: Pogled k nokii. Še enkrat poskusi. Prsti ji zmrznejo. Spomni se prvih nekaj številk, a ne more premakniti prstov. Požiralcu ognja. Ti natipkaj zame.

Požiralec poskusi. Bližje so njegovi prsti tipkovnici, večji plamenčki švigajo iz njih. Vnamejo se kot vžigalice. Zaročenka še enkrat sama pograbi nokio. Umre ji v prepotenih dlaneh. 

Četrti prizor

Iz daljave zvok bobnov. Postaja glasnejši. Požiralec prične tuliti, bruhati ogenj. Drži se za glavo. Iz žepov potegne čepke za ušesa in si jih namesti. 

Zaročenka: Kaj je ta strašen zvok?

Steklina: Z ukrivljenim nasmeškom. Pesem naše čudovite Puščave. Mar je še nisi slišala? Vsak dan je bližje. Obljubljeni dan!

ZaročenkaSe strese. Obljubljeni dan?

Steklina: Obljubljeni dan! Cela Puščava ga pričakuje! Zapisano je v zvezdah. Poročno koračnico ti zaropotajo, če si boš dovolj močno želela.

Namesto poročne koračnice napetost v zraku. Bobni potihnejo. Sekunda miru. Nato pesem vojne. 

Steklina: Kako lepa je naša Puščava! Vroča, suha. Kri pa bi kar pobegnila iz žil in se strastno ulegla na pesek.

Zaročenka pogleda navzdol. Madež postaja vse večji.

DRUGO DEJANJE

Preteče rdeče nebo zamenja svetlejši, bolj umirjen odtenek. Ozračje spokojno. Bobni utihnejo. Hodijo vštric. Steklina se vsake toliko nasloni bliže k Zaročenki in med prsti pomenca kos blaga. Tej se ne da več trgati obleke iz Steklininih rok. 

Prvi prizor

Nasproti Odvetnik. V črni suknji in kravati, z zloščeno plešo. V eni roki telefon, z drugo pa žuga po zraku. Kriči in blebeče. Njegove besede hitro vrstijo, da jih je težko uloviti. 

Odvetnik: Boš že videl! Žuga s prstom, postane in prikimava, nato spet dvigne kazalec. Boš že videl! Z naslednjim primerom bom obogatel! Mastil se bom z njenimi grehi. 

Zaročenka: Zdivja k Odvetniku, kot bi jo nosil veter. Gospod. Si lahko sposodim telefon? Prosim, si lahko sposodim telefon? Nujno je.

Odvetnik: Z zamahom roke. Ja, ja. Samo malo. Malo počakaj. 

Steklina: Koga bi pa klicala? Mar ti ni lepo v Puščavi naši? Mar nisi moja prijateljica?

Odvetnik: S kakšno zlikovko ima svet opravka! Krut zločin! Nizkotno dejanje. Dinozaver!

Vsi: Dinozaver?

Odvetnik iz žepa privleče zelenkasto figurico. 

Steklina in Požiralec osuplo zavzdihneta. Zaročenka zardi in prične strmeti v tla. Rdečina ji preplavi obleko, v zraku se širi vonj po krvi.

Steklina: Pa le niso kradli v naši očarljivi Puščavi? Dinozavra? Kdo bi si drznil tako ujeziti duhove?

Odvetnik: Še vedno blebeče v telefon. Iz otroškega vrtca ga je sunila! Iz otroškega vrtca!

Steklina: Kdaj pa so ga ukradli, o častitljivi gospod Odvetnik?

Odvetnik: Zdaj se prvič obrne proti njej, a le zaradi lepe besede. Pred vsaj dvajsetimi leti. Že pri petih letih je začela suvati z nogami in plavati v pekel. 

Zaročenka: Skuša z rokama prekriti madež. Rdeča je v lica. Tresoče. Mar ni to že daleč nazaj?

Odvetnik: Taki zločini nikdar ne zastarajo. 

Zaročenka: Ni bila premajhna, da bi vedela, da se tega ne sme?

Odvetnik: Ni nedolžnih otrok. Prvi greh storijo, ko zajamejo prvi dih.

Steklina: Mar ni vsak zločin isti – mar nismo vsi ljudje enaki? Vsi smo iz enakega mesa. Vsi deremo skozi pesek, se naslajamo nad sončnimi žarki, poslušamo pesem bobnov in čakamo obljubljeni dan.

Drugi prizor

Blago rdeče nebo se zopet spremeni v temnejši odtenek. Iz nikoder mrčes. Ta prepeva napev na ušesa Puščavnikov. Vsi se z rokami otepajo mušic in muh. Le Steklini ne pridejo do živega. Komarji pijejo kri. Vsi na Zaročenko, na Steklino komaj kakšen.

Steklina: Slišite to lepo pesem, pesem, ki jo poje mrčes? Skoraj lepša je od glasu Puščave, ki jo ob kamne udarjajo mrtveci z lastnimi lobanjami, naši predniki! Tako lepa je Puščava naša. Tako prijetno sonce, ki boža kožo s svojimi žarki. Podarja nam darilo – opekline – sonce nas je zaznamovalo! Ta prekrasna vročina. Ustvarja solze, ki pronicajo iz por, kristalne kapljice radosti in sreče!

Zaročenka: Sezuje čevlje s peto. 

Požiralec ognja: Ji ponudi roko.

Zaročenka: Hvala. 

Tretji prizor:

V daljavi se izkristalizira barvito poslopje. Nakupovalni center. 

Zaročenka: Kamen se ji odvali od srca. Hvala bogu. Končno.

Mrčes se razkropi. Njegovo brenčanje zamenja škripanje neonskih znakov. Nič manj glasno ni sikanje. Parkirišče pred centrom je preplavljeno s kačami in škorpijoni. Poleg otroško igrišče. Verige gugalnic zarjavelo rjave, škripajo v lahnem puščavskem vetru. Zven grozljivk. 

Požiralec stopi naprej in z ognjem preplaši kače ter Zaročenki omogoči varno pot. Vrata centra so razmajana in se odprejo v enem sunku. Na informacijah lutka. Na hodniku lutke. V trgovinah, v izložbah, med policami lutke. Oblečene, slečene, nekatere brez rok in glav, druge s stopljenimi dojkami. Na vrhu tekočih stopnic kinodvorana in napis: Alice in Wonderland: We’re all crazy here. Coming soon. Pod stopniščem, desno od njega, neonski napis EXIT. 

Zaročenka: V petah steče proti izhodu. Udari po vratih, prime za kljuko, se nasloni nanje. Vrata nepremična, ne vdajo se pod pritiskom. Obraz divji, po njem tečejo solze. Spusti me ven! Spusti me ven!

Steklina: Za zaročenkinim ušesom. Kot senca se prikrade za vrat. Kaj ti ni lepo v Puščavi naši?

Četrti prizor:

Napis EXIT se zamegli za ženskima postavama. Steklina ponovno poprime Zaročenkino obleko. Menca jo med prsti in vpija njen vonj.

Steklina: Daj, sleci to prelepo obleko. Njen glas vse bolj nečloveški. 

Zaročenka: Oprime se za večji kos in obleko izpuli iz Steklininih rok. Pusti me. Pospeši korak, pristopi do tekočih stopnic, skoči nanje.

Steklina, Odvetnik, Požiralec za njo.

Pri vrhu se ustavijo. Pred njimi zasije v nežno belino odeta drogerija.

Zaročenka iz sebe spusti zvok olajšanja. Hitreje stopi. Končno počepne med barvito kolekcijo tamponov in vložkov. 

Pobrska po kupu. Njene roke ob dotiku plastike lagodne. Končno izvleče prave. Nekaj se ne zdi prav. Vrečka prelahka. 

Ozre se naokrog, preden jo strga. Okoli nje samo lutke.

Vrečka prazna. Samo prazni zavojčki. 

V roke vzame naslednjo. Enako presenečenje. Isto se zgodi z naslednjo. In naslednjo in naslednjo.

Steklina: Ne trudi se. Prelepo ti je v Puščavi naši. 

Zaročenka: Na robu joka. Ne, ne, ne, prekleto. Madež postaja večji, postan vonj po krvi vse bolj neprijeten. Obvisi v zraku.

Požiralec ognja: Ji pomaga vstati. Občuduje solzo, ki se prikrade iz Zaročenkinega očesa. Z roko počasi seže do Zaročenkinega lica in ji obriše kapljo. Pomenca jo med prsti, dvigne do neba in očarano strmi vanjo. 

Izza polic se pričnejo plaziti mravlje. Mrmrajo si delovno koračnico. Kot predskupina odigrajo svojo skladbo. Iz daljave zvok bobnov – zvok puščave, zdaj silovitejši in bolj preteč. Spremlja ga sikanje človeških glasov, ki prihajajo nekje iz notranjosti voščenih lutk. 

Požiralec: Spet pobrska za čepki. Pri tem mu iz žepa pade steklen kozarec. Krik zamenja plamen. Kozarec ostane cel, spet ga vtakne v žep. 

Steklina: Vse bližje je, jo slišite? Naša pesem! Nekdo se nam bo pridružil! Duhovi hočejo, da nas je več v Puščavi naši. Več takih, ki ji bomo prodali svojo dušo.

Odvetnik: Telefonu. Preklemani norci. Čisto nič te ne slišim. Razbijajo. Da ti še enkrat povem! Obsojajoče, posmehljivo. Recital! Pozabila je besedilo in na odru deklamirala svojo pesem. Kakšna sramota za človeško sorto!

Peti prizor

Odvetnik: Še vedno se smeje, porogljivo. Nekaj verzov si ni znala zapomniti. Več sto ljudi je prikrajšala za pravo poezijo. In za nameček si hudodelka še izmisli nekaj svojih. Kot da je vsaka beseda lahko umetnost. 

Steklina: Puščava si jo bo vzela. Zločincev ne pusti brez kazni. Vsaka palica ima dva konca. Pravici bo zadoščeno. Zaročenki. Kajne, prijateljica moja?

Zaročenka: S sklonjeno glavo. Prava pokvarjenka. Zasluži trpeti. 

Steklina: Jo prime za obleko. In bo trpela, prijateljica, ne skrbi. Demonski nasmeh. Tako kot boš ti slekla obleko, da te bo Puščava božala po dojkah, pila strast življenja iz tvojih bradavic in te priklenila nase, ko ji boš razprla noge. Prelepo nam je v Puščavi naši!

ZaročenkaSe zgrudi sama vase. Z eno roko se oklene polic. Zavojčke pusti razmetane po tleh. Odide. Drugi za njo.

TRETJE DEJANJE

Zapustijo nakupovalni center. Vsi na parkirišču. Korakajo proti otroškemu igrišču. Na gugalnicah sedita dve postavi. Obritoglavec in Kuga. 

Prvi prizor

Gazijo po parkirišču. Škorpijoni in kače se nastavljajo sončnim žarkom. Popotniki jih ne ganejo več. Na otroškem igrišču dve postavi. Vsaka se z rokami oprijema zarjavelih verig svoje gugalnice. 

Na levi čeden mož, Obritoglavec. Elegantno obleko mu je načela narava. Nosi modro poročno obleko. Njegova kravata razparana, robovi obleke umazani s puščavskim peskom. Njegov pogled prazen. Obleke prevelike, kot bi bile pod njimi zgolj kosti. 

Gleda na levo, občuduje Kugo. Lepota sije od nje, malodane je popolna. Njuni gugalnici se rahlo zibata. Obritoglavčeva ne spusti zvoka, Kugina pa s škripanjem reže skozi zrak. 

Zgolj Kuga opazi skupino. Obritoglavec se za Puščavnike ne zmeni. 

Steklina: Prijatelja! Pridružita se našemu romanju skozi Puščavo! Tako lepo nam bo, ko bomo kot eno vonjali puščavski zrak! Pridružita se, pridita! Puščava nas hoče, hoče nas skupaj, spojene v eno. 

Kuga: Iskreno. Milijone let sva čakala obljubljeni dan. Čutila sva, da je vsak dan bliže. Najina potrpežljivost se je končno obrestovala. Kajne, ljubi?

Obritoglavec: Odsoten, ne odgovori. Strmi v Kugo in v njene ustnice. Tava med spanjem in budnostjo, prevzet je nad blaženostjo ženske popolnosti. 

Zaročenki je neprijetno. Od moža ne more odlepiti oči, pa jo peče, ko ga gleda. Na njeno srce leže nekaj težkega. Spomin. 

Steklina: Pritisne na Obritoglavca. Zaročenko prime za rame in jo obrne proti njemu. Reci no, dragi, da ima Zaročenka lepo obleko. Tako krasna je v njej. Nekoč si jo bo slekla. Daj, reci, da ima lepo obleko.

Obritoglavec: Prvič se zastrmi v Zaročenko. 

Zaročenka: Madež ji preplavi obleko. Srce ji podivja. 

Obritoglavec: Strmi vanjo, njegove ustnice pa spregovorijo drugo ime. Kuga ima lepo obleko. 

Zaročenka: Se popraska po pregibu komolca. 

Steklina: Slišiš, prijateljica, kako imaš lepo obleko. Komaj čakam, da jo boš slekla. 

Drugi prizor

Vsi kot prej.

Steklina: Pojdimo! Puščava nas čaka. Čaka nas obljubljeni dan!

Zaročenka: Zbode jo v želodcu. Obrne se k Odvetniku, ki spet čeblja po telefonu.

Zaročenka: Obupano. Gospod Odvetnik, si lahko, prosim, prosim, sposodim telefon? 

Odvetnik: Vznevoljeno zamahne z roko. Samo malo. Samo malo. Zaposleno govori v slušalko. 

Zaročenka: Hitra bom. Prosim. 

Odvetnik: Še enkrat zamahne z roko in se s hrbtom obrne proti njej. 

Steklina: Mar ti ni lepo v Puščavi naši?

Zaročenka: Mir mi daj. 

Steklina: Kmalu boš slekla obleko. Kmalu se boš prepustila Puščavi.

Steklina: Pojdimo! Obljubljeni dan, mar ga ne slišite? Blizu, blizu, tako blizu, skoraj že čutim, kako me gladi po koži. Mar sami ne čutite te strastne vročine? Puščava vas bo vzela, spojila se bo z vami, dokler ne boste postali eno. Mi vsi in Puščava. Jezik se ji osladno ovija od sle po razodetju. 

Požiralec ognja: Vtakne v ušesa čepke.

Kuga: Seveda, pojdimo naprej. 

Obritoglavec: Ne premakne pogleda s Kuginega obraza. 

Odvetnik: Aha!

Vsi, razen Zaročenke: Kaj?

Odvetnik: S hudo vnemo. Saj svet ne bo verjel! Kakšna norost! Obogatel bom, boš videl. Privoščljivo se dere v slušalko. Plešo mu obarva pot navdušenja. Domišljijski spis v četrtem razredu! Pa saj svet ne bo verjel! Štirica, štirica. Kakšna sramota za človeštvo! Kdo si lahko kaj tako nizkotnega sploh privošči? In to z Dahlovo Matildo! 

Zaročenka: Madež naraste. Skoraj cel spodnji del obleke odet v kri. 

Steklina: Štirica? Pa saj vendar ni res. Še nikoli nisem slišala česa tako škandaloznega. Puščava nas očisti naših grehov. Spere jih z nas in jih vzame za svoje, da smo lažji in da se ji lahkoverno predamo. 

Odvetnik: Še vedno telefonu. Vedno boljše postaja. Vedno boljše. Kdo ve, kaj vse je ta zločinka še zagrešila. 

Steklina: Prijatelji! Puščava vam odpušča! Puščava vas varuje. Prepustite se ji. Prepustite se njenemu objemu. Poljubljala vas bo po čelu, po prsih, vam sesala mednožje. Zato pojdimo. Zbežimo pred grehi! Naj jih vzame Puščava. 

Puščavniki se od gugalnic premaknejo stran od parkirišča, zaidejo globlje v puščavo. Verige, s katerih visijo preperele gume, škripajo – zdaj tudi tista, na kateri je malo prej sedel Obritoglavec. 

Tretji prizor

Gazijo dalje. Sledijo Steklini. Zgolj zanjo se zdi, da ve, kam vodi pot. 

Puščava povsod enaka. Gola, na vsake toliko nekaj kaktusov in na vsakih nekaj korakov zabredejo v roj mrčesa. Sonce žge.

Zaročenka: Si sezuje čevlje. Zasika, ko se ji gole noge dotaknejo vrelega peska. Koža rdeča, odeta v opekline. 

Požiralec ognja: Ponudi ji roko, da se ga oprime. Sezuje svoje čevlje in jih ponudi Zaročenki.

Požiralec ognja: Prime Zaročenkine čevlje s peto in jih nosi v rokah. 

Četrti prizor

Obritoglavec: Kugo drži za roko, s previdnostjo prijema njene prste, kot bi bili porcelanasti. Umakne ji lase, ki ji v vetru bežijo na obraz. 

Obritoglavec: Sam pri sebi, nikoli naglas. Tako si lepa. Tako si lepa. Tako si lepa. Njegovo mantro prepevajo mušice v mušjem jeziku. 

Zaročenka: Se popraska po pregibu komolca. 

Kuga: Mu prebere misli. Strmi predse, Obritoglavca niti ne pogleda. Hvala ti, ljubi moj. Kaj bi brez tebe. Pomeniš mi svet! Nekaj nevidnega naju vleče skupaj – nekaj, zaradi česar vem, da boš del mene do neskončnosti. Žvrgoli s popolnim glasom. Povleče ga bližje.

Zaročenka: Se popraska po pregibu komolca. 

Obritoglavec: Še bolj bled kakor prej, obleke bolj ohlapne. Pri sebi. Tako si lepa. 

Steklina: Obritoglavcu. Še enkrat si poglej Zaročenkino obleko. Mar ni prekrasna? Komaj čakam, da si jo bo slekla. Komaj čakam, da jo bom lahko navlekla nase. Mar si je ne želiš držati v rokah? Daj, občuti. Zaročenko povleče k sebi in Obritoglavcu pomoli krvav kos obleke. 

Steklina: Prijatelj, poglej, kako lepa je Zaročenkina obleka. Mar je ne bi kar strgal z nje, pomel med rokami, jo obesil na križ in jo celo življenje častil? Mar ne bi dihal njenega vonja, se navzel te beline in sanjal in sanjal … o nedolžnosti! Belina je nedolžna – danes nihče več.

Obritoglavec: Z očmi prevrta Zaročenko. Tokrat polglasno. Strmi ji v oči, medtem ko izreka besede. Kuga ima lepo obleko. Tako si lepa, Kuga.

Zaročenka: Solzne oči, živčno se popraska po pregibu komolca, kjer so že vidne zareze ostrih nohtov. 

Peti prizor

Težek puščavski zrak leže na pljuča popotnikov. Zaročenka se zgrudi pod njim, hodi s sklonjenimi rameni. Njene veke težke, oči komaj drži odprte. Požiralec jo podpira. Vročina mu ne pride do živega. 

Steklina: Zapre oči in roke nastavlja soncu. Dviga jih v nebo, kot bi molila. Nekaj trenutkov miru, nato se spet oglasi. Oh, Puščava, naša mati, naša Zemlja, o Gaja, naš dom, naša odrešitev! Pripelji nam obljubljeni dan! Tako žejno ga čakamo! Ljubimo ga, ljubimo obljubljeni dan! Ne pusti nas dolgo čakati, o, prosim, prelepa Puščava!

Odvetnik: Čeblja nerazumljive besede telefonu. 

Obritoglavec: Nepremično zre v Kugo in niti enkrat ne pomežikne.

Kuga: Veter se ji ujame v popolne lase. Njena koža sije od zdravja. Obleke ji razkrivajo ženske obline. Njene prsi nabrekle, glas gladek in čist. Prične recitirati. Besede ji elegantno polzijo z jezika. Niti enkrat se ne zmoti, niti enkrat ne zajame sape. Verze v enem dihu izpusti iz sebe. Medtem nepremično zre v Zaročenko. Vrta ji v oči. S tal pobira kače in jim zavija vratove.

ZaročenkaPraska se po pregibu komolca. Rada bi pogledala stran od Kuge, a njen pogled prilepljen na boginjo. 

Kuga:

I felt a Funeral, in my Brain,
And Mourners to and fro
Kept treading – treading – till it seemed
That Sense was breaking through –

And when they all were seated,
A Service, like a Drum –
Kept beating – beating – till I thought
My mind was going numb –

And then I heard them lift a Box
And creak across my Soul
With those same Boots of Lead, again,
Then Space – began to toll,

As all the Heavens were a Bell,
And Being, but an Ear,
And I, and Silence, some strange Race,
Wrecked, solitary, here –

And then a Plank in Reason, broke,
And I dropped down, and down –
And hit a World, at every plunge,
And Finished knowing – then – *

*Emily Dickinson: I felt a Funeral, in my Brain

Šesti prizor:

Nebo temno rdeče. Zvok bobnov glasnejši. Stotero se jih oglaša kot en sam zvok – bitje srca. 

Steklina: Obljubljeni dan! Ga slišite? Tako razločno se oglaša. Blizu je, tako blizu. Čutim ga v sebi, trese mi telo. Kmalu se mi bo razlil po rokah. 

Steklina: Zaročenki. Kmalu boš slekla obleko. Gola boš, gola! Jaz si jo bom nadela in v njej bom tako lepa kot ti. 

Po zraku priplava vonj po nečem strohnelem. Zaročenki se vgnete med nosnici in se ji zagozdi nekje v pljučih. Obrača se ji želodec. 

Pred njimi truplo leva. Griva mu žalostno visi ob trupu. Gobec ima razprt, kot da je umrl med rjovenjem na pomoč. Njegov trup je odprt, iz njega kukajo notranji organi. Njegova koža je ponekod odrta, da se mu pod dlako vidijo rdečkaste mišice. Pol želodca so mu že obkljuvali jastrebi in mrčes, druge organe je zoglenelo sonce. Od trupla se vije strašen vonj, Zaročenki se lepi po ustih.

Zaročenka opazi majhen nagrobnik, ki ga je prej zakrivala levja griva. Zdaj jo je razpihal veter. Lev počiva ob nagrobniku. Na njem napis. »Sedi poleg mene in ostani.« 

Krči postanejo močnejši. Sunkoma se oprime za predel pod popkom. Sključi se vase. Če pesek ne bi bil vrel, bi legla k tlom in se zavila v tesno kepico. Sledi slabost. Prime jo, da bi bruhala, skloni glavo, se prime za lase in se za oporo oprime nagrobnika. Iz njenih ust samo samotno spahovanje. 

Odvetnik: Telefonu. Aha! Pa ga imamo! Poslednje dejanje! Še bolj gnusno od preostalih. 

Steklina: Oh, gospod častitljivi Odvetnik, povejte, le povejte, kaj je grešnica tokrat storila? Plačala bo za svoje grehe. Puščava jo bo vzela za svojo.

Steklina: Zaročenki. Krasna si v tej obleki. Kmalu jo boš stekla. Potem boš gola plesala po puščavi, ljubila se boš s peskom, dokler ne bosta zraščeni v eno.

Zaročenka: Se zdrzne in se močneje oprime nagrobnika. 

Kuga: Skloni se k levu. S prsti mu začne kljuvati po jetrih. S kazalcem zajame kapljico krvi in jo ponese k ustom. S slastjo jo oblizne. Morda jo bo spreletelo, da bi se sama pokorila. 

Obritoglavec: Odmaknjen od dogajanja z občudovanjem zre v Kugo, ko prste zabada v želodec.

Obritoglavec: Tako si lepa, Kuga. Ko to reče, se zdi bolj suhljat. Obleka se ga komaj drži. Zdi se, da mu bo vsak hip sama zdrsnila z okončin.

Odvetnik: Telefonu. Še sanja se ti ne, kakšna nizkotna vest za človeštvo. Moledovala je na kolenih, da je ne bi zapustil. Tako se je ponižala. To je naredila. Sklonila se je, da so ji kolena podrgnila pod in moledovala – ne zapusti me, ljubi, ne zapusti me, reci, da me ljubiš. Si moreš misliti, kaj takega!

Kuga: Če bi bila jaz na njenem mestu, bi si že prerezala žile. 

Steklina: Zaročenki. Kaj pa tebi, Zaročenka, se ti nič ne gabi greh, ki je bil storjen? Saj te bo spreletelo, ko boš slekla obleko. Takrat boš videla jasneje.

Zaročenka: Madež na obleki se vpije v nove dele blaga, postaja večji. 

Steklina: Brez skrbi, tovariši in tovarišice. Puščava jo bo očistila vsega zla. Puščava je zavetišče izgubljenih duš. Preveč lepo nam je v Puščavi naši.

Zaročenka: Se sesede na nagrobnik. Krči so neznosni. Telesa ji ne drži več pokonci. 

Požiralec: Poklekne poleg Zaročenke. Hrepeneče opazuje solze, ki ji pronicajo iz oči in močijo levji obraz. 

ČETRTO DEJANJE

Znak »Puščava«. Začetek in konec v krog zavihane poti. Bobni – mirna spremljava razodetja. Nato vsako sekundo glasnejši, udarjajo enakomerno kot ena bit. Kaktusom poganjajo nove bodice. Sonce navpično na nebu, vročina postaja vse bolj neznosna. Sence izparijo. 

Nato tišina. Puščava prvikrat umolkne. Nobenega glasu. Ne brenčanja mrčesa, ne sikanja kač, ne vetra, ne bobnov. Tudi človeškega dihanja ne in bitja srca. Tišina pogube. 

Prvi prizor 

Vseh šest na začetku in koncu puščave. Strmijo v Behemotovo lobanjo. 

Tišina – trenutek negibnosti pljuč med vdihom in izdihom. Nato bobni eksplodirajo. Bijejo kot eno srce. Bijejo pesem obljubljenega dne. 

Steklina: Evforično. Obljubljeni dan! Prišel je obljubljeni dan!

Mrhovinarji se zbirajo ob rob, da bi bili priča predstavi. Pridružijo se tudi muhe in drug mrčes.  

Nebo se obarva v odtenek strnjene krvi, da je že skoraj črno. V zraku je težek vonj po nečem gnijočem. 

Zvok bobnov preseka tišina. Cela puščava umolkne, pripravljena na ponovni vdih. 

Nastopi Zaročenka. Pograbi Behemotovo lobanjo, jo v opozorilo nase dvigne v zrak. Njena obleka krvavo rdeča, le še rob bel. Od nje se širi postan vonj po krvi. Ob njem se prebivalci puščave neučakano presedajo na mestu. 

Zaročenka: Z zlomljenim, tresočim glasom. Grešila sem! Da, jaz sem grešila! Jaz sem zlo tega sveta in jaz sem duša te puščave. Vzemi me, če me hočeš. Ne muči me več. Tvoja sem. Vzemi me, daj! Po licih ji polzijo debele solze. Njen obraz razjarjeno rdeč. Skoraj tako kot njena obleka. 

Belina izgine z obzorja. Njena obleka postane barve puščave. Rdeča.

Požiralec ognja: Nestrpno se zgane na mestu. Z roko pomenca steno kozarca. Prime ga za rob, pripravljen, da ga izvleče. 

SteklinaZadovoljno se reži. Pod lasiščem ji prične rasti nekaj roževinastega. Nekaj, kar dviga lase, a še ne pokuka na svet.

Zaročenka: Grešila sem! Pri šestih sem ukradla dinozavra. Pri petnajstih sem pozabila verze in sem namesto njih recitirala svoje. Učiteljica mi je morala za spis dati štirico. Pretvarjala sem se, da sem ljubila, čeprav sem hotela le toplino. Ko sem zares ljubila, pa sem mu pustila oditi. Bila sem ljubosumna. Neposlušna za sočloveka. Nisem znala biti lepa kot drugi, dobra kot drugi. Nisem si znala najti prijateljev. Zaročenka zgrabi za rob obleke in jo prične trgati. Kos za kosom meče na tla.

Zaročenka: Razočarala sem starše. Pustila sem žalosti, da me vzame. Nisem zrasla kot ostali, namesto tega sem se krčila vase, nevredna ljubezni, nevredna sveta. 

Zaročenka: Vzemi me, prekleta Puščava. Usojena sem ti, da okusiš mojo slast, da se hraniš z mojo gnilobo. Šele zdaj se iz oči pocedijo slapovi solz in nadomestijo prejšnje redko kapljanje. Požiralec ognja se nagne naprej. Zaročenko grobo prime in ji kozarec nasloni na lice. Lovi njene solze.

Zaročenka: Na Zemlji se nisem znašla. Bila sem manjvredna, neuspešna. Nevredna pozornosti in hvale. Vzemi me. Puščavski duhovi me cenijo. 

Požiralec ognja: Napolni kozarec. Odpre usta, ga nagne in pogasi ogenj v sebi.

Zaročenka: Vzemi me, vzemi me, vzemi me. 

OdvetnikStopi proti Zaročenki in ji pomoli vizitko, ki jo izvleče iz suknjiča. Prvič odloži telefon in prekine. Potrebovala jo boš.

Zaročenka: Vzame si trenutek, prime vizitko. Z ležečo pisavo napis: Svoboda osvobaja. 

Kuga: Obritoglavca povabi bliže v objem. Rada sem imela, da si me ljubil, ljubi moj. Tako sem imela rada, da si me ljubil. Prvič ga s kačjimi prsti poboža po goli glavi. Roke mu povleče k sebi, da jo boža po popolnih prsih. Nato ga objame močneje, da se zlijeta v eno, poljubi ga na usta. 

Obritoglavec: Tako si lepa, Kuga. Ga je vedno manj. Manjša se in manjša, njegove še tako ohlapne obleke postajajo hudo prevelike. Majhen je, postaja otrok in naposled od njega ne ostane drugega kot puščavski pesek. Njegove obleke odnese veter. 

Zaročenka: Puščavo prereže njen krik. Kot bi bil dirigentska palica, se oglasijo bobni. Zaročenka čez glavo povleče, kar je ostalo od obleke. Njeno telo krvavo.

Steklina: Gola si, gola! Pokazala si nam svoje grehe! Zdaj te bo Puščava vzela za svojo! Pokazala si ji svojo goloto, grešnica. Gola si, gola!

Steklina: Hvala, Puščava, hvala za ta dar. Poklekne k obleki, z dolgimi prsti jo previdno drži. Ne upa si dihati, kot da bi jo lahko uničila. Obljubljeni dan, obljubljeni dan! Kar je ostalo od obleke, navleče nase. Izpod las ji poganjajo ostri rožički. 

Steklina: V obleki. Kako lepo je v Puščavi naši, Puščavi večnega dne! Razkazala si ji sebe, svojo dušo. Zdaj si njena. Prijateljica, zdaj si njena! Lepa, gola, čudovita, zdaj si njena! Gola si, gola si!

Mrhovinarji vzletijo in obkolijo Zaročenko. Oblikujejo roj, tik nad njeno glavo. Vdana v usodo s praznim pogledom strmi navzdol, v stikalo, še vedno ovito okoli znaka »Puščava«. 

Neodločena. 

In pritisne. 

PETO DEJANJE

Temna soba. Zunaj še vedno noč. Kazalci na uri so se komaj premaknili. Zrak ledeno hladen. Zunaj še vedno sneži. 

Vzdušje med rjuhami medtem soparno vroče. Telo, zavito v belo debelo odejo, butne iz postelje. Pot ji lije med dojkama, lasje razmršeni, obraz poležan. Srce ji ponori.

Zaročenka: Samo nočna mora. Nočna mora. 

Začuti strašno žejo. S sebe vrže odejo, noge spusti s postelje in seže po stikalu.

Klik klik klik.

Soba ostane temna. Luč se ne prižge.


Predsednik žirije: Igor Žunkovič
Študentska žirija: Nika Šoštarič, Žiga Hren

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Rdeča nit 2023