Zaključek trilogije o izgnanstvu

Založba: Goga
Leto izida: 2025
Prevod: Ana Barič Moder

Velibor Čolić, bosansko-francoski pisatelj, ki je odraščal in študiral v Bosni, nato pa se je zaradi vojne preselil v Francijo, je z romanom Vojna in dež zaključil svojo trilogijo o izgnanstvu. Zadnja stran romana je skoraj enaka prvi strani romana Priročnik za izgnance, ki trilogijo začenja, zato se zdi, da je krog resnično sklenjen – tudi simbolično, s ponovitvijo začetka na samem koncu. 

Trilogija je tako otvorjena in zaključena s prihodom protagonista – ki je avtor sam – v Francijo, kjer pri 28 letih začne svoje novo življenje po vojni. Krovna tema vseh treh romanov je eksil, ki pa se v vsakem od njih manifestira nekoliko drugače. V Priročniku za izgnance Čolić opisuje predvsem začetne stiske po prihodu v Francijo, kamor se zateče brez znanja jezika, z le malo denarja in izčrpan od vojne. V drugem romanu, Knjigi odhodov, se pripoved nadaljuje, pripovedovalec je še vedno neprilagojen človek na obrobju, ki ga realnost nenehno opozarja na to, da je tujec s preveč ambicijami, a se njegovo življenje vseeno nekoliko ustali in mu da prostor za razmisleke o novi domovini, jeziku ter o vseh odhodih in slovesih, ki so zaznamovali njegovo življenje. Če sta v prvih dveh romanih prav izkušnja eksila in tujstvo tisto, kar v celoti prežema pripovedovalca, takrat še svežega prišleka v novi državi, pa je v Vojni in dežju eksil nekaj, kar v sebi a priori nosi težko breme preteklosti. V Čolićevem primeru je to vojna, ki jo v tretjem romanu zdaj končno brez zadržkov, a premišljeno in z distanco, prenese v jezik. 

Vojni sicer avtor nameni prostor šele na sredini romana, v njegovem drugem delu, napovedana pa je že s prvim delom. V njem avtor opisuje svojo izkušnjo z redko kožno boleznijo avtoimunega izvora, ki njegovo telo pretrese leta 2021, ko se človeštvo sicer še vedno kolektivno ukvarja s povsem drugačno boleznijo od njegove.  Če je koronavirus tišji in manj opazen, se njegova bolezen kaže navzven. Neki zdravnik mu na enem izmed pregledov reče, da je njegova kožna bolezen zgolj vojna, ki ga zapušča. Prav iz tega izhajajo še mnoge druge paralele med boleznijo in vojno, ki se pri pripovedovalcu zdaj začneta prepletati in se povezovati. Kot bralci namreč hitro dobimo občutek, da so rane bolezni začele odpirati stare, a še ne dokončno zaceljene vojne rane, in prepletati sedanjost s preteklostjo. Ko bolezen počasi začne zabrisovati mejo med živimi in umrlimi, se v pripovedovalčevo življenje vračajo mrliči, prizori iz vojne in spomini na mnoge izgubljene ljubezni. Tako postopoma na plan prihaja vojna, ki jo je Čolić v (le) nekaj mesecih leta 1992 kot vojak izkusil do obisti. 

V drugem delu romana, naslovljenem Vojak, pripovedovalec skoči v preteklost, v prvo polovico leta 1992, ki ga kot hrvaški vojak preživi v jarkih. Iz prvega dela romana ohranja sedanji pripovedni čas, kar bralcu omogoči, da zgodbo občuti kot nekaj zdajšnjega in mu sporoča, da preteklost še zdaleč ni pozabljena: »Kar je nekdaj obstajalo, obstaja za vedno.« Čeprav pripovedovalec sledi kronološkemu zaporedju dogodkov in se od zime pomika proti pomladi ter potem poletju, posameznih dogodkov, izkušenj, srečanj in dialogov ne lepi enega na drugega, ampak jih prekinja in med njimi pušča krajše praznine. Pogosto jih uvede s filozofskimi iztočnicami oziroma, natančneje, eksistencialnimi pomisleki. V teh prazninah daje prostor tudi vsemu neizrečenemu, kar se ni preneslo v jezik, pa čutimo, da je (bilo) tam, hkrati pa se zdi, da ta neizrečenost tokrat ne pomeni tudi neizrekljivosti. 

Avtorja ne zanimajo tragično-patetične podobe, ki se sicer pogosto znajdejo v t. i. vojnih romanih, ampak v literarni jezik uspe prenesti tiste najbolj resnične, a zato tudi najbolj fizične, nizkotne, morda celo vulgarne plati vojne. Poudarja, da vojna nima nič skupnega z zastavami in trobentami, ampak je v resnici znoj, gnoj, bruhanje in smrad. Opisuje, kaj zares pomenita izguba sramu in odsotnost zasebnosti, kako hitro se razvije neobčutljivost za človeško trpljenje, kakšne posledice ima alkohol in kako se v resnici vse bitke končajo enako – z mrčesom. Romaneskni junak je bil že v prejšnjih dveh romanih zelo človeški in iskren, v tem pa je še izrazito telesen. Je telo, ki nenehno išče žensko, naleti pa le na smrt, je telo, ki bruha, prebavlja, iztreblja, urinira in masturbira, je telo z opeklinami, je pretepeno telo in je telo, ki mu bolezen nekaj desetletij kasneje na koži povzroča razjede. 

Čeprav se teme v vseh delih trilogije med seboj močno prepletajo in Čolićev način pisanja tudi v Vojni in dežju ostaja podoben – spet prepoznamo značilne krajše povedi, hudomušne in filozofske prebliske ter metafikcijske elemente, je pričujoči roman vseeno drugačen. Če protagonist v prvih dveh romanih še odkriva, na kakšne načine bi si po vseh težavah s pripadnostjo in jezikom lahko ustvaril novo identiteto, je v Vojni in dežju identitetni kaos bolj vezan na tujstvo v lastnem telesu. Tudi sicer pa je protagonist tokrat zrelejši, resnejši, morda tudi mirnejši, z zavedanjem, kje je zdaj njegovo mesto v svetu. Iz te pozicije si tako tudi lahko dopusti spustiti se v spomine in se prestaviti nazaj v vojni epicenter, kamor v prvih dveh romanih tako neposredno in odločno še ni mogel vstopiti. 

Branje v izvirni francoščini pusti še posebej na (ne-frankofonskem) bralcu poseben vtis. V prvih dveh romanih trilogije avtor namreč kljub aluzijam na preteklost popisuje dogodke, izkušnje in občutke, ki jih je doživel kot begunec v Franciji, torej ko je francoščina že postala njegova nova realnost. V Vojni in dežju pa sta zadnja dva dela romana v celoti postavljena v obdobje pred prihodom v Francijo. V tem primeru francoščina na pripoved deluje skoraj potujitveno, saj se opisani dogodki skozi francoske besede, strukture in slovnico izrisujejo kot še bolj oddaljeni, skoraj tuji, hkrati pa paradoksalno spet prav zaradi tega nenavadnega razmaka med jezikom in vsebino še bolj izstopajo. Med branjem prevoda v slovenščino se mi je tako zazdelo, kot da bi bila Čolićeva pripoved že tretjič prestavljena v nov jezik – vojno je doživel brez francoščine, v svoji materinščini, mnogo let kasneje jo je zapisal v na novo prisvojenem jeziku, in zdaj jo v spet tretjem jeziku beremo mi. Kot avtor pravi sam, mu francoščina, kljub temu da je to zanj jezik brez otroštva, omogoča, da je v njej intimnejši, kot da bi mu bilo odvzeto breme bolečine. In s tem romanom ima mogoče prav nefrankofonski bralec izvirnika privilegij, da ta paradoks razume. Ali pa vsaj začuti.  

Čolić svoj žanr označi za pesimistično komedijo. Opisuje položaj, ki je bil tako težaven, da prostora za optimizem ni bilo, hkrati pa prav zaradi te težavnosti »niso mogli ostati resni«. Ta magična kombinacija humorja in pesimizma daje posebno moč tudi Vojni in dežju, le sprašujemo pa se lahko, če bo formula ostala enaka tudi v Čolićevem naslednjem romanu, v katerem naj bi se posvetil sreči.

Uredila: Ajda Klepej

Lektoriral: Tjaž Mihelič