Wioletta Greg: Golenci
Založba: LUD Literatura Leto izida: 2022 Prevod in spremna beseda: Jana Unuk
V kratkih zgodbah poljske avtorice Wiolette Greg, ki je bila za angleški prevod Golencev leta 2017 skupaj s prevajalko Elizo Marciniak nominirana za Bookerjevo nagrado, spremljamo odraščanje deklice Wiole, ki svoje zorenje v poljski vasi Hektarji sredi osemdesetih let poskuša razumeti z literarnim snovanjem vsakdanjega življenja svoje vasi. Hkrati je njeno iskanje človeškega smisla med pajki, sadovnjaki in poledico iskanje smisla, ki se bo tistemu, ki ga skuša poimenovati, le razkrival, nikoli pa dokončno razodel. Njeno pripovedovanje se zato morda zdi brezciljno dejanje, a vendar to ni, če poskušamo izbezati jedro in pomen stvari, ki se porajajo v čudovitih, marsikdaj tudi presenetljivih in malodane grozljivih odtenkih in jih drugi – največkrat ravno odrasli – z lahkoto spregledajo, pri tem pa neizogibno izgubijo stik z magijo resničnega sveta.
Vas, kjer živi Wiola, ni prav nič posebnega, kvečjemu predstavlja literarno obrabljen stereotip (slovanske) vasi, kjer se cerkveni sprehodi, nenaravno črna zemlja in nagačene živali družijo s prirojenim trpljenjem in nesprejemanjem posameznika, da bi se bremena lahko znebil kakorkoli drugače kot s smrtjo. Morda nam le ime vasi, Hektarji, ki namiguje na neopredeljivo površino zaselka, potrdi, da ne gre zgolj za nekaj stereotipnega, ampak tudi kulturno arhetipskega. Kartografske meje, ki bi lahko za prebivalce ločevale med njihovim in tujim, s tem pa tudi ponudile možnost vsaj simbolnega bivanjskega izhoda, morda sploh ne obstajajo. Hektarji so torej vsepovsod, temačen zaselek pa bi se lahko pojavil tudi na drugem koncu Evrope in nas k sebi prižel z daljnosežno literarno močjo, ki jo prebuja njihova vaška provincialnost. Ne gre namreč za bivanjsko situacijo v posameznem kraju, ampak za bivanjsko situacijo, ki jo kraj simbolizira in ponazarja v svoji skromnosti, osiromašenosti in strašljivi idili, ki človeku ne nudi izhoda.
Wiola s slikovitim, nazornim pripovedovanjem nabira vtise iz življenj svojih sobivajočih, obenem pa skuša izraziti lastno izkušnjo sveta in ljudi, ki se z njo marsikdaj kruto poigravajo. Pripovedovalka se približuje neuspelim življenjem, ki jo obdajajo, očetovemu ateizmu in maminemu vraževerju, ki se potihoma klešeta, morilcu svoje mladostniške ljubezni, ki še vedno vandra po Hektarjih, in dedkovim neuspešnim poskusom upora proti lokalnim oblastem. Bivanjsko stisko likov še dodatno poudarjajo nadrobnosti podeželske »romantike«, ki se vrti okrog mlatilnih strojev, skednjev in travnikov ter Marijinih podob in nam daje jasno vedeti, da so tukaj le nekatere želje primerne in možne, preostale pa nedosegljive, vsakršno pehanje za njimi pa se konča z občutki krivde. Živeti je treba, kakor se živi v teh krajih, in se prilagoditi njihovi provincionalnosti ter življenjskemu smislu – tistemu, ki ga kraj ponuja. Živeti je treba osiromašeno in skromno, ne da bi premostili prepad med družbenimi pričakovanji in lastnimi željami. Cilj je postati dobronamernež, ki ve, kako daleč bo šlo njegovo življenje in je s tem povsem zadovoljen.
Obenem Wiolin uvid v krovne in sistemske težave njene skupnosti pomeni tudi razumevanje vloge, ki jo ima nasilje v usmerjanju neuspelih vaških življenj. Ko so vaščani dopustili, da vas usmerja njihovo življenje, so se na nek način prepustili tudi naključju, ki ne zna izbirati in kvečjemu prinese tisto, kar najmanj pričakujemo, pogosto pa tudi tisto, česar si ne želimo. Z razstavljanjem bivanjskih stisk se Wiola dokoplje do razumevanja nezavidljivega položaja, ki ga opravljajo vaški pasivneži, in jeze, ki se poraja, ko opazujejo, kako bi lahko živeli, ampak si niso upali. Njeni ljudje se vdajajo in poskušajo shajati z malim in nezadostnim, ki človeka vedno pusti na cedilu in pokaže, kakšni neumnosti sta neodločnost in strah. Kljub ujetosti likov v domače okolje lik Wiole med pripovedovanjem ne zapade v enoznačen prikaz bivanjske stiske »dobrih« ljudi, ki so se rodili na napačnem kraju, in se ne kaže s pomračenostjo in črnino vaškega obzorja, ampak vpelje moralno vrednotenje njihovih dejanj in se poleg stiske loti tudi moralnih prestopkov in zdrsov svojih sokrajanov. Nasilje vaščanov je tako morda dejanje obupa, a je še vedno nasilje, ki ga moramo obsoditi, saj išče ranljivejše in krhkejše (med njimi tudi Wiolo), ki si jih ljudje Hektarjev še lahko podredijo, če si že življenja niso.
Nasilje je v Hektarjih povsem normalizirano, tekoče vpeljano v vsakdanje posle in ga je mogoče pričakovati od vsakega mimoidočega, tako od zdravnika, ki ne spoštuje Wioline telesne avtonomije, kot tudi vaškega pijanca, ki po ravnini potiska svoje kolo in si za vsako ceno želi ženske bližine. Kadar soljudje posegajo v njeno avtonomijo, se Wiola skorajda ne odziva, ampak tekoče nadaljuje s pripovedovanjem. Lahko bi rekli, da otrpne, ker se boji in je nasilja vajena, saj mu v teh krajih ni mogoče ubežati. Prežema namreč vse plasti življenja in postaja sistemsko, krovno, tako da ga bivajoči niti ne prevprašujejo. Kljub otrplosti se nasilje vedno nekam zapiše in Wiola ga čuti predvsem v želji po pobegu, po izhodu, ki ga Hektarji tako radi brišejo in skrivajo pod lastno težo. Njena želja je predvsem želja po vsaj nekakšni odrešitvi, po tem, da bi se odrekla tudi svoji pozorni pripovedovalski vlogi in bi se lahko prosto razpustila. Njeno hotenje se najprej izraža v duševnih odmikih iz vaške resničnosti, ki se prikazujejo kot izkrivljeni prividi in jih lahko pripišemo predvsem njeni travmi, pa tudi želji avtorice, da bi pripoved lirizirala in simbolno nakazala, kam vse se lahko zatečemo, ko se nimamo kam zateči. Postopno odmikanje iz splošne bivanjske situacije nas privede do samega konca zbirke, ko Wiola dejansko želi zapustiti svojo vas, a si tik pred odhodom premisli in s tem prikaže ne le neizbežnost Hektarjev, ampak tudi nasilja samega.
Literarnost Wiolinega lika, s tem pa tudi celotne slikovite zbirke, je mogoče najti tako v njenem jasnem, radovednem pripovedovanju, ki svet razume bolje od tistih, ki bi ga morali zanjo ponazarjati, a ga ne zmorejo, in hkratni želji, da bi pobegnila in se rešila svoje pripovedovalske vloge. Opraviti imamo z razdvojeno pisavo, ki si svoje moralne vloge in nadrobnega izrisovanja vaških portretov marsikdaj ne želi, ampak ve, da ji mora slediti, saj bo le tako lahko prikazala zagonetnost iskanja smisla in z izpisovanjem svojih vtisov morda rešila prihajajoče generacije. Kljub temu da je popisovanje življenja in njegovih nians v Golencih v domeni otroka, ki izpoveduje razdvojeno, nekje med obstankom in ubežništvom, je Wiolina pripoved prepričljiva. Odraščajoči imajo namreč širšo perspektivo sveta, ki se jim prikazuje v vsej svoji tragičnosti in nezmožnosti, tudi provincialnosti, in kljub percepcijam dobronamernih odraslih, da so premajhni, da bi zares razumeli, marsikdaj vidijo dlje. Wiola na poti, da bi se odrešila družbenih pričakovanj in našla svoj prostor (ali po besedah Virginie Woolf kar lastno sobo), spregovori o boleči domačijskosti in obenem trpki lepoti kraja, ki je spremljal njene začetke, kako je pustil kopico ran, a je nemalokdaj ganil njeno občutljivo srce. Protagonistka, ki jo je ustvarila Wioletta Greg, je dovršen rezultat snovanja osebe, ki se komaj izmika teži tistih, ki so prišli pred njo, in se kljub svoji starosti izmika toliko bolje od njih.
Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
