Vladimir Vojnovič: Moskva 2042

Antiutopični roman Moskva 2042, ki je v izvirniku izšel pred slabimi 30 leti, lahko po zaslugi založbe Goga od lanskega leta beremo tudi v slovenščini. Dober uvod v knjigo je kar avtorjev predgovor, napisan 2014, ki je koristen iz dveh razlogov:

1. v njem na hitro spoznamo časovno-prostorsko realnost, v kateri je Vojnovič živel in pisal. To je seveda sovjetska Rusija s svojim Politbirojem kot edino stranko – čas, ko so šaljivci kar vse sovjetske TV-programe imenovali s skupnim imenom Vse o njem [Brežnjevu] in nekoliko o vremenu.
2. se že po prvih nekaj vrsticah lahko zabavamo! Vojnovič, danes že gospod v letih, namreč pomoli pred bralca nekaj o skrivnostnem nastanku besede drekokracija. Na tej točki lahko seveda vsakdo sprevidi, da so navidezne podobnosti z Orwellovim 1984 in ostalimi distopijami zgolj … še en dokaz, da je za dobro (znanstveno-)fantastično literaturo jezik eno najpomembnejših orodij.

Jezik Moskve 2042 je torej stilno bogat in sploh ena vidnejših odlik romana. Še več, Vojnovičev dosledno izpeljan sistem konstruiranja neologizmov, prilagojenih trenutnim potrebam politike, je hkrati garancija za odlično motivacijo oseb, dobro strukturirano zgodbo in učinkovitost humornih efektov. Prvoosebni pripovedovalec oziroma glavna oseba romana, ki je vsaj v določeni meri gotovo alter ego Vojnoviča samega, je disidentski pisatelj, ki mu prek Lufthanse ponudijo potovanje v 60 let postarano Moskvo. Zaradi humanističnega firbca se ponudbi seveda ne zna in ne more odreči in tako pristane v različici Moskve, ki jo takratni Moskovčani pojmujejo kot pravi kapitalizem, torej nadgradnjo socialistične Moskve, od koder prihaja pisatelj Vitalij. Vitalij, v 2042. letu poimenovan Klasik, se je za svoj obstoj in razumevanje novega sveta prisiljen spopasti z nekaterimi novimi ideološkimi postulati oz. interpretacijami njih, predvsem pa se mora znajti v okolju in času, ki mu vladajo neumna protislovja, utemeljena na osnovni dialektiki potreba – zadovoljitev.

Pri vsej poplavi samoumevnih razlag na vprašanja tipa »Zakaj pa bi človek sam opredeljeval svoje potrebe?« si Vitalij sem in tja intuitivno odrecitira kak Puškinov verz, predvsem pa poskuša ohranjati treznost. Zadnjo je, mimogrede, v »naravnem« času svojega življenja rad preganjal, po rusko seveda, malo pa tudi po nemško (beri: s pivom), kar liku Vitalija seveda pripiše dodatne točke simpatičnosti pri bralcu, hkrati pa dodatno okarakterizira njegovo spopadanje z družbenimi spremembami Moskve leta 2042. Formalna razdelitev romana na 7 delov in vmesna krajša poglavja, predvsem pa satiričnost in jezikovna prožnost, vsekakor oddtehtajo 460 strani papirnega špeha, ki so ga, mimogrede, oktobra v branje priporočali tudi knjigarnarji iz Konzorcija.