Virginie Despentes: Vernon Subutex (prva knjiga)

Založba: Cankarjeva založba
Prevod: Jedrt Maležič
Leto izida: 2022

Virginie Despentes, pogosto prezrta uporniška figura francoskih vrst, je pisateljica, filmska režiserka, zagrizena feministka in neomajna pankerica. Svet je na svoje ime opozorila s knjigo King Kong Theory, v kateri tematizira ameriško kulturo in njen feminizem skozi avtorice, kot sta Carol Queen in Annie Sprinkle. Vernon Subutex, trilogija, ki je že doživela že ekranizacijo in prenos v medij stripa, pa ubira popolnoma drugo pot. Glede na zastavljene pisateljičine karakteristike nas najprej precej preseneti, da se pisateljica odloči v ospredje postaviti belega moškega srednjih let, bivšega lastnika ploščarne Revolver. 

Svojo odločitev o izbiri protagonista je pisateljica pojasnila v intervjuju za Vogue iz leta 2021: »Najprej zato, ker govori o rocku, punk rocku […], in mislila sem, da mora biti lik beli moški, ker gre za rock. In drugič, mislila sem, da je ta knjiga dobro mesto za spremembo spola. To sem storila, ne da bi o tem veliko razmišljala, potem pa sem knjigo objavila in kmalu sem ugotovila, da je bila to odlična zamisel, saj sem opazila, da so bili bralci in kritiki bolj naklonjeni moškemu liku. Ko ženske počnejo popolnoma enake stvari kot Vernon Subutex, so veliko bolj podvržene obsojanju in analizi. Če gre za moškega, je vse v redu – lahko počne, kar hoče, ne?«

In nedvomno se to izkaže za resnično. Kljub temu, da je Vernon zastavljen kot nekoliko mačističen, v svoji »rokerski fazi« zataknjen privrženec subkulture in obsedenec na lovu za ženskami, si človek zavoljo položaja, v katerega se lik zaradi brezposelnosti vse bolj zapleta, ne more kaj, da z njim ne bi vsaj malo sočustvoval. Vseeno pa bralec hkrati ni prisiljen živeti v protagonistovi glavi, dana mu je izbira. Od lika se lahko zaradi tretjeosebne perspektive tudi distancira in njegovo osebnost (pa tudi položaj, v katerem se je znašel) s pomočjo vzpostavitve kupa stranskih likov, pripovedovalcev in večplastnih perspektiv kritično pretrese. 

Čeprav je v središču pozornosti Vernonovo življenje, njegova borba za obstoj in toplo prenočišče ter soočanje s smrtjo njegovega prijatelja in superzvezdnika Alexa Bleacha, pa v podtonu prevladuje bolj univerzalna problematika stanja francoske družbe okrog leta 2015 (ko je bil Vernon Subutex tudi originalno izdan). Takrat je namreč zopet prihajalo do vzpona skrajne desnice, njena stališča so zopet postala priljubljena, vsesplošno prevladujoča in zaskrbljujoča. To dejstvo avtorica problematizira na briljanten in večplasten način. S tem ko vpelje pisan nabor likov, vpletenih v (ne)posredno kreiranje Vernonovega življenja, ustvarja kompleksno, a celostno sliko takratne družbe, ki nam jo približa z vpogledom v vsakdan pripovedovalcev, hkrati pa je tudi neverjetno pronicljiva. Poleg tega skuša pisateljica v delu ubesediti nekakšen kulturni šok, ki ga je doživela ob ponovnem povratku iz Španije, kjer je živela. Nekakšno vsesplošno malodušje, žalost, melanholija, ki je v tistem času zajela francoski narod, jo je presunila in motivirala, da razišče vzroke za tako ozračje.

Seveda se ob izbiri tako specifične teme, kot je stanje francoske družbe v določenem časovnem obdobju, postavi vprašanje, ali tudi zunanji bralec zmore slediti vsem referencam in jih tudi razumeti. Do neke mere bi rekla, da zmore. Ne nazadnje se večina družbenih sistemov sooča s podobnimi problematikami. Je pa res, da se v nekaterih segmentih slovenski bralec (razen v primeru konkretne seznanjenosti s francosko aktualno kulturno in politično sceno) rahlo težko znajde in marsikatera referenca ali citat, izrečen kot v posmeh kaki francoski javni osebnosti, ostane brez želenega učinka. Sicer pa to niti ni tako zelo pomembno; kljub nekaterim segmentom, specifičnim za francoske razmere, delo poseduje izjemno vrednost na področju družbene kritike. Pisateljica namreč spretno vzpostavi pester nabor likov, skozi katere vpeljuje različne poglede na takratno situacijo. Tematizira vse od LGBTQ+ skupnosti (predvsem transspolnosti in lezbištva) do pornografije, filmske in glasbene scene, pogledov skrajne desnice, kaviar socialistov, malomeščanov, ljudi s socialnega roba in pod njim, beguncev, veroizpovedi (zlasti islama), stanja socialne pomoči, brezdomstva in še bi lahko naštevali.

Seveda pa to niso zgolj površni poudarki ali pa generalizirana mnenja hipsterskih milenijcev, t. i. kavč revolucionarjev, ki zunaj domačih štirih sten podlegajo sistemu brez najmanjšega upora. Njene refleksije so pronicljive, dodelane, globoke in izkazujejo poglobljeno poznavanje družbenega ustroja. Naj za ponazoritev citiram le eno izmed mnogih pasaž: »Cannes […] je praznik lulčkov skupaj s kurbami v kilometrskih petkah. Vsi goltajo svoj kaviar, nosove imajo nabasane s koko, potem ko so kompenzirali z nagrado romunskemu filmu. Levi intelektualci obožujejo Romune, ker jih lahko gledajo hudo trpeti, ne da bi jih dejansko slišali spregovoriti. Takšne žrtve človek obožuje. Ampak takrat, ko bo ena od njih spregovorila, si bodo levi intelektualci takoj poiskali druge žrtve, ki molčijo. Za ta trop bednih pizdontarjev […] je veliki heroj Godard, tip, ki misli samo na keš in se izraža v besednih igrah. Pa še s te točke jim je uspelo zdrkniti nižje. Kdor zna, pač zna.« 

Edina težava, ki se pri prikazovanju tako raznolikih pogledov poraja, je število različnih likov, ki jih večplastna zastavitev družbenega problema zahteva. Bralec je skoraj v vsakem novem poglavju soočen z vsaj eno novo osebo, kar ga lahko zbega. Seveda pa glede na trodelno naravo Subutexa sklepam, da prvi del v tem oziru predstavlja največjo žrtev, saj v njem pisateljica najbrž zastavi večino likov, ki jih bo v nadaljevanju razvijala in se z njimi tako ali drugače poigravala. Delo pa bi sicer brez težav lahko delovalo tudi kot samostojna celota, ki s svojim pronicljivim in ostrim odnosom tako do francoskega družbenega (in umetniškega) sistema kot tudi odnosa njegovih soustvarjalcev predstavlja edinstveni primerek ene od bistvenih vlog, ki jo ima literatura. Skozi sicer fikcijsko zastavljene like kaže še kako resnično in pretresljivo sliko človeške družbe in posameznika v njej.

Kot pritiče Subutexovi trodelni naravi, se dogajanje zaključi in medias res, ko bralec spremlja v meglo kaosa odeto protagonistovo izkušnjo prvih dni brez strehe nad glavo. Eksistencialno krizo, v kateri se je znašel zavoljo nastalega brezizhodnega položaja, pisateljica ponazori s pomočjo svojevrstnih halucinacij, ki Vernona obsedajo na zadnjih straneh romana. Iz samskega moškega se pretvori v najstnico, arogantno kurbo, kurbo pri petinštiridesetih, virtuozno violinistko, brezposelnega tridesetletnika, nadzornico v zaporu, nadalje v psico in na koncu celo v vodomet, črn oblak in tako dalje. Begajoči krog po raznolikih identitetah, ki se pravzaprav lahko začne že na samem začetku zgodbe, ko Vernonu zasežejo imetje, pa se na koncu zaključi z realizacijo, da je »klošar na klopci vrh hriba, v Parizu«. 

Poglobljeni in podrobni vpogledi v ustroj (francoske) družbe, njene umetniške scene in njenih posameznikov, raznovrsten nabor dodelanih (čeprav (pre)mnogih) likov ter privlačen, bogat slog pisanja pa kljub zaokroženemu zaključku bralca pustijo željnega prebrati še več.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.