26. 7. 2021 / Literatura / Recenzija
Tinkara V. Kastelic, rojena 3. 1. 2001, z oktobrom 2019 študentka prevajalstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani, do tedaj dijakinja bežigrajske gimnazije. Rada ima Möderndorferja, čaj in Azurno obalo, prostega časa nima, včasih piše poezijo, še raje spi.

Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna

Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2020 

»To resnično znam / prepričevati in prepričati / to je edino kar sem se naučil v življenju,«piše Vinko Möderndorfer v naslovni pesmi svoje najnovejše pesniške zbirke Čuvaj sna, ki je leta 2020 izšla pri Cankarjevi založbi. V njej se zanj tipična ljubezenska lirika znajde v krutem realnem svetu, kjer je »vsaka ljubezen / konec ljubezni« in kjer srečanja skorajda neizogibno vodijo tudi v razhode, življenje pa vselej opozarja na svojo lastno minljivost. In podoba, ki jo ustvarjajo avtorjeve besede, je prav zares – prepričljiva.

Jedro pesniške zbirke je razdeljeno na štiri dele, naslovljene Dom, Sestaviti čas, Balade in Postelje. V prvem razdelku, Dom, je zbrana intimna poezija, prek katere avtor spregovori o družini, preteklosti pa tudi smrti; osrednji del zbirke je ljubezenske narave, posvečen ljubezenski dvojini ter času po njenem razpadu; zadnja dva razdelka pa ponujata razmislek o smislu ljubezni, o minljivosti, razočaranju ter smrti. Vsak razdelek svoj naslov deli z eno od pesmi, ki so vanj vključene, le tretji del, Balade, je ime dobil po podnaslovu prve pesmi Odhod. Pred temi štirimi razdelki, cikli, stoji uvodna pesem Skopni, v kateri avtor upesnjuje temo minevanja, ki v nadaljevanju odločilno zaznamuje celotno zbirko.

V Čuvaju sna Vinko Möderndorfer ostaja zvest obliki in slogu, po katerih lahko njegovo poezijo prepoznamo že lep čas in ki znotraj nje vzpostavljata jasno kontinuiteto: nerimane pesmi v prostem verzu oblikovno povezuje odsotnost ločil in velike začetnice, pripovedni ritem pa poetizirajo predvsem premišljeni premori in uporaba besednih figur (npr. anafore). Tovrsten slog se odlično sklada z vsebino avtorjevih pesmi, kjer se podobe med seboj pogosto prepletajo in dopolnjujejo do te mere, da bi jih grafično ločevanje nenaravno in domala nasilno razdružilo.

Tudi motivi, ki se jih avtor poslužuje v zbirki, so zanj značilni. V pesmih najdemo podobe iz narave, drobne sentimentalne osebne predmete, letne čase, dele telesa, skratka predvsem utrinke vsakdana, ki kot koščki sestavljanke tvorijo krajše ali daljše zgodbe o pomembnih življenjskih trenutkih in uvidih. Lepim podobam se mestoma pridružijo tudi nekatere bolj grobe, celo boleče, skupaj pa vzpostavljajo za Möderndorferja tipični preplet erosa in tanatosa. Izrazito, grobo erotiko drugih zbirk v Čuvaju sna zamenja nežnejša, četudi še vedno mesena ljubezen, ki pa jo pogosto nadomestijo druge vrste intime, na primer medsebojno zaupanje, ki neizogibno spremlja trenutek, ko z drugim delimo enega izmed najranljivejših stanj telesa – spanec.  

Pesniška zbirka Čuvaj sna dokazuje, da Vinko Möderndorfer vsekakor ostaja eden najpomembnejših piscev sodobne slovenske ljubezenske poezije, vendar kljub temu menim, da poetični izraz tega literarnega dela v okviru Möderndorferjeve poetike povečini ne predstavlja opaznega presežka ali nadgradnje preteklih del. Sicer všečno zbirko nekoliko oslabijo nekatere izrabljene metafore in primere, ki niso uporabljene dovolj tehtno, da bi bile učinkovite: takšna je na primer skoraj brez izjeme usoda motiva zvezd v ljubezenski liriki nasploh, pa tudi v pričujoči zbirki. Poleg tega se avtor v delu nekajkrat dotakne teme pesništva, ki vselej zahteva še posebej veliko mero izvirnosti, da ne zapade v kliše, in žal so prav zaradi tega, ker to ni bilo doseženo, pesmi s to tematiko v Čuvaju sna najšibkejše.

Zanimivo je tudi, da do zdaj še nihče – od kritikov do avtorja samega – ni naslovil neverjetne podobnosti nekaterih pesmi v zbirki Čuvaj sna s pesmimi Maria Benedettija, ki jih v slovenščini beremo v prevodu Sare Vovk (Drugo nebo, Mladinska knjiga 2017). Pri tem najbolj izstopa sorodnost med pesmima Srce oklep (Corazón coraza) Maria Benedettija in Vino skala srce Vinka Möderndorferja, ki sta si podobni do te mere, da je povezavo med njima nemogoče zgrešiti.V pesmi Srce oklep namreč beremo: »Ker te imam in nimam / ker te mislim / ker ima noč oči odprte …«, pesem Vinka Möderndorferja pa se glasi: »imam te / ker me nimaš / ker si v mojem objemu / ker si v tujem z mislimi / ker me primerjaš z njim …« Ker med pesmima lahko opazimo tako leksikalno kot tudi stilistično podobnost (raba enake anafore, izhajanje iz antonimov imam – nimam, podobnost naslovov …), je malo verjetno, da gre za naključje; prej za zelo močen vpliv starejše Benedettijeve pesmi na Möderndorferjevo novejšo, za neke vrste variacijo. Vprašanje ostaja le, ali je Möderndorfer pesem Maria Benedettija prebral in nato nekaj časa kasneje nezavedno poustvaril v svojem delu, ker mu je njena melodija prišla v uho, ali pa je bil vpliv neposreden, pri čemer bi bilo vsekakor primerno to ozavestiti na primer s posvetilom … Iz spoštovanja do avtorja srčno upam, da del(a) urugvajskega pesnika ni posnemal nalašč.

Ko sva se z Vinkom Möderndorferjem septembra lani pogovarjala o njegovem ustvarjanju, je dejal, da se mu včasih zdi, da težko verjame v ljubezen. Toda tem iskrenim besedam navkljub poezija, zbrana v zbirki Čuvaj sna, odraža njegovo neomajno vero v ljubezen prek iskanja njenih oblik in nians, ki ostajajo tako dragocene in resnične prav zaradi svoje boleče minljivosti. Pesnika in njegove lirske subjekte odlikujeta zavzetost in vztrajnost, ki nas vselej opominjata na to, da moramo vsemu strahu in bolečini navkljub – ljubiti.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

Vinko Moderndorfer: Čuvaj sna (Cankarjeva založba, 2020)