Vesna Lemaić: Trznil je, odprla je oko

Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2022

»Na dan, ko je letalo Adrie Avioprometa trčilo v goro na Korziki in je umrlo vseh sto osemdeset Jugoslovanov, se je v družino rodila deklica.« Tako se konča prva zgodba kratkoprozne zbirke Trznil je, odprla je oko Vesne Lemaić in predstavlja zasnovo zbirke in odnosa med dedom in vnukinjo, ki ga raziskuje. Zaradi kronološke razporeditve se zgodbe lahko berejo kot poglavja romana, vendar so kljub temu postavljene dovolj trdno, da so že same po sebi zaključena celota. Kontekst in povezava med njimi dajeta zbirki dodatno sporočilno vrednost in ustvarjata nove, drugačne pomene.

Zbirka je sestavljena iz šestih zgodb, v katerih spremljamo deda in vnukinjo v različnih epizodah njunega življenja. V prvi zgodbi ded izve, da bo dobil vnukinjo, in preko opazovanja žensk v svojem življenju premišljuje o tem, v kakšen svet se bo vnukinja rodila in kakšna bo postala. Zadnja zgodba pa se dogaja v domu za ostarele, kjer ded preživlja svoje zadnje dneve in čaka na smrt. Zgodbe so pripovedovane z vidika vnukinje ali deda, vendar v vsaki od zgodb nastopa tudi drugi, pa čeprav ne aktivno. V prvi zgodbi z naslovom »Zamrzovalne skrinje« je vnukinja še v trebuhu, v tretji, »Utrinki«, sta oba na praznovanju rojstnega dneva dedove sestre, vendar je vnukinja tam zgolj stranski lik, najstnica, ki bi verjetno raje pobegnila s praznovanja upokojencev, v četrti, »Služba«, pa spremljamo vnukinjo, kako na črno dela kot »izganjalka duhov« in deda redno obiskuje v njegovem stanovanju. 

Lemaić je izredno spretna v ustvarjanju dialogov. V zgodbah spremljamo like v različnih starostnih obdobjih – od mladega deda pri partizanih, pogovorov deda in vnukinje kot otroka, najstnice, študentke oziroma mlade prekarke pa do pozne starosti, ko se ded pravzaprav nima več želje pogovarjati z vnukinjo, saj mu to predstavlja breme in slabo voljo. 

Premi govor je izrazito prepričljiv, sploh v drugi zgodbi, »Marijino vnebovzetje«, ko je vnukinja še otrok in nedolžno želi slediti svinji, ki se je iz neznanega razloga znašla sredi vasi. Deda stalno sprašuje: »Zakaj pa ne?«, navdušeno opazuje svinjo: »Posrala se je!«, »Skrijva se za tisti grm in počakajva, če bo kdo stopil na drek.« Njeno obnašanje je opisano prikupno otroško in postavljeno v kontrast z dedom, ki se brani njenih idej in se ne želi izpostavljati, vendar kljub temu caplja za vnukinjo in se pri tem pravzaprav zabava: »’Kako ji bova dala ime?’ Vnukinja je pomislila, spomnila se je vzklika babe sere. ‘Marija!’ Zahehetal se je. ‘Sveta Marija od pumpe!’« Ravno na ta dan je namreč v vasi praznik Marijinega vnebovzetja, opisi vaščanov in njihovi vzkliki pa dajejo vtis, da sta ded in vnukinja v vasi z veliko in močno krščansko skupnostjo. Ded se otepa vsakih pogovorov o veri in želi čim prej stran od cerkve in pokopališča, kamor sta prišla, ko sta sledila svinji. Prek opisov spominov izvemo tudi, kakšno je splošno mnenje deda in družine o krščanski veri: »Spomnil se je, kako je vnukinja nekoč med kosilom rekla, da bi šla rada k verouku, ker bo drugače šla v pekel. Edini odgovor, ki ga je dobila, je bil vsesplošen smeh. Smejali so se tako dolgo, da ji je postalo jasno, da je pekel smešen.« Odnos do vere je tudi ena od tem, ki je vpletena v večino zgodb. Sploh »Utrinki« prikazujejo, kako je ded od vere oddaljen in kako tuja, odbijajoča mu je, na trenutke celo daje vtis, da se je boji, ko vidi, kako religiozna je postala slavljenka, njegova sestra Marica. Za darilo je od cerkvenega zbora, v katerem poje, dobila svetilko Srca Jezusovega: »Smehljala se je nad novo igračo. Njen obraz je bil najprej rumen, potem rdeč, moder, zatem zelen. In spet, rumen kot pri mrliču, rdeč kot v cirkusu, moder kot pri utopljencu, zelen kot v rastlinjaku. Dedu se je zareklo: ‘Strašno!’« Pozneje, v zadnji zgodbi zbirke, ko je ded v domu za upokojence, si celo zaželi iti k nedeljski maši – vendar zgolj zato, ker je že pri dveh zaporednih mašah nekdo umrl. Deda namreč bremeni dejstvo, da se stara, vnukinja pa ga sebično želi obdržati zase: »Pred njim je stala ječarka in vedel je, da bo še naprej podpisovala zdravniške papirje in govorila kirurgu: naredite vse, kar je v vaši moči. Prvič jo je uzrl ne kot vnukinjo, bila je zanikovalka smrti. Njena volja bi ga lahko držala pri življenju še leta.«

Njun odnos se skozi leta stalno preoblikuje, raste, pridobiva nove odtenke – kot je z vsakim odnosom v življenju. Tisto, kar dela zbirko Vesne Lemaić unikatno, je prav to: odnos med dedom in vnukinjo, ki je z vidika družinske vezi popolnoma univerzalen, vendar hkrati tako zelo edinstven. Delu uspe nagovarjati vse vrste in starostne skupine bralcev, saj se bo v zgodbi na tak ali drugačen način verjetno našel prav vsak. Vendar odnos med dedom in vnukinjo ni edina tema, ki jo zbirka izpostavlja. Prvi dve zgodbi se dogajata v obdobju tranzicije, ki se kaže v dogajanju, sploh v dedovem doživljanju nove realnosti, v zgodbi »Služba« pa vnukinjina generacija odhaja v tujino, ker doma ne najdejo dela in v tujini iščejo boljše priložnosti. Tisti, ki ostanejo, pa ustvarjajo nove poklice, s katerimi izkoriščajo upokojence in vraževerneže. Kljub temu da mladeniča, ki se ukvarjata s podobnim poslom kot vnukinja, ki ni odšla v tujino, praktično prisilita deda v nakup enciklopedije, ona nima slabe vesti glede svojega prevarantskega dela: »Ona je le poskušala ujeti […] veter v jadra. Ne le ona, tudi drugi. To je bilo v zraku, leto 2008 se je nagibalo h koncu in črna kronika je beležila polno notic o malih zakotnih prevarah.« Poskuša se kar najbolje znajti in upa na boljše čase. »V svetu ni bilo smisla. Hraniti se zaradi tiranije želodca in obstajati brez razloga,« vendar se vnukinja kljub temu oklene življenja in se rešuje, kot ve in zna. 

Največja odlika zbirke je njena struktura in romanesknost, ki posamezne zgodbe vstavi v širši kontekst. Protagonista se pred nami izoblikujeta v polni osebi, ki s svojimi odlikami in napakami izražata pristno človeškost ter kažeta ogledalo družbeni realnosti. Vsaka posamezna zgodba je kljub temu zgodba zase, zaključena celota, ki pa brez povezave z ostalimi v zbirki ne bi naredila tako močnega vtisa na bralca. Protagonista nam iz zgodbe v zgodbo bolj priraščata k srcu in vse bolje lahko razumemo njune vzgibe in dejanja. Če je v prvi zgodbi ded muhast, rahlo tečen in črnogled gospod, ga že v drugi spoznamo v drugačni luči, saj zna biti tudi prijeten in zabaven. Vendar kljub vsemu ostaja zaznamovan s svojo preteklostjo, ki ostaja prisotna vse do zadnje zgodbe, pa čeprav takrat že bolj v očeh vnukinje, ki bi ga rada ohranila v spominu kot hrabrega, ponosnega, »žilavega oficirja«. Portret odnosa, ki ga zbirka prikaže, je topel in ljubeč, a na trenutke kljub vsej ljubezni, ki veje med dedom in vnukinjo, krut in predvsem surovo človeški.