Valžina Mort: »Moje pesmi raziskujejo, kako politično nasilje z nami jé za našo mizo.«
Valžina Mort (1981) je v Belorusiji rojena pesnica in prevajalka, ki že skoraj dvajset let živi v ZDA, kjer poučuje na Univerzi Cornell v zvezni državi New York. Piše in objavlja tako v svojem maternem kot angleškem jeziku. V angleščini so izšle tri odmevne pesniške zbirke: Tovarna solz (2008), Zbrano telo (2011) in Glasba za mrtve in vstale od mrtvih (2020). Pesnica je prejemnica številnih mednarodnih nagrad, med drugim kristala vilenice, Griffinove nagrade za poezijo ter Rilkejeve nagrade. Letos je v okviru festivala Dnevi poezije in vina v prevodu Kristine Kočan izšla zbirka njenih izbranih pesmi z naslovom Pesem o belih jabolkih.
Pesniški jezik kot komunikacijsko in izrazno sredstvo nam lahko pomaga iskati, krpati in ohranjati lastno identiteto. V vaši poeziji se identiteta odraža skozi ostre, urbane podobe (post)komunistične družbe in kulturne simbole, kot je denimo evropski bizon, živeč v Beloveški pušči. Kako razumete občutljivo razmerje med identiteto in jezikom?
Mislim, da besedo identiteta uporabljamo prepogosto in pesmim, ki poskušajo izražati kakšno identiteto … preprosto ne verjamem tem pesmim. Raje imam pesnika, ki beži od sebe s pomočjo ritma in skladnje v razodetje zunaj sebe. To ni identiteta, ki jo izraža podoba bizona. Namesto tega je zame velik (bizon je največja evropska žival), temen govor, ki diha pred nami. To so težka bremena preteklosti, beloruske preteklosti – velike, temne in neme.
Torej bi rekli, da gre pri poeziji v večji meri za odziv?
Mislim, da če bi se poezija odzivala na karkoli, bi se odzivala na mrtve pesnike. »Ali dihaš v naše stare pesmi?« nas vprašajo mrtvi pesniki. In nova pesem jim odgovori: »Ja.« Odgovori že samo s tem, da je napisana. Pesem je oblika iz ritma in pomena, ki visi v zraku sama po sebi in sama zase.
Opazila sem tudi, da so vaše pesmi zelo močne in se ukvarjajo z občutljivimi temami, kot sta množično nasilje in kako se ljudi, ki ga izvajajo, občuduje kot heroje. V povezavi s tem se ukvarjate tudi s konceptom resnice in kako jo je mogoče prirejati in zlorabljati. Lahko poezija tovrstne vzorce prekine?
Za Belorusa vprašanje nasilja ni občutljivo, je naš vsakdanji kruh. Beloruska zgodovina je zgodovina lepote, melanholije in najhujšega, kar lahko človek naredi drugemu človeku, najhujšega, kar se lahko zgodi naravi. Dva najpomembnejša beloruska pisatelja zame sta Ales Adamovič in Svetlana Aleksijevič, dva avtorja, ki zavračata fikcijo, ustvarjata v lastnem žanru, ki je hibrid med neleposlovjem in poezijo – ker naša resničnost kljubuje fikciji. Če ste prebrali kakšno knjigo Svetlane Aleksijevič, veste, o čem govorim. Če je še niste, pa jo morate.
Ko odraščaš in se oblikuješ v državi s tako brutalno zgodovino, ki je ovita v toliko tišine, nasilje najdeš povsod – v hladilniku, zavesah, cvetju, drevesih. Moje pesmi raziskujejo, kako politično nasilje vstopa v naša zasebna življenja, kako z nami jé za našo mizo, kako spi z nami v naših posteljah.
Junak je grozna beseda. Toliko političnih zapornikov v Belorusiji je mučenih, prikrajšanih zdravniške oskrbe, dostojanstva, vsakršnega stika z zunanjim svetom. Nekateri od njih so tudi moji prijatelji. Drugi so postali del mojega življenja, čeprav jih nikoli nisem spoznala, a vsak dan razmišljam o njih. Želim, da bi bili izpuščeni, pod kakršnimi koli pogoji, ne glede na vse. Imenovati jih z besedo »junaki« bi pomenilo, da so njihova življenja, njihova pravica do navadnih radosti in navadnih žalosti, njihova kratka življenja med prijatelji in družino manj pomembna kot abstraktne ideje.
In kot pesnica se mi zdi najpomembneje reči: jebeš ideje in njihovo didaktično-ideološko moralo. Berem le moralno dvoumno poezijo.
Torej gre bolj za obstoj, samo gol človeški obstoj in vse, kar pride z njim?
Gre za vprašanje: kaj sploh pomeni obstajati? In to vprašanje se moramo spraševati sproščeno, veselo. Naš obstoj je namreč ena najbolj nenavadnih reči, kako čudovito! Mislim, da prav to slovenski pesniki zmorejo odlično ujeti v svoji poeziji.
Vaše delo je močno prežeto s temo smrti in z njo povezanim občutkom končnosti. Prej ste omenili poetičnost vsakdanjih stvari, ampak tudi te bodo nekega dne izginile …
Pesniki ne verjamejo v smrt. A ko želimo napisati elegijo, jo napišemo. Nenazadnje pesem med drugim izvira iz napisov na nagrobnikih.
Seveda smo vsi smrtni – razen Homerja, kajne? – vendar, kot mnogi Belorusi, prihajam iz družine, ki jo je oblikovala in zmanjšala nasilna smrt. Po nekakšnem čudežu je preživela le moja babica. Vsi v družini moje babice so umrli nasilne smrti, nekateri daleč od doma, v prisilni razselitvi. Zaradi tega sem že od otroštva čutila krivdo, kar je bilo čudno, saj sem bila zelo sovjetski otrok v osemdesetih in sem pela pesmi o mirnem imperiju, v katerem sem živela. Moja starša trenutno živita in se starata v Minsku, jaz pa ju ne morem obiskati. In onadva ne moreta obiskati mene, ker nimata šengenskega vizuma. Potrebujeta ga, da lahko gresta na Poljsko in da zaprosita za ameriško vizo. Poezija je kraj, kamor odlagam svoje bremena.
Zdaj razumem, zakaj bi raje izbrali življenje strahopetnice …
Ja. Seveda je nepravično od nekoga zahtevati, da je heroj. Dovolj je, da si samo človek.
To me spomni na moja najljubša verza iz slovenske izdaje vaših pesmi: »Ni še gotovo / da bom zrasla v resnično osebo.« Sprva sem mislila, da se nanaša na odraščanje v travmatičnem okolju, zdaj pa vidim, da gre za precej širši razmislek. Kako razumete prevpraševanje resničnosti posameznika?
Mislim, da postati resnična oseba pomeni, da moraš biti soočen z zelo težkimi odločitvami, ki jih moraš sprejeti sam. Da si napolnjen z obžalovanjem. Se spomnite pesmi »Je ne regrette rien«? Mislim, da ta pesem ne govori o resnični osebi. Mislim, da je čudovita, ampak da bi resnična oseba morala obžalovati, ker živi in mora v svojem življenju sprejemati veliko težkih odločitev.
Ker nisi herojinja …
(smeh) Na srečo.
V Sloveniji ste že drugič, prvič ste jo obiskali, ko ste leta 2004 prejeli kristal vilenice, nagrado za najboljši pesniški performans. Performans razumem kot javno iniciacijo poezije, zasebno branje poezije pa se zdi nekoliko intimnejše. Kako razumete razmerje med javnim in zasebnim v poeziji?
Območje današnje Belorusije in Litve je bilo zadnje območje v Evropi, ki je bilo pokristjanjeno, zato imamo zelo močne poganske korenine. Uroki, prekletstva, molitve in prerokbe nagovarjajo javnost, poezijo pa spremenijo v javni dogodek. Poezija je skandiranje in jo pojemo glasneje, kot bi jo brali običajni osebi, ker ne nagovarja človeških bitij. Kot način, kako so včasih kipi, umetniška dela ali mozaiki v cerkvah in katedralah postavljeni tako visoko, da jih ne moreš videti v celoti. Stojiš pred njimi, a jih ne moreš povsem videti, četudi si visok. Ta umetniška dela niso namenjena tebi, niso namenjena ljudem, namenjena so angelom. Zato mislim, da v starodavnih ritualih poezija ni nagovarjala človeških bitij in od tod izvira njeno ustno izgovarjanje, teatralnost in njena slovnica. Poezija pomeni, da presežeš svoj človeški glas, da postaneš nekdo, ki lahko pobegne človeški obliki.
To je zame zelo pomembno, ampak hkrati mislim, da je, ko si poezijo berem sama, to izjemno intimno dejanje. Tukaj sem na festivalu, svojo poezijo berem javno in poslušam druge, kako berejo svoje pesmi, a osebno imam raje, da mi ljudje ne berejo na glas. Všeč mi je, da se usedem s knjigo, jo preberem in doživim sama. Upam, da se tudi moji bralci usedejo ter moje pesmi prebirajo in doživljajo sami zase, v tišini.
Kaj mislite, da je namen poezije danes, v globaliziranem svetu, ko se je skupnost v primerjavi s prejšnjimi časovnimi obdobji precej razširila? Kakšno vlogo imajo pri tem mednarodni pesniški festivali, kot so Dnevi poezije in vina?
Globaliziran svet mi omogoča, da knjige naročam s celega sveta, preko Zooma se lahko slišim s pesniki, ki pišejo v različnih jezikih in kontekstih in se posvetim vsaki besedi ob prevajanju njihovih besedil. Obstaja nov prevod Ovidija in Epa o Gilgamešu, ki ga tako zelo rada prebiram. Poezija je vedno obstajala v svetu skrivnostnih in dvoumnih povezav, v seganju v daljave.
Pri obiskovanju festivalov se mi zdijo najpomembnejše nove povezave, zaljubljanje v ljudi – v to, kako čudoviti, prijazni in smešni so, kako nas njihova dela presenetijo in navdihujejo. Ponovno srečaš tudi prijatelje, s katerimi se ne vidiš prav pogosto. Zelo poseben občutek pa je tudi priti na festival, kjer so prevedli in izdali tvojo knjigo. Moje knjige so moji domovi. Zato mi obisk Slovenije in ta prevod zares veliko pomeni – zdaj imam tudi tukaj dom.
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar