V objektivu mame načrtovalke
Nina Medved: Rodna doba
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2024
Mariborčanka Nina Medved se je slovenskim bralkam in bralcem predstavila leta 2020, ko je v okviru Festivala mlade literature Urška izšel njen pesniški prvenec z naslovom Drseči svet. Zbirka, ki jo določata melanholičnost, a hkrati igrivost pesniškega jezika ter simbiotski odnos med besedilom in ilustracijami (omenjena se med seboj vsebinsko dopolnjujeta), je bila na Slovenskem knjižnem sejmu nominirana za nagrado za najboljši prvenec, uvrščena pa je bila tudi v program festivala Pranger. Od takrat se je avtorica uveljavila ne le kot pesnica, ampak tudi kot prevajalka, fotografinja, organizatorka literarnih dogodkov in direktorica zavoda Dve luni – zavod za poetizacijo sveta. Rodna doba, avtoričina druga zbirka, je podobna Drsečemu svetu, saj prav tako združuje besedilo in vizualne podobe. Medtem ko se Drseči svet gradi med različnimi temami, je krovna tema Rodne dobe materinstvo oziroma načrtovanje družine, namesto ilustracij pa besedilo spremljajo črno-bele fotografije. A vendarle avtoričin poudarek ostaja na samih pesmih, ki so tokrat bolj osebne, v nekem oziru tudi bolj grobe in naturalistične.
Rodna doba je vsebinsko sorodna poetičnemu romanu Materinska knjižica Katje Gorečan in družbenemu romanu Pričakovanja Anje Mugerli. Čeprav dela temo materinstva obravnavajo na tri težko primerljive načine, jim je skupen motiv stiske (bodoče) matere: Materinska knjižica iz perspektive druge osebe opisuje doživljanje matere, ki je doživela spontani splav, Pričakovanja pa osvetlijo konflikt med pričakovanji družbe od ženske kot nosilke otrok in pričakovanji ženske, ki ne zmore naravno zanositi. Na lirsko subjektko v pesmih Rodne dobe pričakovanja družbe nimajo večjega vpliva, občutek razočaranja je vezan predvsem na nezmožnost uresničevanja lastne želje po vzgajanju otrok. Iz pesmi z naslovom »Igrača«: » […] kaj nama pa bo preostalo, / če bo še zadnji zdravnik / mehko poklopil vrata / in bova ostala / sama, / tako prekleto / cela, / vsak v svojem / telesu, / do vrha polna / ljubezni?«
Občutek morebitne dolžnosti matere do družbe se pojavi v pesmi »Nosečnost«, kjer pa je sama nosečnost razumljena v kontekstu umetniškega ustvarjanja kot sredstva za soočanje s frustracijami. Subjektko pri načrtovanju družine ne motivira to, da je potrebno ustvariti družino, ker se pač to od nje pričakuje, ampak osebna želja in sanje o veselju in ljubezni, ki naj bi ga v življenje prinesli otroci. Tak pristop k temi materinstva predstavlja odmik od družbene kritike, ki preveva dela, kot sta Materinska knjižica in Pričakovanja. Rodna doba pa kljub željam lirske subjektke materinstva ne romantizira, saj pesmi obravnavajo tudi težje plati načrtovanja družine (npr. obiski ginekologa in strah pred neplodnostjo). Avtorica na svoj način zgolj izpostavlja, da je materinstvo lahko nekaj lepega, in si ne želi, da bi ga otežile njegove negativne plati.
Po uvodni pesmi z naslovom »Načrtovanje« si sledijo štirje različno dolgi sklopi. Prvi sklop (Otrok) je vsebinsko samostojen, v preostalih (Slovar, Mama, Rodna doba) subjektka preučuje svoje dojemanje dogajanja v sebi in okoli sebe, od intimnih trenutkov s partnerjem (poleg uvodne pesmi še npr. Slovar I.-V., Mleko, Iluzija) in obiskov ginekologa (Mamin(i) jezik(i), Sanje o otroku) do občutka razočaranja, ker ji kljub vsemu trudu (še) ni uspelo zanositi (Igrača, Pričakovanja) in poskusom soočanja s tem občutkom (Čustva, Barve sanj). Te pesmi so tehtne meditacije, ki raziskujejo v današnji družbi po krivici tabuizirane in redko obravnavane teme, vezane na rodnost in rojevanje, teme, ki jih v poeziji ne srečamo dovolj pogosto. Pesniški jezik v Rodni dobi je v primerjavi z Drsečim svetom nekoliko bolj grob – tukaj govorim o uporabi besed, kot so »ščipanje«, »ruvanje« ali celo »prekleto«. Njihova uporaba je odraz notranje stiske subjektke, ki spričo razočaranj ne more ostati stoična. Kljub resnejši temi je v pesmih vseeno prisotno jezikovno oblikovano preigravanje, npr. ponavljanje besed »otrok« v ciklu Slovar ali razmak med besedami v pesmi Drevo v odstavku, ki vizualno spominja na nalogo iz učbenika, kjer mora učenec med sabo pravilno povezati besede v dveh stolpcih.
Poleg motivov, povezanih z materinstvom, so v zbirki prisotni še motivi, povezani z fotografijo kot medijem in dejavnostjo (perspektiva, kamera, kompozicija). Slednji v besedilu dopolnjujejo prve, recimo v pesmi »Camera obscura«: »Moj trebuh / je camera obscura. // Skozi popek / vanjo svet naliva / svojo svetlobo.«
Poleg tega pesmi v prvem sklopu (Otrok) delujejo kot nekakšne »besedne fotografije«, saj natančno in z uporabo živega jezika opisujejo različne prizore, najpogosteje gre za posnetke otrok pri igri ali majhnih živali. Ker te pesmi brez odstopanja sledijo pravopisnim pravilom in ker so oblikovane kot obojestransko poravnani besedilni sestavki, jih lahko pojmujemo tudi kot pesmi v prozi.
V zbirki lahko opazimo dve pesniški celoti, ki bi ju brez večjih težav lahko obravnavali kot neodvisni. Pesmi v sklopu Otrok so ločene od pesmi v sklopih Slovar, Mama in Rodna, saj v njih manjka motivov materinstva, ločuje jih tudi drugačna zunanja in notranja oblika pesmi. To pripomore k vtisu razdrobljenosti zbirke oziroma k vtisu, da je zbirka nerodno sešita iz dveh posameznih zbirk. Ta vtis bi pripisal temu, da manjka konsistentnosti na ravni zbirke. V nasprotju s tem pesmi v Drsečem svetu sledijo enotnemu oblikovnemu vzorcu – vse se začnejo z besedo »kako«, zadnji verz pa je vizualno poudarjen. Ti poudarjeni zadnji verzi na koncu zbirke sestavijo novo pesem, ki na nek način služi kot motivni povzetek celotne zbirke.
Poleg pomanjkanja konsistentnosti bi rad izpostavil še odnos med fotografijami in pesmimi v zbirki. Prisotnost fotoaparata na naslovnici namiguje na pomembno prisotnost fotografij v sami knjigi, kar pa se ne odraža tudi v sami vsebini. Kot prvo se mi ne zdijo dovolj dobro umeščene, nekatere med njimi so nerodno postavljene druga poleg druge na isti strani. Kot drugo pa se mi same kompozicije ne zdijo dovolj premišljene, pogosto gre zgolj za navadno fotografijo nekega predmeta, ki ni zanimivo umeščen v prostor. Razen tega da vizualno upodablja nek motiv, omenjen v pridruženi pesmi (npr. rjuha, tablete ali ginekološki pripomoček), same pesmi ne dopolnjuje. Po domiselnosti povezave med fotografijo in pesmijo izstopata fotografija zasneženega prometnega znaka za pešce in spremljajoča pesem z naslovom »Papirnata punčka« – papirnata mama in otrok v pesmi nista prikazana kot izrezka iz papirja, ampak sta utelešena kot poslikava na hladnem jeklenem znaku.
Rodna doba se mora v luči pomanjkljivega spremljevalnega materiala zanašati na samo poetiko, ki je k sreči dovolj sveža in inovativna, da opraviči prej omenjeni primanjkljaj. Zbirka obravnava zanemarjeno temo stiske nesojene matere, ki ne more zanositi, čeprav si srčno želi imeti otroke. To, da zbirka teme ne posreduje v prozni, ampak v pesniški obliki, predstavlja dodatno vrednost. Knjig, ki obravnavajo zanemarjene teme, ni nikoli dovolj, prav tako ni nikoli dovolj pesniških zbirk, ki bi jih obravnavale. Avtoričina druga zbirka zapolnjuje vrzel v poeziji, ki bi morala biti zapolnjena že mnogo prej.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
