V iskanju izgubljenega smisla
Jasmin B. Frelih: Ledeni možje
Leto izida: 2023
Založba: Beletrina
Ledeni možje so tako rekoč učbeniški primer romana. Tako njihova vsebina kot zgradba vključujeta standardne romaneskne prvine in v tem oziru ne izstopata niti v negativnem niti v pozitivnem smislu. Trodelno zgradbo tako polni eksistencialistična fabula, ki se osredini na notranji konflikt oz. razvoj protagonista in prvoosebnega pripovedovalca Leona. Spoznamo ga ob vstopu v novo obdobje svojega življenja , ko se kot študent primerjalne književnosti sooča z običajnimi dilemami mladega slehernika. Roman tako obravnava tematike ljubezni, družine in drugi medsebojnih odnosov, prevpraševanja življenjskega smisla in problemov politično-ekonomske realnosti. Seveda pa obravnava tovrstnih velikih pojmov Ljubezni in Smisla prinaša tudi določene pasti, zlasti njihovo ubeseditev, ki lahko izpade nepristna, pretenciozna ali celo izumetničena. In na žalost se zdi, da je izumetničenost ena izmed ključnih besed, ki jo je moč povezati s Frelihovim delom. Zakaj je tako, nam kažejo že prve strani besedila, ki kar buhtijo od vsakovrstnih citatov, med katerimi nikakor ne smejo manjkati učenjaške latinske krilatice.
Ledeni možje so razdeljeni na tri knjige, pompozno naslovljene v sledečem vrstnem redu: Specula principum, U topos in Magnus auctor fecit. Razen njihovega intelektualističnega prizvoka in pričevanja o očitni klasični izobraženosti pisca ti naslovi bralca posebej ne vznemirijo. Tudi onkraj naslovov načitanost zeva iz besedila na vsakem koraku: poglavja otvorijo kontekstualno ustrezni citati velikih imen, naznanjajoč globoko v literarne svetove zakoreninjenega protagonista Leona, katerega življenje (z njegovimi vzponi in padci) spremljamo skozi roman.
Ob vseh teh visokoletečih citatih nas nadaljevanje nikakor ne preseneti – Leon je namreč študent primerjalne književnosti, ki se svoje nove, študiozne persone loteva s kirurško natančnostjo. Vznesenost in navdušenje spremljata njegovo ljubezen do literature, hkrati pa ustvarjata trdo podlago za Leonovo soočanje s svetom okoli njega. Prihaja iz revnega okolja, v katerem mu ni bilo prizaneseno ne na ravni udobja ne na ravni medvrstniškega nasilja, zato predstavlja idealnega pripovedovalca, ki lahko z vso iskrenostjo in pronicljivostjo priča o vse večjih prepadih med družbenimi sloji.
Z osebnega vidika se prva knjiga zdi še najbolje izvedena in bi v mojih očeh lahko funkcionirala kot samostojno delo. Izčiščeni in ravno prav okrašeni slog pisca se gladko umešča v pripovedovano zgodbo izgubljenega študenta, ki se sooča z novim okoljem, strahom pred neznanim in željo po potovanju, ki jo tudi uresniči. Družbena kritika se tako zliva s prisrčnim humorjem, besedilo pa se mamljivo pretvori v pisemski roman, ko Leon v iskanju izgubljenega zanosa odpotuje v Francijo. Premnoge literarne reference so tu obravnavane lahkotno in posledično delujejo bistveno bolj naravno, česar ne morem reči za naslednji dve knjigi. Primer tovrstne igrive in naravne vpeljave pisave velikega duha v življenje slehernika je tudi naslednja interakcija: »Leon se je ustavil, zazrt v pročelje cerkve pred seboj. ‘To je torej Trnovo.’ Pogledala ga je, ga skušala prehiteti: ‘Kraj nesrečnega imena!’ je Leon smeje se povzdignil glas. ‘O bog,’ je rekla Nika. ‘Tam meni je gorje bilo rojeno…’ ‘Ja.’ ‘Od dveh očesov čistega plamena.’ ‘A dejansko znaš, ali kaj?’ ‘ Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, v srce mi padla iskra je ognjena, ki ugasnit se ne da z močjo nobeno,’ je nato zdrdral zadnjo tercino in se široko zarežal, ‘seveda znam.’«
In čeprav so pisma, ki botrujejo kasnejši Leonovi francoski odisejadi, precej melodramatična, vseeno delujejo prepričljivo in intimno. Vendarle se v vsakomur, ki odpotuje, vzbudi nekakšna viktorijanska težnja po intenzivnih, visokoletečih pismih, ki izpovedujejo življenjske modrosti na osnovi lastnih svetovljanskih odkritij. Leon v njih izpoveduje izkušnjo revnega študenta, ki si težko privošči že samo potovanje, kaj šele, da bi užival v sadovih svojih popotniških muk. Izkušnja Francije zanj ni bila comme un rêve, ampak comme une réalité. Lyon, Toulouse, Bordeaux, Nantes, Strasbourg in Pariz v zvedavem, a ranjenem protagonistu utrdijo prepričanje, da se »svet ne zmeni za človeka, ki bi se rad samo učil in ustvarjal.« Prva knjiga se torej zaključuje z vprašanjem. Vprašanjem o možnosti življenja in živosti.
In tovrstno vprašanje bi ustrezno zaokrožilo celotno delo. Kar se nahaja v nadaljevanju, je zgolj razglabljanje o v prvi knjigi zastavljenih odnosih in vprašanjih, ki niso razrešena, ampak se vrtijo v krogih v vse globljo in globljo temo. Tudi Frelihove povedi postanejo nekoliko medle in izgubljene. Leon se v drugi knjigi, U topos, sooča z materino odsotnostjo, saj so jo morali peljati v bolnišnico, njega pa prepustili boju z lastnim sebstvom. Jedrnatost in izčiščeno besedo prve knjige tu zamenja gostobesednost, dnevi se zlivajo drug v drugega, Frelih pa se vse večkrat pregreši z banalnimi intelektualizmi, kot je na primer: »Zbudil se je navsezgodaj, veliko pred sončnim vzhodom, in v tišini noči doživljal samega sebe, kako obstaja.« Strani vse prevečkrat začnejo polniti povedi, ki vsaj v mojih očeh nimajo nikakršne teže, temveč zgolj polnijo strani z že prevečkrat prebranim abstrahiranjem, praznim filozofiranjem in brezplodnim premlevanjem nečesa, kar bi lahko bilo odlično izraženo v pravilno zgoščenem stavku.
Delo se tako razvleče, pripoved vse bolj izgublja nit. Tempo se iz Presta spremeni v Largo in besedilo na žalost začenja postajati nekoliko dolgovezno. Intelektualistične puhlice se tu zdijo kot neuspeli poskusi poseči po nečem višjem, a namesto, da bi posegle po stvari sami (kar je bil – domnevam – njihov namen), padejo v brezno neznatnega: »Odganjal je misli na svet, na ljudi, nase kot nekoga. Na umetnost, na možnost vsega možnega, na spomin sam. Izbrisati mejo med temo zunaj in temo v njem, med hladom zunaj in hladom v njem, zaobjeti vse vesolje z zavestjo ali vesolju pustiti, da vdre vanj in se misli z njim.« Poleg tega je več tudi odbijajočih, na prvo žogo zgrajenih metafor, ki nikakor ne pripomorejo h konkretizaciji fabule ali misli likov: »Čas se mu je zazdel kot razsežen vrč, ki je v sobo zlival neizmerno količino teme.« Žal prepogostost tovrstnih brezpomenskih prispodob tako rekoč ubije duha zgodbe.
Tretja knjiga, Magnus auctor fecit, obeta več in se vrača v ustaljene tirnice bolje umerjene mešanice abstraktnega in konkretnega, ki bralca zopet povlečejo v samo pripoved. Družbena kritika, politika, umetnost, literatura, študentsko življenje in prevpraševanje eksistence so motivi, ki se zopet vračajo v prvi plan. Zgodba je s tem privedena do nekoliko antiklimaktičnega konca (vsaj z ozirom na zelo pogumno načete teme Literature, Umetnosti in Življenja) z dokaj enako sporočilno vrednostjo, kot jo je imel že zaključek prve knjige.
Če strnem, prva knjiga bi v mojih očeh morala biti tudi edina. Tretja ji je tako po slogu kot tudi po motivih zelo podobna, a zavoljo svoje dislociranosti na konec knjige mora ostati v čakalnici, dokler svojega ekspozeja ne zaključi meglena druga knjiga, s tem pa izgubi na teži. Načitanosti in literarne izvedenosti pisca seveda nikakor ne gre zanikati, vendar pa se zdi, da je le-ta morda na trenutke nekoliko precenjena. Njena izvrstnost se kaže v obsežnem opusu citatov, besednih iger, metafor in alegorij, a druga knjiga zaradi prepogostosti učinke le-teh nekoliko zrelativizira. Kljub pomislekom pa mislim, da je delo vredno branja za sodobnega človeka, živečega v ustrezno ubesedeni sprevrženi realnosti. Morda v njenem razburkanem morju veliki literarni duhovi še vedno (in morda nujneje kot kdajkoli prej) nudijo rešilni obroč.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Saška Maček
