Urška Kramberger: Orjaški gobec globusa
Pesniški prvenec Urške Kramberger, nagrajenke Festivala mlade literature Urška 2015, je v beri mladih avtorskih začetkov zagotovo izstopajoča zbirka poezije, kar je letos opazil tudi eden izmed selektorjev Festivala Pranger Muanis Sinanović. Branje Orjaškega gobca globusa za bralca predstavlja izziv, ki ga najlažje povzamemo z avtoričinim jasnim stališčem, da je predpogoj pisanja literature branje literature. To se kaže v mnogih intertekstualnih referencah, ki jih pesnica koristi mestoma zelo nazorno s skorajda verznimi parafrazami ali prebeseditvami, kakršnim smo sledili v zbirki Ane Pepelnik Pod vtisom, spet drugič tako skrito, da še pozoren bralec komajda opazi mnogoterost glasov, ki se ubesedujejo v njeni poeziji. Z nanašanjem na prebrano zakladnico literature, ki je v avtoričini poeziji očitno, se ustvari zelo zrela pisava, ki do svoje ustvarjalne generacije goji kritično distanco in si v njej ustvarja lasten poetičen jezik.
Kakor se v mnogih pesmih kaže ljubezen do literature, take so denimo pesmi v ciklu Tri ženske, se skozi celotno zbirko kot temeljna ustvarja tema potovanja, ki jo avtorica najbolje ubesedi v pesmi Tudi če smo umazani menefregisti, ko zapiše: » Poezija je plavanje, najbolj čista oblika gibanja.« Avtorica s svojo poezijo potuje skozi svet in ustvarja zgoščene vtise, polne zgodovinskih, geografskih in vsakdanjih podob. Pesmi, ki so praviloma daljšega formata ter zapisane v prostem verzu, delujejo narativno in mestoma deskriptivno, kar od bralca zahteva izjemno pozorno in natančno branje. To se v zbirki izkaže kot dvorezen meč, saj je ponekod idej, zajetih v verze, enostavno preveč in se ne morejo izčistiti v jasno misel (oziroma se morda sploh ne želijo?), ampak ostajajo na stopnji kalnega kolaža majhnih trenutkov, ki so se usedli v pesniško formo. Spet drugič je nasičenost posamezne pesmi odraz neverjetno svežega ustvarjanja zgodb v poeziji, saj te nikoli niso linearne. Če sta prostor in oseba vedno enkratna, je v poeziji Urške Kramberger čas večkraten, odvija se sočasno sam s seboj in z neštetimi vzporednimi. Čas branja in čas pisanja, čas doživljanja in čas podoživljanja, čas pesnjenja in čas kritike (tako bralčeve kot pesničine).
Eno izmed najbolj prezenčnih potovanj v zbirki je zagotovo potovanje po mestu oziroma mestih, kar napeljuje na v tem primeru upravičeno oznako, ki jo v trenutku samorefleksije navede tudi lirska subjektinja sama v pesmi Magdalenca: oznako urbane poezije. V pesniškem svetu se ne srečujemo z gozdovi, rekami in naravo, ta poezija se ustvarja v samem vrvežu življenja v koncentratu raznolike družbe. Ena izmed prvih opazk pri branju je posebnost jezika, ki se že v prvem razdelku razjasni v pesmi Logos, kjer se bralcu obrazloži: »Moje življenje ima že tako polne / žepe naravoslovne logike, da jezikovne / nisem mogla sprijeti.« Avtorica, ki je študentka laboratorijske biomedicine, v svoje pesnjenje vpeljuje posebno govorico, polno strokovnih terminov in tujk. Le-ti imajo mestoma potujitveni učinek, ki bralcu onemogoča, da bi v doživljaj vstopil sočasno s pesmijo – njuna časa se ponovno razideta.
Ravno čas je razlog, da prvenca ob prvem branju enostavno ne moremo uloviti. Njegov sorazmeren obseg, ki škodi marsikateremu pesniškemu začetku, in vsebina, ki je izrazito polna tako besedno kot simbolno, bralcu ne omogočata oddiha, ki bi ga potreboval, da bi s prebranim stopil v svoj lasten dialog. Ta pomankljivost se še najbolj izrazi v kontrastu s tretjim razdelkom zbirke, kjer se misel za razliko od prvih dveh veliko bolj izostri, razjasni in zaobjame vse, kar odlikuje pisavo Urške Kramberger. Tako pesmi, kot sta Dokler kliše ne pade, se sprehaja in Moja drevesa napovedujeta branje izredno zanimive, pronicljive, načitane in obetavne pesnice mlajše generacije.