Umberto Eco: Nulta številka

Kako ustvariti dober časopis? Čeprav se odgovor na prvo žogo zdi preprost, nam Eco v svojem zadnjem romanu pokaže, da temu še zdaleč ni tako in da za časopisom, ki ga vsak dan dobite v nabiralnik ali kupite v trafiki, tiči premišljena strategija.

Roman se začne z okvirno zgodbo, v kateri nam protagonist, novinar Colonna, opiše svoje življenje večnega poraženca in,  kot se imenuje sam, pisuna, ki se, ker je privolil v sodelovanje pri časopisu Jutri, znajde v nevarnosti. Uvodu, ki ustvari suspenz in pritegne bralca, sledi retrospektivno popisovanje dogodkov, ki pripeljejo do nevarnega preobrata in imajo svoj izvor v glavnem uredniku Jutra, Simeu. Ta želi ustvariti dvajset poskusnih/nultih številk časopisa, ki v resnici ne bo nikoli izhajal, z njimi pa prestrašiti velike živine, ki bi naročnika celotnega projekta v strahu, da določene informacije ne bi prišle na dan, sprejele v svoj krog. Desna roka glavnega urednika postane Colonna, ki bdi nad preostalimi uredniki, prepričanimi, da bo časopis v resnici ugledal luč sveta, hkrati pa je njegova naloga, da po koncu eksperimenta kot ghost writer o omenjenem dogajanju napiše knjigo ter se, podkrepljen s primerno finančno injekcijo, nato umakne s prizorišča. Čeprav se začetna napetost skozi popisovanje začetkov uredništva nekoliko izgubi, Eco bralce še vedno drži v zanimanju s tem, ko opisuje, kako pomembne so za dober časopis nekatere povsem strateške odločitve o tem, da morajo biti npr. vse informacije o kriminalu vedno na isti strani, da pri bralcih dosežejo šok učinek, hkrati pa morajo biti pretresljivi dogodki od bralstva vedno nekoliko oddaljeni, s čimer pri le-teh vzdržujejo navidezno superiornost nad kriminalnim in nazadnjaškim italijanskim jugom. Pravi časopis mora vsebovati tudi križanke in horoskop, ki ga sestavlja sicer nadarjena novinarka, katere ideje so s strani glavnega urednika vedno že v kali zatrte, ker ne ustrezajo bralstvu, obsedenemu z lahkotno literaturo in športnim časopisjem. Zato se je potrebno izogibati tudi težkim knjigam in namesto tega raje objavljati novice iz sveta slavnih in pomembnih, v najslabšem primeru pa narediti tudi kakšen intervju s pisateljem, ki naj, če je le mogoče, čim več govori o sebi, bralci naj bi se z njim tako lažje poistovetili, in čim manj o knjigi, ki je tako ali tako težko razumljiva, pri bralstvu pa pač ne gre vzbujati občutka manjvrednosti. Tako kot na nekem sestanku na kratko pove Simei, je naloga časopisja, da »ljudje na začetku ne vedo, kakšna so njihova hotenja, nato jim to povemo mi in oni se zavejo, da jih imajo,«  v skladu s čemer je tudi pravilo o tem, da se o vsakem odmevnem dogodku vedno objavi vsaj dve izjavi, ki bralcu med vrsticami sugerirata, kakšno mnenje naj si ustvari; prva izjava je tako nevtralna in splošna, druga pa je izjava bolj radikalne priče, ki hkrati povzame tudi mnenje sicer vedno strokovnega novinarja, ki svojega mnenja pač ne sme izdati.

Dogajanje romana se usodno zaplete, ko eden izmed urednikov, Braggdacio,  začne brskati po italijanski preteklosti in Mussolinijevi zgolj domnevni smrti, o čemer sproti obvešča protagonista, ki sprva misli, da gre le za eno izmed teorij zarote, ki ji ni vredno posvečati pretirane pozornosti. Brskanje po grehih iz preteklosti vrže senco dvoma tudi na Vatikan, hkrati pa na dan privleče še druge dogodke, zaradi česar se v nevarnosti ne znajde le Braggdacio, ampak celotno uredništvo Jutra.

Letos preminuli Eco je v svojem zadnjem romanu poskrbel, da so na svoj račun prišli različni bralci – tako tisti, ki so željni kriminalne in napete zgodbe kot tudi ljubitelji italijanske zgodovine in ljubezenskih romanc, saj v Nulti številki bralec v večji ali manjši meri naleti na vse prej omenjeno. Roman je še posebej na kožo pisan ljubiteljem zgodovine in teorij zarote; ob tematizaciji že omenjene zgolj domnevne dučejeve smrti Eco spregovori še o Vatikanu in drugih političnih dogodkih, državnih udarih in terorističnih napadih, ki so krojili italijansko zgodovino in niso bili vedno tisto, kar se je zdelo na prvi pogled. Pisatelju je tako uspelo izpisati napet družbenokritičen roman, v katerem ga v ožjem smislu zanima predvsem zgodovina Italije, ki v nekaterih trenutkih slovenskemu bralcu branje nekoliko zaustavlja. Dolgi popisi relativno neznanih dogodkov in imen, ki so krojili zgodovino, so na določenih mestih namreč podani preveč zgoščeno in nepregledno, s čimer zaustavljajo suspenz in otežujejo branje sicer napetega romana. Ravno s tem pa je Ecu na drugi strani uspelo ustvariti nekakšno politično satiro, ki je v širšem smislu zanimiva za vsakega bralca, saj mu pokaže, na kakšen način v resnici funkcionirajo mediji in – kar je še pomembneje – kritično opredeli tudi njihove odjemalce; bralce, katerih življenjski cilj je, da se, kot na koncu ugotavlja eden izmed junakov, izognejo plačevanju davkov. Vse ostalo, kar ni v neposredni zvezi z njimi samimi, jih ne zanima, zato hlepijo po lahkotnih in že znanih novicah, s čimer medije, t. i.  »ustvarjalce novic«, v resnici ohranjajo pri življenju.