Ujetost ljubezni, odrešitev smrti

Dora Šustić: Psi
Založba: Beletrina
Leto izida: 2025
Prevod: Maja Kovač

Dora Šustić, rojena v začetku devetdesetih, je milenijka, njen romaneskni prvenec Psi pa je kompleksen portret njene generacije. Avtofikcijska zgodba, ki jo pripoveduje mlada študentka, katere ime je omenjeno zgolj enkrat, je postavljena v Prago, kjer študira filmsko pisanje in se zaplete v ljubezensko razmerje s starejšim turškim fotografom Leonom, ki še vedno žaluje za svojo pokojno ženo iz Andaluzije. Ta pripovedna linija se prepleta z raziskovanjem prav te španske pokrajine, kjer je Dora pozneje na pisateljski rezidenci. Ampak katera Dora – pripovedovalka ali avtorica? Vprašanje postavljam zgolj kot izhodišče, saj odgovoriti nanj ni niti mogoče niti potrebno. Dora avtorica in Dora pripovedovalka sta prepleteni, avtorica sama je v intervjuju povedala, da so nekateri deli romana napisani po njenih lastnih izkušnjah in doživljajih, spet drugi pa so popolna fikcija.

Dogajanje v romanu bom poizkusila do neke mere povzeti, vendar je na tem mestu nujna opomba: pripovedni liniji med Prago in Andaluzijo se stalno prepletata, polega tega pa se pripovedovalka pogosto zateka v svoje misli, občutke in spomine. Fabulo romana zato povzemam zavoljo jasnosti, sam siže, torej organizacija fabule, pa je tisti ključni element romana, ki ga dela tako kompleksnega in prepričljivega. Natančno premišljena in razdelana struktura romana je ena največjih odlik Psov, saj avtorica s tem izpostavlja povezanost dogajanja onkraj prostora in časa. S sopostavljanjem dogodkov iz ene in druge pripovedne oziroma časovne linije vzpostavlja vzporednice, ki gradijo nove plasti pomenov med posameznimi, navidezno nepovezanimi dogodki. Avtorica s tem obenem zaobjame Dorin notranji svet »pred«, »med« in »po« Leonu in pripovedovalko prikaže kot kompleksno, večplastno osebo, ki se je ujela v zanko obsesivne ljubezni in v tem izgubila delček lastne avtonomije, po kateri je tako hrepenela.

V samem začetku romana, preden Dora sploh prispe na Češko, je priča dvema dogodkoma, ki sta povezana s smrtjo: v poletju pred njenim odhodom njen oče na Krku praznuje petdeseti rojstni dan, ko ribič, ki je ravno privezal svoj čoln, umre zaradi infarkta. Ko Dora z vlakom potuje v Prago, pa v bližini Brna starejši moški stori samomor, zaradi česar se potovanje za več ur podaljša. Obe smrti sta se protagonistki vtisnili v spomin, da lebdita nad njeno (pa tudi našo) glavo kot temna oblaka, zaradi česar lahko razberemo temačen podton, ki bo postal neizogiben element pripovedovalkine zunanje ter notranje resničnosti. Ob selitvi v Prago je bila sprva navdušena, nadobudna in polna zagona ter mladostne energije – gnal jo je »subverziven apetit, ki ga ni mogoče potešiti«, s prijateljico Ružo sta želeli »imeti znanje, svobodo, seks, posel, uspeh, ljubezen, denar, aktivizem, asketizem, dobro rit in ogromno pamet; želeli [sta] zgrabiti življenje za kurca in iz njega izsesati vse«. A kmalu spozna Leona, turškega fotografa, skoraj dvajset let starejšega od nje, ki ji popolnoma zmeša glavo in življenje.

Njun odnos se iz bežne romance hitro prelevi v medsebojno odvisnost, ki temelji na zapolnjevanju praznine, ki jo nosi vsak izmed njiju – Leon žaluje za smrtjo svoje mlade žene Ayne, na katero ga spominja Dora, ona pa se izgubi v čutni telesnosti njunega odnosa, ki je podžgan z alkoholom. Njen toksični odnos s svojim telesom in hrano se izraža v motnjah hranjenja, zaradi katerih nezdravo hujša, da bi s tem ugajala Leonu in bila vse bolj podobna Ayni. Posledično se emancipacija, ki jo je občutila ob začetku odnosa z Leonom, postopoma spreminja v odvisnost in izgubo avtonomije, saj svojo osebnost oblikuje glede na Leonovo žalovanje za Ayno, prek katerega on gleda na Doro, to pa usmerja njeno razmišljanje. Opisi telesnosti, pa naj gre za pripovedovalkin odnos do svojega telesa ali pa spolne odnose z Leonom, so tako na jezikovni kot slogovni ravni izrazito neposredni, telesno-meseni in čutni. Avtorica se ni zadrževala, uporablja številne kletvice in se ne izogiba opisov spolnih aktov, temveč jih postavlja v središče odnosa med pripovedovalko in Leonom. Ravno s to neposrednostjo prepričljivo izrazi pripovedovalkino obsesijo tako z Leonom kot s svojim lastnim telesom, ki sta posledica njene notranje razklanosti in obupa. Zaradi takšnih opisov Dorine motnje hranjenja niso predstavljene mimobežno ali olepšano, temveč kot izredno težka in kruta bolezen.

Obsesivno telesnost, ki vedno bolj intenzivno napolnjuje njen odnos s seboj in z Leonom, preliva v besede in jo uporablja kot silo za pisanje, h kateremu se vsakodnevno zateka. Najsi gre za zapisovanje pogovorov med njo in Leonom, ki jih želi uporabiti v scenariju, pisanje dnevnika ali pisanje za študij – kakršnokoli pisanje že, le da je. A kot zapiše pripovedovalka, »pisanje pravzaprav ni nič drugega kot v času razvlečen samomor«. Predstavlja ji namreč rešitev, a je hkrati tudi poguba, saj sebe, svoje odnose in svoj notranji svet izliva v besede, njena notranjost pa se ob tem čedalje bolj izpraznjuje. Svojo podobo prilagaja Aynini, a obenem izgublja sebe.

Kot je bilo nakazano že na začetku z dvema dogodkoma, povezanima s smrtjo, je ta stalna spremljevalka pripovedi. Kmalu postane jasno, da je tudi odnos med pripovedovalko in Leonom močno zaznamovan s smrtjo, a ne le Aynino, temveč tudi z Leonovo. Zanjo izvemo že zgodaj v romanu, v poglavju iz andaluzijske pripovedne linije, ki se dogaja po študiju v Pragi, to znanje pa nam stalno daje uvide v lik Leona, kot ga spoznavamo v Pragi; njegove travme, strahove in skrite želje. Preden se iz Prage vrne v Turčijo, ker mu je potekla viza, pripovedovalki pusti knjigo fotografij psov, galgosov, ki jih je fotografiral v Andaluziji v nočeh, ko je Ayna umirala. Njegova smrt, knjiga fotografij in pripovedovalkina obsesivna želja po spoznanju Ayne, ki se ji tako močno želi približati, so tudi povod za to, da Dora odide v Andaluzijo.

Razdelitev romana na dve pripovedni liniji se kaže tudi v samem slogu pisanja. V poglavjih, ki se dogajajo v Andaluziji, so Dorine misli bistveno bolj umirjene, manj begajoče in intenzivno čutne kot med njenim odnosom z Leonom in življenjem v Pragi. Če jo je v Pragi preganjala seksualnost, v kateri je iskala ljubezen in prek nje osebno svobodo, tako telesno, seksualno kot tudi duhovno, a je posledično izgubila delček svoje avtonomije, se v Andaluziji njene misli, strahovi in hrepenenja skoncentrirajo in kristalizirajo. Slog je manj neposreden, bolj sanjav, a še vedno konkreten – povedi so krajše, manj čutne, a še vedno zaobjemajo globoka čustva. Strah, ki izhaja iz Dorinega občutka osamljenosti, neizpolnjene ljubezni in neuspešnega iskanja pristnih odnosov, se kaže v nočnih morah, v katerih pripovedovalko galgosi kličejo k sebi. Pred bolečino in strahovi jo rešuje pisanje, ki jo žene v nadaljnje raziskovanje Aynine zgodbe in odkrivanje Andaluzije ter galgosov. Ti psi postanejo njeni stalni spremljevalci tako v sanjah kot tudi v resničnosti, saj je knjiga fotografij galgosov edino oprijemljivo, kar ji je ostalo za Leonom.

V kombinaciji resničnosti in fikcije Dore Šustić leži prepričljiva, kruto odkrita in boleče neizprosna podoba generacije, ki jo žene hrepenenje po nedosegljivem. To se kaže v notranji razklanosti protagonistke, ki jo žene želja po seksualni svobodi in ženski emancipaciji, a v ljubezenskem odnosu z moškim popolnoma izgubi samo sebe. Na eni strani ji družbena privilegiranost, zaradi katere lahko živi kjerkoli v Evropi, omogoča materialno ugodje, na drugi pa jo utesnjujoča družbena stvarnost in neizpolnjujoči, neiskreni medosebni odnosi puščajo duhovno prazno. V takšni resničnosti se zdi, da izhoda ali rešitve ni – vse, kar pripovedovalki ostane, je to, da sledi psom, ki jo zasledujejo v sanjah. Dora Šustić v svojem romanesknem prvencu ustvari bolečo, kruto in nepopustljivo podobo ujetosti v razcepljeno resničnost sveta, v katerem je odraščala milenijska generacija.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar