Učne ure o ženskem telesu
Colombe Schneck: Diptih
Založba: No!Press
Prevod: Eva Mahkovic
Leto izida: 2025
Zdi se, da v zadnjem času v ospredje stopa žanr, ki je nekoč veljal za »sekundarno« literarno zvrst – avtofikcija. Še do nedavnega se jo je opazovalo kot tipičnega najstnika – z zanimanjem in naklonjenostjo, a hkrati z distanco in pa upajoč, da bo kmalu prerasel razburkane vode. A z vsakim novim prispevkom k mozaiku avtofikcijske pisave, ki ga med drugim pomagata sestavljati avtobiografska trilogija Deborah Levy ali Toxic Eve Mahkovic, če naj omenim zgolj dve, ta žanr vse bolj ustoličuje svoje mesto med kredibilnimi zvrstmi tako imenovane umetniške literature. K uveljavljanju avtofikcije pa prispeva tudi pred kratkim izdani Diptih pariške avtorice Colombe Schneck, ki v nasprotju z razburkano krajino velikopoteznih povedi, senzacionalističnih likov in populistične vsebine ponuja rahel piš osvežujoče preprostosti in iskrenosti, tj. elementov, ki ju je v sodobni literaturi vse težje najti.
Diptih sestoji iz dveh novel – Deux petites bourgeoises, v prevodu Mali buržujki, in La Tendresse du crawl ali Milina kravla. Obe sta preprosti izpovedi z izčiščenim slogom, vsaka zase pa osvetljujeta drug aspekt izkustva ženske; prva prijateljstvo, druga ljubezen. Ob ubesedovanju tovrstnih univerzalnih tematik nad nami venomer bdi Damoklejev meč banalnosti, saj temi veljata za prežvečeni, obrabljeni, izpeti, pa vendarle uspe pisateljici v izčiščenem slogu (ali pa ravno zavoljo tega) iskreno in razgaljeno upovedati dva najresničnejša aspekta bivanja. Povedi so preproste in bralcu dostopne, brez abstraktnih vložkov in visokopoteznih argumentacij, pretiranega pleteničenja in vzvišenosti, saj v realistični maniri upovedujejo izkustvo slehernika. Preprost slog je nasploh primarna krilatica avtoričine pisave, saj s svojo stvarnostjo in pristnostjo pušča »veliko prostora za bralko, bralca. Lahko [ga] napolniš s svojo domišljijo, s svojimi podobami, s svojimi željami, s svojim življenjem. Lahko [ga] prilagodiš sebi in ustvariš lastno zgodbo.« Tako izbiro iskrene besede pisateljica pojasnjuje Vesni Milek v svojem intervjuju v Sobotni prilogi.
Mali buržujki otvarjata Diptih in v kronološko začrtani pripovedi, ki sledi prijateljstvu dveh žensk Esther in Héloïse, upovedujeta širše izkustvo ženske v sodobni zahodni družbi. Tekom spoznavanja različnih življenjskih prelomnic dveh prijateljic se pne širša kritika družbenih slojev in položaja ženske v njih. Protagonistki Esther in Héloïse sta primera sodobne ženske meščanskega višjega srednjega sloja, deležni sta dobre vzgoje, izobrazbe in imata »napredna stališča,« saj ju vzgajajo starši iz vrst t. i. liberalnih meščanov, ki so pravzaprav »najslabša vrsta buržujev, poznajo vse dobrobiti in nobenih pravil; mislijo, da so na pravi politični strani; mislijo, da bodo zato, ker so levi, pobegnili oznaki Meščan«. Dekletci preživljata dneve ob vsakovrstnem izobraževanju, plesanju baleta, obiskovanju muzejev, počitnikovanju v Saint Tropezu in podobno. Denarne zadeve ju ne zanimajo, in »za vztrajanje v iluziji, da denar ni pomemben, je treba imeti denar«.
Dekleti odraščata pod budnim očesom »raziskovalke,« ki skozi prizmo družbenih vzorcev proučuje njun razvoj, pa tudi razvoj sloja, ki mu pripadata. Prek Esther pisateljica nudi intimen vpogled v izkustvo meščanskega, s Héloïse pa tudi aristokratskega razreda francoske metropolitanske srenje. Z opisovanjem arogance višjega meščanstva avtorica vzpostavlja kritiko tovrstnega sloja in njihovo nezanimanje za svet okoli sebe. Stališče je vzpostavljeno že od samega začetka: »O bogatih in o meščanih imamo vnaprej pripravljeno mnenje, podobno kot o prašičih: vemo, da jih ne maramo.« Idilo gmotnega položaja pa vendarle razbijata dva izmed siceršnjih lajtmotivov avtoričinega pisanja: feministična kritika in smrt.
Navkljub sicer lagodnemu družinskemu življenju se namreč obe protagonistki soočata s slabo plačanimi službami in zamujenimi napredovanji, medtem ko njuni moški kolegi to počno z bliskovito hitrostjo. Ustvarita si družine in ostajata na »delovnih mestih, za katera [sta] previsoko kvalificiran[i] in premalo plačan[i].« Tako se izkaže, da »denar in družbeni razred ne dosežeta ničesar, ob zid ju je stisnil njun spol.« Vzporedno z neenakostjo (na delovnem mestu) pa se vzpostavlja tudi izkustvo smrti in smrtnosti, saj Héloïse prejme diagnozo o neozdravljivem raku. Diagnoza Esther prižene k razmislekom o smrti in strahu pred njo, hkrati pa jo napaja s perverzno željo po življenju, po izkoriščenju danega časa. Tragični usodi prijateljice navkljub pa so venomer ostali spomini, »ki so tako močni, da se bodo iztrgali iz tega dne, predrli bele in oranžne proge šotora, se zapodili v Esther in ostali v njej cele zime«.
Od prijateljstva se druga novela v nizu, Milina kravla, pomika k izkustvu romantične ljubezni. Ali si kot zrela ženska pustim biti ljubljena in katero ljubezen lahko v tem življenjskem obdobju sprejmem. Vse to so vprašanja, ki si jih avtofikcijska Colombe zastavlja ob doživljanju devet mesecev trajajoče zveze z moškim po imenu Gabriel. Zgodba v ločenih traktatih predstavlja eno samo dolgo, negotovo ljubezensko izpoved, lahko bi ji rekli poročilo iz terena o ljubezni, ki je prišla, se razplamtela, izzvenela in nato tudi odšla. Naslovni kravl in plavanje nasploh protagonistki nudita zavetje v turbulentnem razmerju, tekom katerega prevprašuje vsak svoj – pa tudi partnerjev – korak. Kljub prvotni idiličnosti se je razmerje izpelo, a morda ravno s svojim nesrečnim koncem protagonistko primoralo v neke vrste pomirjenost. Kot v že omenjenem intervjuju v Sobotni prilogi izkustvo pojasnjuje avtorica: »Torej, zaljubiš se. In se prepričaš, da je oseba, v katero si se zaljubil, izjemna. Druga oseba prav tako verjame, da si ti nekaj izjemnega. V določenem trenutku zastor pade, eden od para izstopi iz te fikcije, ki sta jo soustvarila, in vidi osebo takšno, kakršna je. /…/ Nenadoma pri osebi, ki si jo idealiziral, zagledaš vse pomanjkljivosti, ki jih prej nisi opazil. In ljubezen izgine. Ker je fikcija«.
Druga novela je v primerjavi s prvo precej drugačna, tako vsebinsko kot tematsko. Poglavitnim motivom ljubezni, prijateljstva, smrti in negotovosti navkljub je drugo delo prežeto z vznesenostjo, ranljivostjo, razgaljenostjo in ljubezensko evforijo, ki je prva nima. Zdi se, da druga novela nekoliko obvisi v zraku, sploh če delo primerjamo z izvirnikom. Tamkaj je novela La Tendresse du crawl objavljena skupaj z novelo Dix-sept ans, ki nekoliko uvede vsebino Miline kravla, doda pa ji precej ključen moment procesa »postati ženska«, ki ob samostojnem branju Miline kravla nekoliko razvodeni. Morda ne bi bilo odveč za uvedbo v drugo novelo objaviti vsaj še spremno besedo, v kateri pisateljica pojasni korelacijo med obema novelama, saj »Ti dve besedili, objavljeni skupaj, /…/ sta pripoved o tem učenju: to je moje živo telo, to je moja živa duša; pripoved edinstvene in spreminjajoče se osebe, po imenu Colombe Schneck«. Gre za poročilo o spreminjanju ženskega telesa vse od nevtralnih konotacij v otroštvu, pa do družbeno determiniranih indicev v odrasli dobi.
»Ženska se ne rodi kot ženska, ampak to postane,« pravi Simone de Beauvoir v monumentalnem Drugem spolu. In zdi se, da ta moto mezi iz vsake napisane vrstice pisateljice Colombe Schneck. Ta tekom svojih besedil vzpostavlja diskurz, ki ni deklarativno »feminističen« na prvo žogo, temveč s svojo neprisiljeno intonacijo, pristnim nastavkom in težavno preprostostjo naslovi srž izkustva biti ženska. Kritike ne vzpostavlja na ustaljene in slabo učinkovite načine, temveč jo brez vidnih šivov vtke v zgodbe likov, ki jim z vsako naslednjo stranjo v knjigi podarja več realizma, ignoranci ponotranjenega seksizma pa prepotrebno nujo naslovitve. Tako lahko nedvomno rečem, da imamo z Diptihom pred seboj tolažeče, pomirjujoče in iskreno delo, ki s svojim čudovito preprostim slogom uspešno upove izkustvo ženske v različnih dimenzijah – družinski, partnerski in družbeni, ne da bi ob tem pozabila na zadostno mero kritike in univerzalizma, s čimer avtorica uresničuje glavne vidike umetnosti, izpolnjuje pa tudi estetsko razsežnost.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
