23. 2. 2022 / Literatura / Recenzija
Neža je mlada nadobudna umetnica in aktivistka, ki obožuje kavo in gledališče. Leta 2020 je zaključila Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija - dramsko gledališka smer. Verjame v skupnost in v boljši jutri. S pomočjo pisane besede poskuša reflektirati zunanji svet in ga na ta način približati predvsem sebi.

Tove Jansson: Poslušalka

Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2020
Prevod: Nada Grošelj

Švedska pisateljica in likovna ustvarjalka Tove Jansson, ki jo najbolj poznamo po fantazijskih bitjecih muminih, je leta 1971 izdala zbirko kratkih zgodb, ki smo jo dve leti nazaj navsezadnje dobili prevedeno tudi v slovenščino in nosi naslov Poslušalka.

Kratkoprozni prvenec vsebuje osemnajst kratkih zgodb, namenjenih odraslim bralcem. To se kaže predvsem v izbranih temah, ki se od njenih drugih besedil razlikujejo v tem, da so znatno težje, mračnejše in tudi bolj zgoščene. Na široko odpira vrata diskurzu o samoti, blaznosti, odtujenosti ter svojevrstnim obsesijam.

Zbirka je zastavljena zelo premišljeno, saj je že prva zgodba naslovna Poslušalka, v njej pa se uvodno srečamo z vsemi omenjenimi tematikami, ki jih v nadaljnjih zgodbah avtorica le še premetava in podrobneje raziskuje.

»Poklical jo je nečak in vprašal, ali se lahko oglasi pri njej, vendar je ujna Gerda odgovorila, da ne utegne. Življenjevid se je bližal dokončnemu smislu, bil je na prelomnici in ni trpel vmešavanja. Veliki planeti še zdaj stiskajo male v čvrstem prijemu, sateliti ubirajo vnaprej določene poti, krepke črte mrtvih pa križajo vse druge, podvojene, črtkane ali cvetlične. Preračunavanje, razočaranje in izguba. Lepa razmerja je ujna Gerda narisala s tako svetlimi barvami, da so se ob močnejših barvah skrile ali pa se med delom izbrisale.«

Izbran odlomek iz prve pripovedi razkriva večplastnost zgodb(e) in razgalja svojevrstno blaznost načina delovanja protagonistke, skozi katero je avtorica iskala pomen obstoja ujne Gerde. Iskanje smisla v najbolj abstraktnih in neoprijemljivih zadevah, kot so planeti, sateliti in barve, zares nakazuje na odtujenost in odmaknjenost, skoraj na nekakšno opojnost, ki jo prinaša življenje.

Bralca posledično (mnogokrat) pusti v nevednosti, ali je bil smisel dosežen, in s tem pravzaprav sklene krog svojega načina pisanja, saj poleg netransparentnega začetka (velikokrat se zgodba začne in medias res) ne poda niti jasnega zaključka.Najlepše je to povzeto v zgodbi Črno-belo, s stavkom protagonista: »Ustvarjam lastne slike, ki ne sledijo nobenemu besedilu. Jim bo že kdo pripisal razlago.«

Nada Grošelj je v spremni besedi zapisala, da vsa ta nedoločnost in zamolki še bolj potencirajo napetosti in nelagodja, ki jih gradi sama zbirka. Tako lahko razumemo, da Jansson pušča veliko odprtega prostora interpretaciji in dojemanju zgodb(e), tako na začetku kot na koncu in tudi vmes. Pri tem pa se pri nekaterih zgodbah vsekakor ne moremo izogniti namigovanju na porazen konec.

Avtorica na pladnju postreže z zelo barvitim spektrom likov, vseh starostnih skupin ter spolov, katerim pa nikoli zares ne pripiše globine oziroma velikokrat njihova identiteta ostane velika neznanka. V vseh zgodbah dogajanje spremljamo skozi oči protagonista/-ke, ki ga/jo naslavlja predvsem s svojilnimi zaimki (npr. »Njegovi soprogi …«), pridevniki (npr. »ujna Gerda«) ali pa s preprostimi občimi samostalniki (npr. »Veverica«). S tem ohranja nekakšno distanco med liki in bralcem in posledično prenaša osredotočenost na druge elemente zgodbe – večinoma na njihova dejanja. To lahko razumemo kot nekakšen poskus objektiviziranja lika za raziskovanje tem, kot so blaznost, depresija, strah, samomor, ki se kažejo skozi njih in vzbujajo nelagodje.

Ne moremo reči, da gre za lahkotno branje, saj kljub dolžini zgodbe od bralca nenehno terjajo zbranost in aktivno razmišljanje ter povezovanje. Posledice tega so, da se knjigo po možnosti večkrat odloži, pusti nekaj dni in nato ponovno prime v roke. Na trenutke to lahko pripelje do naveličanosti, saj zares ne gre za zgodbe, ki bi bile natrpane z akcijami, temveč se v večji meri fokusirajo na izbrane dogodke, trenutke oziroma elemente. Vendar pa lahko ravno to razumemo kot njihov čar, v katerem se skriva njihova moč. Sposobnost najti lepoto in globino v nečem precej vsakdanjem in neznatnem zares odzvanja minimalističen in ekonomičen izraz, ki se ga je posluževala Jansson.

V času hrepenenja po neprestanem dogajanju in pozornosti v dolžini TikTok videa so zgodbe, kot so te, zelo dobrodejne. Bralca prisilijo, da se ustavi, spusti v lastne misli in smisel začne iskati v svojih mikrookoljih. Zgodbe Poslušalke gradijo na intimnem okolju raznolikih ljudi in se poslužujejo kompleksnejših razmišljanj, ki so vsekakor nadgradnja avtoričinih predhodnih besedil.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

                              
Tove Jansson: Poslušalka (LUD Literatura, 2020)