Tove Jansson: Muminočka in morje

Osma knjiga v seriji o neminljivo priljubljenih in prikupnih Muminih se v naslovu ponovno osredotoča na Muminočka (tako kot Muminočkovi spomini), to pa iz preprostega razloga – on je gibalo družine, ki jih vsakič prepriča, da se nekam premaknejo. Očka pooseblja t. i. wanderlust (ang. želja po potovanju in dogodivščinah), nikoli se ne zadovolji z udobjem Mumindola, saj ga kličejo obzorja, kjer bo brez dvoma spoznal neverjetne stvari. Tokrat se vkrcajo v svoj čoln Pustolovščina in odplujejo proti otoku, na katerem sameva svetilnik, vse to pa naredijo v slogu: »Lahko bi odrinili že po zajtrku. Ampak, razumeš, v našem primeru moramo počakati na sončni zahod, ker je veličasten odhod prav tako pomemben kot prve vrstice v knjigi.«

Otok pa jih ne sprejme odprtih rok, ampak se vselej izmika, s čimer se spopadajo vsak po svoje. V tem pogledu je Muminočka in morje najširše zastavljena knjiga v seriji, saj ni poudarka na enem liku ali zgodbi, obenem pa Jansson vpelje še mnogo tematik, kot so domotožje, izseljenost, odraščanje, depresija … Čeprav tako težkih tematik praviloma ne povezujemo s puhastimi bitjeci mehkih okroglih nosov in čopastih repkov, gre tu za prefinjeno združitev obojega. Muminočka morja nikakor ne uspe razumsko zaobjeti, zato je nezadovoljen, znerviran, pa tudi poln dvoma, saj misli, da ne more ljubiti nečesa, česar ne more spoznati. Muminmama predstavlja domotožje, saj hoče okolje prilagoditi svojim potrebam na svoj način – ko se odloči za drugačno perspektivo, najde srečo. Mumintrol pa se spopada z odraščanjem, in to na več frontah; vse od prve zaljubljenosti do iskanja svojega lastnega prostora pod soncem: »Kar naj stanujejo samo v svojem starem svetilniku. […] Ta misel je bila nezaslišana, nova, drzna, navdušujoča. Vse je predrugačila, okoli njega je zarisala velik, samoten krog, prostor melanholije in neznanih možnosti.« Zaradi neznanega, celo sovražnega okolja, ima knjiga temačno vzdušje, ki ga še poglabljajo skrivnost izginulega svetilničarja, okostja ptičev, premiki dreves, dihanja otoka, vendar pa Mumini s svojim optimizmom in neustrašnostjo grozi odvzamejo poudarek. Kako ga ne bi, če pa Jansson že na sami besedni ravni izpostavlja njihovo mehkobnost (»zavrtala je smrček v blazino«, »odcopotal je po stopnišču«, »od zgoraj sta bila podobna velikima hruškama«).

Največjo grozo uteleša Mora, temno bitje, ki umori vse, česar se dotakne. Omenjena je bila že v prejšnjih knjigah, v tej pa se vzpostavi kot celosten lik. V njej lahko vidimo simbol za depresijo ali katero drugo psihično bolezen, do katere imamo predsodke in jo demoniziramo: »More se ustrašiš zato, ker je skozinskoz mrzla. In zato, ker nima nikogar rada. Nikoli pa ni ničesar hudega naredila.« Mora celo sledi Mumintrolu na otok: »K njemu se je prikradel mraz in ni se ga mogel otresti. Vse prelahko si je zamislil nekoga, ki se nikoli ne more ogreti in ki ga nihče ne mara.« Mumintrol občuti krivico, da je Mora izbrala ravno njega, toda z vsakodnevnim prinašanjem luči petrolejke se v njem vzbudita sočutje in razumevanje, na koncu pa jo celo pripravi do plesa. Muminočka in morje je tako v vseh pogledih odrasla in zrela knjiga, otroško željo po pravični razrešitvi problemov pa obravnava skrajno resno, brez podcenjevanja ali pretencioznosti.