11. 10. 2021 / Literatura / Recenzija

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Založba: Miš
Leto izida: 2021 

Pri založbi Miš je izšla nova zbirka kratkih zgodb Toma Podstenška s precej temačnim naslovom, ki nas morda opomni na številne grozeče okoliščine, odložene v sproščenosti poletja, Zgodbe za lažji konec sveta. Produktivnega avtorja bralci že poznamo po romanih, ki so mu večkrat prinesli nominacijo za kresnika, dodobra pa se je uveljavil tudi kot pisec kratkih zgodb – zbirka Ribji krik (2017), na primer, je bila nominirana za nagrado novo mesto. V Zgodbah za lažji konec sveta nadaljuje z obravnavo aktualnih družbenih problematik, ki se jih je loteval že v prejšnjih delih, in to ponovno na povsem svojevrsten način.

Tomo Podstenšek se v petnajstih zgodbah izkaže kot odličen opazovalec družbe, ki zna prikazati različne odzive ljudi na številne tegobe stvarnosti, ne da bi sodil ali moraliziral. Tudi bralca skuša usmeriti, da na realnost pogleda z nove perspektive. To doseže s tem, da v povsem običajne, celo banalne situacije, kot je na primer nakup nove preproge, vnese elemente fantastičnega, ki sprožijo umik iz realnosti in cone udobja. Protagonist zgodbe Fuzija se, na primer, zlije s pravkar kupljeno preprogo in postane praktično samo še eden izmed kosov pohištva, vendar se njegovo življenje pravzaprav ne spremeni kaj dosti.

Tako se nam ponuja razmislek o tem, v kolikšni meri ljudje sploh delujemo svobodno, na podlagi lastnih odločitev, koliko pa je naše ravnanje stvar navade, utečenosti in rutine, o kateri pravzaprav ne razmišljamo več. V zgodbi Vse je v redu se postavlja vprašanje, ali ni ta sprijaznjenost morda celo namerna nevednost, sploh edini možni način, da lahko človek živi srečno in umirjeno življenje. Ljudje si pogosto radi predstavljamo, kaj vse bi naredili, če bi imeli moč in nekakšen božji um, ki bi lahko predvidel vse možne izide in posledice nekega dejanja – kot nekakšen Leibnizovski bog, ki vidi vse možne svetove hkrati in nato izbere najboljšega možnega – vendar  skupaj s protagonistom ugotovimo, da pri odločanju nič ne pomaga, če imamo na voljo prav vse informacije. Kaj je dobro in kaj je zlo, se najbolj očitno kaže iz tega omejenega človeškega zornega kota – bolj kot se odmikamo in sprejmemo dejstvo, da je življenje nepredvidljivo in da nič ni pod kontrolo, bolj se meje brišejo in spoznamo, da imajo še tako dobronamerne odločitve slabe posledice in obratno. Včasih se zgodi, da bolj kot skušamo nadzirati situacijo, bolj nam ta uhaja izpod nadzora, podobno kot pripovedovalcu zgodbe Vsaj Borutu mi ne bo treba pomagati, ki se dobesedno znajde v vse večjem kupu dreka, bolj ko se trudi, da bi se ga znebil.

V tem kontekstu boja za nadzor je tematiziran tudi odnos med človekom in naravo. Človek naj bi se od narave ločeval prav v svojem racionalnem in urejenem delovanju, medtem ko naj bi bila narava iracionalna, nepredvidljiva ter polna naključij. Osvoboditev, na primer, ki prikazuje neubogljivo in nazadnje odtujeno roko, to izpostavi kot iluzijo. Izpod nadzora pa kdaj pa kdaj uidejo tudi naši možgani, na primer v zgodbi Dihaj, dihaj z mano, v kateri spremljamo nenavadno obsedenost protagonista z usklajenostjo dihanja s popolnimi neznanci, ki vodi v impulzivno in nepremišljeno delovanje.

Izguba kontrole se lahko zdi strašljiva, saj nam ravno ta daje nek občutek varnosti – tehnologija nam omogoča, da lahko natančno opazujemo svoje telo in tako odpravljamo nepravilnosti in šibke točke. To nadziranje ter merjenje vsega v imenu varnosti in zdravja je do skrajnosti pretiravano v zgodbi Do dna, v kateri junak želi ubežati prav temu nadzoru. Izkaže se, da je za občutek sreče in izpopolnjenosti potrebno več od zgolj optimizacije vseh procesov v človekovem življenju. Tako kot je tisto neznano in neraziskano lahko nekaj grozljivega, v nas hkrati vzbuja radovednost, željo po odkrivanju in spoznavanju. In prav želja je tista, ki spodbuja človeka k delovanju – brez želja lahko postanemo samo še kos pohištva, kot že prej omenjeni protagonist zgodbe Fuzija.

Zbirka je premišljeno zasnovana in zgodbe se tematsko navezujejo druga na drugo, prav tako pa v njih najdemo tudi čisto konkretne navezave na druge zgodbe v zbirki. V Končno na svojem spremljamo par, ki prvič kupuje svoje stanovanje v mladim dobro znani, do komičnosti pretiravani situaciji, v kateri so cene maloštevilnih stanovanj enormne. Stanovanje ni idealno, poleg tega pa ima »posebnost«, in sicer iz stropa kot lestenec visi noga, ki se je nekega dne kar na lepem pojavila in od takrat »krasi« dnevni prostor. Bralci se ob tem spomnimo na nogo iz zgodbe Fuzija, ki je izginila v preprogi.

Tovrstno povezovanje zgodb pa ni edina posebnost zbirke. Izpostavili bi še ciklično strukturo zgodb, v katerih se na koncu zopet vrnemo na začetek. To nam lahko vzbuja nekakšen občutek brezizhodnosti, ujetosti a hkrati ironije, kot na primer v zgodbi Odločil se je, da bo postal drevo, v kateri se protagonist, naveličan suhoparnosti pisarniške službe, odloči postati del narave, drevo. To mu nekako uspe in tako ukoreninjen živi dolga leta, dokler ga ne posekajo, predelajo v pisarniško mizo in nazadnje spet pristane v isti pisarni, iz katere je v svojem prejšnjem življenju pobegnil. Zgodbe za lažji konec sveta tematizirajo takšne in podobne eksistencialne stiske, teme, ki niso lahkotne, a Tomo Podstenšek jih uspe obdelati s svojim značilnim humorjem, ki nam olajša soočanje z njimi. Prav tako so zgodbe posebej dramsko zasnovane, lahko bi rekli, da so že skoraj filmske, pri čemer se kažejo avtorjeve izkušnje z gledališkim delom – to jih, skupaj z noto (črnega) humorja, naredi lahkotno berljive, kljub obravnavi težkih aktualnih tematik, ki bi se jim s pobegom v literaturo morda radi izognili.

Vse skupaj pa poveže precizen, neposreden, že skoraj pretirano realističen slog, ki pri opisovanju fantastičnih scenarijev še poudari humorno noto zbirke, poleg tega pa avtorju v kratki prozni obliki s tem uspe, da nam kar se da približa protagoniste in njihov pogled na svet. Tako se bralci zlahka vživimo v pripoved in poistovetimo z akterji zgodb, ki se znajdejo v skrajnih situacijah. V zgodbi Pred koncem sveta spremljamo Robertovo odločanje o tem, kako bi preživel svoje zadnje ure na Zemlji, proti kateri je neizbežno in »pod še posebej neugodnim kotom« namenjen komet, ki bo z nje zbrisal prav vse življenje. Zgodba se prične s protagonistovim banalnim razmišljanjem o tem, kako neurejena je njegova zelenica in da bi moral res poskrbeti za številne krtine, ki jo kazijo. Z napovedjo konca sveta pa se njegove misli usmerijo h globljim vprašanjem – kako in s kom je resnično pomenljivo preživljati naš odmerjeni čas. Robert se zaveda, da se mora odločiti, kako bo porabil svoje zadnje ure; njegova sprijaznjenost s koncem je opisana v značilnem slogu zbirke: »A po nekaj minutah je moral priznati, da je situacija hudičevo neugodna. […] Zanj se bo življenje čez nekaj ur končalo. V edino tolažbo mu je bilo, da bo najbrž razfukalo tudi tiste preklete krte, ki rijejo po njegovi zelenici.«

S podobnimi vprašanji se pogosto soočamo, ko smo opomnjeni na lastno minljivost – zdi se, da opominom nanjo ob številnih problemih, s katerimi se sooča sodobni svet, kar ne moremo ubežati. Zgodbe za lažji konec sveta obravnavajo realne aktualne grožnje, ki bi dejansko lahko povzročile konec sveta (ali vsaj sveta, ki ga poznamo). Ciklična struktura zgodb ne vzbuja zgolj negativnih občutkov ujetosti in tesnobnosti, ampak nam lahko ravno to ciklično ponavljane olajša misel na konec sveta, saj predpostavlja možnost, da ta konec pomeni samo nov začetek, nov krog.  Ko tovrstno zasnovo združuje s fantastičnimi elementi in obilico humorja ter ironije, zbirka izpolnjuje obljubo, ki jo nosi v naslovu – če nas že ne odreši iz primeža eksistencialne groze, se ob zgodbah uspemo vsaj za trenutek nasmejati svojim (bolj ali manj) usodnim težavam.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta (Miš, 2021)