Tomislav Vrečar: 2nd hand emotions
Pesniki so ljudje, ki najbolj od vseh ljudi ljubijo besede, zato se jim včasih zgodi, da bi jih radi napisali vse več in več, dokler se prej njimi ne pojavi roman. To se je pri nas zgodilo že recimo v primeru Milana Dekleve, najnovejši primer pesnika, ki se preizkusi v romanu, pa je Tomislav Vrečar svojimi 2nd hand emotions – knjigo, ki je dobila naslov po znani trgovini z rabljenimi oblačili. In čeprav so morda protagonistova oblačila ‘second hand’, to za njegova čustva nikakor ne velja, saj nas že prvo poglavje vrže globoko v njegovo glavo; tako globoko, da se do konca romana ne moremo rešiti iz nje. Kar je strašljivo. Pa tudi ekstatično.
Osnovna zgodba je preprosta, če ne že kar preveč preprosta – spremljamo pesnika Thompsona ter njegova ljubimca, zakonski par Fragolo in Mestina. Eden izmed njiju konča tragično – to še bolj neposredno izdajo zapisi, ki spremljajo knjigo (na notranjem zavihku, na internetu), in tako res nesramno pokvarijo kakršenkoli pričakovan šok, ki bi ga dogodek drugače v nas moral sprožiti. Zgodba se odvija na prelomu tisočletja, zato jo začenja poglavje Milenijski hrošč, ki trepeta pred Y2K (letom 2000), proti koncu pa se pojavi poglavje o 11. septembru: »Binarni sistem kaput. Končno so sfukali to simbolistično dvojko. Teroristi so to storili. Skrajneži s Koranom v žepu. V New Yorku! Če ti uspe v New Yorku, ti bo uspelo povsod. /…/ Bush mlajši ves presran kroži na predsedniškem letalu, ne upa se spustiti na trdna tla. Ground zero.«
Knjiga je prežeta in popolnoma nasičena z eksperimentiranjem, in to na vseh mogočih nivojih. Vrečar se recimo igra s formo; nekje so uporabljeni dramski postopki, sredi romana sledi cikel 33 pesmi, posamezna poglavja pa prekinjajo t. i. »Razbitine dnevnika«. To zaradi njegovega specifičnega sloga deluje, vendar se ne moremo znebiti občutka, da gre obenem za odvračanje pozornosti od tega, da se v romanu ne dogaja nič takega, da morda to sploh ni roman, ampak kaj drugega, kdo ve, kaj. Tudi osebe v romanu nenehno eksperimentirajo, recimo z drogami, ki so jih strani tako polne, da ima človek po prebranem občutek, da je še njega malo zadelo, pa tudi v seksualnosti, ki se giba od heteroseksualnega odnosa in trojčka do BDSM scen, ki so opisane tako, da bi kakega puritanca lahko zadela kap.
Vrečarjev slog je, kot že omenjeno, res specifičen. Podobe in misli se kar drenjajo ena ob drugo, včasih so cele strani zapolnjene z besedami in besednimi zvezami, ki jih med seboj ločujejo tropičja, tudi njegov način pripovedovanja je eksploziven, prehiteva samega sebe. Na ravni jezika v dialoge zelo naravno meša italijanščino – pesnik in oba njegova prijatelja so namreč Primorci iz obeh Goric, in še posebno Fragolini izlivi čustev, v katerih se slovenščina in italijanščina menjata kar sredi stavkov, so res udarni: »Ho avuto il tempo di salutarlo … era ancora lui … poi e arrivata una stronza … veš, kaj je rekla … je rekla, da molim … mi ha detto di pregare … brutta stronza … l’ho mandata fanculo!« V siceršnji poplavi stavkov je težko najti tiste, ki res uspejo, izpostavim naj samo tega: »Držim se kot kenguru, ki so ga po pomoti poslali v Amsterdam kupit nore gobe, on pa skuša zajahati bicikel, a mu rep stalno nagaja, dokler se končno ne skipa in konča na urgenci, brez zob in s polomljenim repom.«
2nd hand emotions so torej ravno nasprotno od naslovnih »čustev iz druge roke«, zaradi svoje bizarnosti in zgodbe, ki to ni, so neke vrste časovna investicija, ki bo vsakega stresla na drug način. In ker smo že navajeni, da je slovenski protagonist mnogokrat le (alter)ego svojega stvaritelja, Vrečarjev niti ni tako napačen. Vseeno pa je Vrečarjeva poezija na čisto drugem nivoju kot pričujoči roman; s svojimi izčiščenimi verzi in popolnoma odštekano govorico ji uspeva zadeti v živo, medtem ko se za 2nd hand emotions mnogokrat zdi, da so v resnici izjemna pesem, ki jo je še treba izluščiti iz balasta.
