Tina Veselinovič: Mat

Druga hladna noč pozne jeseni. Kapljica na vetrobranskem steklu živahno začne svojo pot proti pokrovu motorja, kot da ji ni nič mar. Kot da je nič ne more ustaviti. Kmalu postane počasna, nato skoraj negibna. Na koncu se spremeni v medlo belo črto in postane podobna ostalim. Nina zdaj ve, da so bile nekoč take črtice na njenem avtu kapljice. Ene so krajše, druge daljše. Koliko je centimeter stekla v življenju kapljice? Mrzle ulice vabijo v toplo zavetje doma, desno čez most, a na tem križišču lahko zavijemo naravnost ali desno. Razmišljanje o cestno prometnih predpisih in rdeča barva na semaforju dajeta potuho tisti misli, ki je popoldne prešinila utrujene, a dovzetne možgane. Zjutraj je bila tukaj prav takšna tema, ko je ustavljanja na semaforjih izkoristila za sušenje las ob avtomobilskem gretju. Nina rada skriva, da ni jutranji tip, saj sodelavke ob prvi kavi venomer razlagajo, kako so si že zjutraj sunkovito nadele športna oblačila in se podale na tek okoli zaspanega mesta ali pa kot za šalo še v polsnu naredile sto petdeset trebušnjakov. Vse v življenju so do sedaj naredile prav. Ob petkih odvihrajo popolni družinski Facebook fotki naproti in njihovi pogledi so bistri in osredotočeni na vse lajke, ki bodo dokazali, kako zelo srečne so v življenju. Ninine oči pa so ob petkih motne in um je medel, zato se zdaj hitro vda nervoznim prstom, ki izklopijo desni smernik, stopalo pa ihtavo pohodi plin, v črevesje vabi zombi vešče, ki so bile nekoč metulji, in kliče hudiča na ples. Naj si doma kar sami kaj skuhajo! Prekinjena črta cestišča podivja kakor horda podgan, ki beže pred naravno katastrofo. V izteku ovinka se čez Ninin razum in vest še zadnjič izpiše do not cross.

Takrat se nad postrojem vsemogočih svetil bolj ali manj srečnih prebivališč nad mestom zalesketa grad. V prsih se zgane spomin, ki je nekaj med strahom, upanjem in večnim hrepenenjem. Tam gor sta opazovala svoji ogromni senci, ki sta se postavljali v različne položaje, ki so spominjali na seks. Naenkrat sta se znašla pod železnim obokom, ki se v toplejših mesecih krivi pod težo cvetja in dekorja na porokah manj zakompliciranih ljudi. Nalašč jo je pripeljal podenj! Nina ni bila ravno poročni material, on pa se je tem neumnostim tako ali tako vedno smejal in jih imel za topoumne klišeje ljudi, ki od življenja ne pričakujejo prav veliko. Rekel je, da bi se tam spodaj lahko poročila, in jo poljubil, medtem ko je natančno opazoval, če kaj reagira. Glasno se je zakrohotala, kar počne vedno, ko bi kdo lahko zavohal njeno šibkost. Ne boš me … Ni drhtela le od mraza, a tega pri njej ne bi pogruntal niti največji ekspert, kot tudi ne, da so ji takrat na poseben način žarele oči. Daj, če si tako pameten! Ta vrh Ninine ledene gore je vedno vedel, da si v resnici najbrž vsaka želi poroke in vsega, kar spada zraven. Sodobne ženske se širokoustijo z marsičim, nadenejo si tisoč in eno masko in se, tako kot Nina, zavarujejo s posmehom tradicijam, da le ne bi kdo razkrinkal kozice pod volčjim kožuhom. A takrat bi pod obokom skoraj vse skočilo ven. Kar tam bi se z njim poročila, kar sredi noči, kar za zmeraj, mož in žena za vse življenje, če bi le, če bi le, oh, če bi le bile zvezde malo drugače razpostavljene po nebu. Poskus ponovitve lepih strani tega dogodka je sredi nekega romantičnega izpada izvedla tisoč devetsto devetdesetega na nekem drugem, manj zanimivem mestu, z nadomestkom, ki bo nocoj za kazen ostal brez večerje.

Parkirišče je skoraj prazno. Novost so parkomati, kjer Nina natisne listek za brezplačno dvourno parkiranje, kajti dvajset minut še manjka do brezplačnega parkiranja v večernem in nočnem času. Tega koncepta ni nikdar prav dobro razumela in bila je ena tistih goljufov, ki so kje drugje v tem primeru lepo čez dve uri zamenjali listek. Njene čistunske sodelavke so jo zaradi tega nekoč na kavi okrcale in od takrat naprej je imela ob tem slabo vest. S takim početjem menda kažeš, da ti ni čisto nič mar za skupno dobro. Listek je namestila na armaturo in zaklenila avtomobil. Z mehkejšim korakom je želela stišati svoje udarjanje z visokimi petkami, kajti imela je občutek, da se ji zidovi, strehe in drevesa domačega mesta hihitajo. Zapustila jih je hlastaje za boljšim življenjem, zdaj pa se takole vrača kot pokveka. To mesto se hrani z nesrečnimi ljudmi, zato jo ulice hitro pogoltnejo vase in skrijejo ogledala.

Vse vrste takih družabnih dogodkov je v dolgih letih že videla in preučila z zaprtimi očmi pred spanjem. Le obleka je bila v fantaziji bolj seksi, ne tako službeno konvencionalna. Narejeni nasmehi, znojni stiski dlani in vedno enaka vprašanja, na kakršna se je načrtno naučila odgovarjati že dolgo nazaj, saj je opazila, da je samo na ta način nepričakovani zunanji dejavniki ne vržejo več tako zlahka s tira. Eden takih je danes prišel še hitreje kot po navadi. Ni je takoj opazil, zato si je lahko vzela čas za svoj boljši profil in hlinjenje zamišljenega pogleda, ki bo zdaj zdaj vzkipel od estetskega učinka ob razstavljenih kipih. Meščani medlijo ob gmoti gline, za katero se niti približno ne da povedati, kaj predstavlja. Njemu je za taka pretvarjanja že vseeno, razstavnih eksponatov sploh ni pogledal. Vesel je, res je vesel, ker je srečal staro prijateljico, to je vse. Nina si je vedno želela, da bi se kdaj zlagal. Ona ves čas laže samo zaradi tega, ker je sodobna ženska, ki bi raje popila sod bencina, kot še kdaj pred kom, ki jo je prizadel, pokazala svoja čustva. Besed, ki si jih izmenjata, si ne bo nihče od njiju zapomnil. Sploh ne slišita, da v ozadju sredi tega groznega mraza igra Poletna noč. To je višek!

Fantazijska Nina je torej ena sama fikcija. Skoraj ne mine večer, da v njeni glavi ne bi nastajale drame. Žal pa didaskalije k prizoru njunega srečanja ne predvidevajo takih brezveznih debat in šokiranega odmika od njegovega obraza zaradi pijanskega in prekajenega zadaha. Miselni pobegi, ki se dogajajo kar vpričo Nininega spečega soproga, v dramo nikoli ne uvrstijo take bedne moške figure. Zgodba predvideva njegov dušni propad, spoznanje zmote, v samem vrhu pa seveda priznanje, da ga samo ona lahko reši pred popolnim pogromom. Dodano je poljubljanje, nato pa teleportiranje v neko mestno sobo in strastno ljubljenje. To zadnje sicer vsaj dvakrat na mesec služi tihemu zdrsu Ninine dlani pod hlačke, potem ko mož vsaj enkrat grozeče potegne skozi nos in usta naenkrat, kar je že vsaj petindvajset let star dokaz, da globoko spi.

Nina ne ve, da jo opazujem, medtem ko naenkrat mrko in prazno zre v razstavni eksponat. Glavo stavim, da ga sploh ne vidi, da samo gleda. Čudna skulptura na kamnu ji je ravno toliko pomembna, kot je bila nekaj trenutkov pred tem Nina svojemu sogovorniku. Prav vseeno bi bilo, če nje in tiste čudaške debate sploh ne bi bilo. Dve umetnini, ki sta sami sebi namen. Boleči larpurlartizem. Ta vloga vsevednega pripovedovalca me sili, da Nino začutim v celoti, čeprav se je bojim. Njeno mencanje in bežni pogledi k njemu potrjujejo, da je moja zgodba gotovo resnična. Odhaja z zmedenimi koraki. Opazim, da niso več tako srnji kot nekoč in to me straši. Z njimi namreč sovražniku ni več mogoče zabiti žeblja v krsto, jaz pa hočem, da je do smrti femme fatale. Mogoče je pa to krivo, da on ni v solzah padel na kolena ali pa tekel za njo, da še kar tam stoji, kot da se ni nič zgodilo. Nina, ne odhajaj, ker uničuješ mojo zgodbo. Bojim se namreč, da ostanem z njo v tem mestu in da ni tvoja. Da je moja. Ne spreminjaj je, ker boš brez nje samo še stara, neizživeta in dolgočasna. Brez nje niti v hlačke ne boš več segla, mah bo zrasel čez spomine in prekril libido z vlažno zeleno sluzjo, ki bo zaudarjala po starosti, čeprav je nekoč dišala na lubju, kamor si pritiskala dlani, ko te je jemal od zadaj. Če odideš zdaj, si mat črtica na vetrobranskem steklu! A Nina se je že vdala v usodo in njene oči se svetijo samo še v dramah, ki jih sodobni ženski piševa v glavah.

Nekaj trenutkov kasneje se Nina že vozi domov k nadomestku in otrokom. Lesketajoči grad na hribu, ki je zdaj na levi strani, je ugasnil. Nina sploh ne pomisli nanj, razmišlja o hokaido bučah, ki jih je pozabila na mizi v pisarni. Z njim stojiva na trgu in kadiva. Razlaga mi o pevcu, ki je bil štiriindvajset ur na dan pijan in zadet, pa je vseeno napisal vse tiste pesmi. Jaz mu govorim, da je to nemogoče, ker so v vseh pogledih preveč dodelane. Rada bi ga vprašala, če zdajle kaj razmišlja o Nini, če je kaj vzhičen in hkrati žalosten, ker je kar odšla domov. V tistem mi reče, da bi zdaj lahko šla k njemu, da se nategneva kot zajca in ne bi nihče vedel. Takrat vem, da v tej zgodbi ne bo katarze, ker sta me protagonista pustila na cedilu.

***

Zgodba Tine Veselinovič Mat se na literarnem natečaju Rdeča nit sicer ni uvrstila v prvo trojico, ji je pa pripadlo četrto mesto in posebna omemba žirije v sestavi: Nastja Bojić, Žiga Kovač, Koridorjeva literarna urednica Lara Paukovič in predsednica žirije red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič. Žirija je ob zgodbi zapisala:

Kljub temu da se zgodba ni uvrstila v zmagovalno trojico, smo se jo odločili izpostaviti, saj gre za izjemno dodelano besedilo. Avtorefleksija likov spretno poganja zgodbo, hkrati pa so v besedilo nevsiljivo vpeljani tudi nekateri postmodernistični pripovedni postopki – vsevedna pripovedovalka se naenkrat pojavi v zgodbi in komentira dogajanje, nagovarja pa tudi Nino, glavni lik, s čimer ruši konvencionalna pravila pripovedovanja. Posebej domiseln je obrat na koncu, ko pripovedovalka pravzaprav postane junakinja zgodbe, pozornost se namreč preusmeri nanjo, Nina pa ostane v ozadju. S poigravanjem s pravili in dodelanim, razgibanim slogom pisanja avtorica preseže banalno temo o izgubljeni ljubezni, pokaže pa tudi, da je mogoče situacije, ki so v osnovi statične, popisati na dinamičen način.