Tik je šel skozi koridor

Ram Cunta, Miha Ha: Tik je šel v mesto po jazlbek
Založba: samozaložba
Leto: 2025

Prvo vprašanje, ki si ga bralec Tika verjetno zastavi, je: »Kaj sploh je jazlbek?« Drugo vprašanje pa je skoraj zagotovo: »Ali res pričakujete, da bom poskusil prebrati ime mesta Lübenfoldingriškenpaljžekstémsenvënsoš?«

Ravno to pa sta v drugem stripu iz serije Rama Cunte in Mihe Haja osrednja motiva pustolovščine kuščarskega popotnika in njegove zveste alpake. Tik se tokrat v iskanju novega jazlbeka odpravi v mesto, ki je epicenter raznolikih in nenavadnih ljudstev – zapečkarskih palčkov, robatih, a preprostih trolov, alpak in raznih Tikov in nadležnih turistov. Vsako poglavje razkrije nov predel mesta in tako se skozi branje stripa postopoma sestavlja čedalje večja podoba metropole, njene zgodovine, vseh njenih čudes in znamenitosti ter različnih kultur, ki (podobno kot resnične kulture) navkljub vsem razlikam, nerazumnim zakonom in nesporazumom sobivajo bolj ali manj uspešno. Vsaka stran v stripu prikazuje gostilne in ulice, polne najrazličnejših likov in pestrega dogajanja, s čimer uspešno ustvari vzdušje velikega mesta. Ta upodobitev mestnega vrveža pa bralcem ves čas ponuja tudi možnost interaktivnega branja prek odkrivanja skritih detajlov, od oranžnega mačka, ki se klati po vsakem poglavju, do zločinskega Tika, s katerim pravega Tika zameša lübenfoldingriškenpaljžekstémsenvënsoška straža. Vseskozi pa strip še vedno vztrajno sili k tistemu prvemu vprašanju: »Kaj jazlbek sploh je?« 

Strip na več mestih namiguje na potencialne koristi in rabe jazlbeka, s tem pa v resnici iz jazlbeka ustvari še večjo zagonetko in sili k nadaljnjim vprašanjem, ki uspešno izzivajo bralčevo domišljijo: »Kako je lahko hkrati uporaben za rezbarjenje in nabiranje medu? Pa kako za mašenje lukenj v strehi in hkrati za soočenje s polžastimi nestvori? Kako za vraga jazlbek sploh deluje?!«

Toda …

Dovršenost Tika se kaže še v marsičem, predvsem pa v sami strukturi zgodbe. Avtorja stripa sta v nadaljevanju serije ponovila epizodično strukturo prvega dela, pri čemer vsaka prigoda (ali pa še raje in natančneje »nezgoda«) zasede le dve strani in se vsakič konča s sugestivnim »Ampak …« ali »Toda …«, ki že namigujeta na novo prigodo (nezgodo!), ki sledi na naslednji strani. Tako Tik je šel v mesto po jazlbek, kakor njegov predhodnik Tik je šel v gozd po drva, izkoristi obrat strani kot temeljno stripovsko izrazno sredstvo. Bralec na koncu strani namreč še ne ve in si lahko le predstavlja, kaj bo sledilo, ko bo stran obrnil – obrat strani ima torej svoje zmožnosti za grajenje suspenza, zato pa je v kvalitetnih stripih le redko naključen. V primeru Tika bralec sicer ob vsakem obratu strani novo nezgodo pričakuje, le redkokdaj pa si lahko zamisli, kaj neki bo sledilo – vsaka nova nezgoda ni le nenavadna in nepričakovana na ravni vsebine, pač pa se poigrava tudi z raznimi zmožnostmi in omejitvami stripovske forme. 

Tovrstno poigravanje s formo se skozi strip ves čas odraža tudi v dialogu med risbo in besedilom, med obliko in vsebino, ki odsevata druga v drugi. Ko Tik na vratih gostilne denimo naleti na starega trola, s katerim se v notranjosti gostilne nato zaplete v tekmovanje v pitju brez konca in kraja, namesto enega kozarca vidi tri (da sta dva le plod njegovega zamegljenega vida, risba jasno ponazori), stripovski prizori pa pričnejo postopoma bledeti, se zibati in drseti proti črnini pijanske omotice.

Toda …

Risba in besedilo drug drugega ne odsevata v prav vsakem trenutku. Včasih se namreč izkaže, da se tudi dopolnjujeta. Eno od poglavij je tako denimo posvečeno lübenfoldingriškenpaljžekstémsenvënsoškim palčkom, ki se obnašajo izredno nestrpno in nastrojeno, zmerjanje in jeza pa jih privedeta do edinega možnega konca – palček na čelu palčje vojske zarjovi: »V NAPAAAAAAD!«, že v naslednjem prizoru pa risba razkrije, da je »NAPAD« v resnici ime gostilne. Besedilo v tem primeru namiguje na nekaj določenega in s tem ustvari tudi določena pričakovanja, ki jih nikoli ne izpolni, ovrže pa jih risba.

Ampak …

V nekaterih poglavjih besedilo ustvari tudi določena pričakovanja, ki jih risba nikdar ne razkrije. Tako se Tiku na njegovi poti odpre »pogled na nekaj neverjetnega«, kar besedilo še podkrepi z zapisom, da bi »že samo o tem, kako so se igrale sence, lahko napisal cele knjige«. Risba ob teh besedah iz prizora v prizor kaže Tika, kako stoji in vsrkava »vso to lepoto«, ki pa bralcu ostane skrita. Tako na primer Tik je šel v mesto po jazlbek kaže tudi, kako lahko strip poudari in izrabi odsotnost – v tem primeru na odsotnost v risbi namignejo besede, ki s svojimi opisi dražijo bralčevo domišljijo.

A …

To je le peščica primerov, ki namignejo na izkušnjo branja stripa v celoti. Tik je šel v mesto po jazlbek se iz poglavja v poglavje, iz nezgode v nezgodo poigrava z raznimi lastnostmi stripovskega izraza, to pa je še posebej dragoceno, ker je Tik načeloma mladinski strip. Tik je šel v mesto po jazlbek, kakor vsa kvalitetna mladinska literatura, ne podcenjuje svojih bralcev in brezkončno domišljijo svoje zgodbe ves čas odseva tudi na ravni forme. Zato pa lahko tako med mlajšimi kot tudi med starejšimi bralci z vsako stranjo izreka: »Glej, kaj vse zmore strip!«

Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.