Tadeja Logar: Iskanje
za hišami tuli jelenjad
ljudje si mašijo ušesa
kuhajo zeliščne čaje
trepljajo se po ramenih
z modrimi jamami pod očmi
vsi smo na istem pa saj se danes
niti dobro naspati ne moremo več, si govorijo
jelenom pa ni mar in tulijo
kot bi jim kdo trgal žile
kot bi ne bile vse temne jase zanje
kot bi ne bili pod belim prahom oblakov
veličastni zlati osvajalci
nihče pa niti pomisli ne da jim je
morda svobode preveč
morda so samote prevelike
slana voda jih tišči v globokih očeh
preveč mrzla so ležišča
in srebrna rosa ne opija več
osamelih duš ki hrepenijo
in kličejo še koga k sebi
ker se želijo zbujati ob koži
in glasu ki jim bo kdaj pa kdaj rekel
da je vse v redu da bo vse v redu
tudi njim je morda težko tuliti v noč
ki si jo lasti tišina rutine zakoreninjenih
ki točno vedo kam in kod
ali pa o tem podnevi vsaj zelo glasno govorijo
