Tadej Golob: Jezero

Najbrž ne bom pretirano udarila mimo, če Tadeju Golobu prilepim oznako literarni kameleon. Pisatelj, rojen leta 1967, je sprva pisal članke o alpinizmu, podpisuje se pod dve biografiji, o Petru Vilfanu (2004) in Zoranu Predinu (2008), bil je Playboyev kolumnist – kolumne so leta 2005 celo izšle v zbirki Moške svinje – leta 2009 pa je debitiral še na leposlovnem polju, in sicer z romanom Svinjske nogice, za katerega je prejel nagrado kresnik. Po dveh mladinskih oz. otroških delih, Zlati zob in Kam je izginila Brina?, se je z Ali boma ye! (2013) vrnil k prozi za odrasle, Jezero pa je njegova prva kriminalka, ki se je uvrstila v letošnjo kresnikovo peterico. Poleg žanrske raznolikosti ga odlikuje tudi slogovna raznovrstnost: Svinjske nogice prikazujejo človeka z družbenega roba, temu primerna pa je tudi uporaba preprostega jezika z odsekanimi stavki, prepredenega s slengom in vulgarizmi. Ali boma ye! je kljub določenim modernim pripovednim postopkom slogovno bolj umirjen, morda celo zrel roman, Jezero pa sledi komunikativnemu slogu učinkovitih kriminalk: deskriptivnost, prava mera humorja in avtentični dialogi.

V Ali boma ye! se sicer pojavi zanimiv element, ki na nek način celo napove Jezero: glavni lik Primož, boksar in pisatelj srednjih let, ki ima pri prebijanju skozi življenje nekaj težav, na nekem mestu omeni, da ima krasno idejo za kriminalko. Glede na to, da je avtor v enem izmed intervjujev po izidu Ali boma ye! povedal, da so v romanu tudi avtobiografske prvine, morda to lahko razumemo celo kot njegovo idejo za pisanje Jezera, pisanje kriminalke je bilo zanj namreč od nekdaj, če citiram še enega od nedavnih pogovorov z njim, velik izziv. Kar je pri pisanju kriminalke tako zahtevno, je bržkone dejstvo, da se je treba pri snovanju plota držati celega nabora pravil. Lik, ki razrešuje umor, mora biti tako zanimiv, da bomo z njim vztrajali od začetka do konca: zaželeno je, da ima neko osebno zgodbo ali je vsaj nenavadna, zapomnljiva osebnost, prav tako morajo biti dobro zastavljeni liki, ki glavnemu junaku ali junakinji pomagajo ali pa ga/jo sabotirajo, pojaviti se mora nekaj napačnih sledi, da bralca, če je preblizu razrešenju primera, za nekaj časa odnese v drugo smer, in pa – kar je seveda najpomembnejše – roman mora čim dlje držati v negotovosti v zvezi s tem, kdo je morilec. Najhujše so namreč kriminalke, kjer začnemo storilca sumiti tam nekje na dvajseti strani, nakar se moramo prebiti čez sto ali več strani nespretno speljanih zastranitev, da bi ugotovili, kako smo imeli od vsega začetka vendarle prav.

Golobu to zadnje uspe – no, šlo bi tudi brez vpeljave dramatične scene, v kateri se zlikovec/ka, ko ga/jo končno najdejo, sam/a zastrupi –, a temu zaradi bojazni, da bi tistim, ki Jezera še niso brali, pokvarila bralski užitek, seveda ne morem nameniti podrobnejše analize. Zato se bom raje osredotočila na ostale podporne stebre dobre kriminalke, ki jih omenjam zgoraj. Inšpektor Taras Birsa, protagonist Golobovega romana, je vsekakor zanimiv lik. Prijeten in na trenutke nekoliko ciničen moški v svojih petdesetih, ki je s službo in zakonom z zdravnico Alenko sicer sorazmerno zadovoljen, a mu v življenju manjka vznemirjenje, ki so mu ga v študentskih letih prinašali alpinistični vzponi. Zaradi gastroezofagalnega refluksa tudi ne pije alkohola, tako da niti pomagalo, ki lajša delovne dni njegovim kolegom, zanj ne pride v poštev. Njegovo ustaljeno rutino mora razbiti nekaj drugega – in kaj je za to bolj pripravno kot nova mlada pomočnica Tina, ki na policijski upravi nadomesti Tarasovega pred kratkim umrlega kolega Penco. Tina je sicer simpatično, spretno okarakterizirano dekle, ki se v ekipi za reševanje primera, v katerem sta poleg Tarasa še dobrodušna in rahlo nesposobna Brajc in Osterc, dobro znajde in vsekakor poskrbi za del dinamike v romanu, vseeno pa se zdi, da je njena primarna funkcija prav ta, da se zaplete s Tarasom in zamaje njegov vsakdanjik, kar deluje nekoliko poceni in do bralca celo podcenjujoče. Že ob njunem prvem srečanju je jasno, da Taras, ki novo kolegico sprva obklada s sarkastičnimi opazkami, do Tine ni ravnodušen, čeprav nas želi Golob prepričati, da njene lepote, ki takoj očara vse ostale policiste, sploh ne opazi oziroma ne razume, kaj točno drugi vidijo na njej. Tina in Taras začneta, pričakovano, dobro sodelovati, naenkrat sta zaveznika, ravno zaradi reševanja primera prisiljena skupaj preživeti vse več časa, nazadnje pa le podležeta obojestranski očitni naklonjenosti in postaneta intimna, kar nemudoma ohladi Tarasov odnos z ženo Alenko. Pripravno je tudi, da Taras nekako istočasno iz Alenke izsili priznanje, da je imela v študentskih letih razmerje z zdravnikom Prelcem, likom, za katerega se pozneje izkaže, da je za razvoj dogajanja v romanu zelo pomemben, kljub temu da sta se na začetku zakona dogovorila, da se o preteklih zvezah ne bosta pogovarjala. V trenutku, ko se v afero spusti tudi sam, pa mu Alenkino priznanje omogoči, da začne do nje gojiti nekakšno zamero, medtem ko njegova čustva do Tine postajajo vse bolj pristna in nežna. Ker je roman že tako precej dolg, bi bili lahko prizori, ki služijo razvoju odnosa med Tino in Tarasom, krajši, njuno razmerje – če se že ima zgoditi –pa bralcu malo manj odkrito; če denimo ne bi vedeli, ali se je med njima sploh kaj zgodilo, bi to stransko zgodbo, vsaj če sodim po sebi, gotovo spremljali z večjim zanimanjem.

Bolje se odrežejo zastranitve, ki služijo temu, da Tarasovo ekipo spravijo na napačno sled – ker je truplo brez glave, je treba poleg tega, kdo je morilec, ugotoviti tudi, kdo je žrtev – po romanu so razporejene dovolj premišljeno, da bralec ne ugotovi, da gre za lažne namige, uspešno povezovanje dogodkov, ki bi ga lahko pripeljalo do morilca, pa se tako Tarasu kot njemu vse bolj izmika. Ima pa ta sistematična razporeditev zastranitev, ki se prepletajo z ostalimi stranskimi vejami romana, denimo Tarasovimi razmišljanji o preteklosti, opisi delovnega okolja in že omenjeno romanco Tine in Tarasa, gotovo vsaj eno slabo plat: dogajanje v romanu teče zelo počasi, za 520 strani, kolikor jih knjiga premore, celo nekoliko prepočasi. Tudi tu bi se dalo stvar okrajšati in še vedno obdržati osnovno strukturo; dobrega »štofa« je za približno 300 strani, kar je še vedno obsežna kriminalka, nekaj poglavij pa bi sama brez težav pogrešila.

V kreiranju stranskih likov je avtor, tako kot že v svojih preteklih romanih, spreten, liki so večplastni in psihološko zanimivi, čeprav je vidno, da se je pri nekaterih držal preverjenega recepta kriminalnih TV nanizank: Brajc in Osterc, Tarasova pomočnika, sta tako dežurna Lolek in Bolek, ki sicer navidez pridno sodelujeta pri reševanju primera, sicer pa sta precej omejena – Brajca veliko bolj kot umori zanima hrana, Osterc pa je nakladač, ki se ukvarja z nepomembnimi detajli namesto s tistim, kaj je za primer dejansko ključno – in ne preveč učinkovita. »In za svojima mizama sta Brajc in Osterc pisala svoja poročila. Na papir sta dajala tisto, kar je on že vedel, kar je Brajc strnil v en stavek: »Kurc kaj sva zvedla.« Vzelo jima bo cel dan, da bosta pretipkala zapisnike pogovorov z vaščani Stare Fužine, sploh ker sta oba tipkala z enim samim prstom.« (str. 166) Tarasov nadrejeni Drvarič pa je klasičen prototip kriminalista, ki je postal šef po naključju, a je seveda manj sposoben od Tarasa in poskuša svojo pozicijo utrjevati s prazno retoriko. Tu sta denimo še dobrodušni vodja obdukcij Cvilak, eden bolj posrečenih likov, ki za Tarasa predstavlja nekakšno očetovsko figuro, in oholi Kristan, direktor Generalne policijske uprave, ki se premišljeno loteva samo stvari, ki mu bodo prinesle pozornost javnosti.

Če potegnem črto, je očitno, da Golob obvlada kriminalni žanr in da se je vanj tudi dodobra poglobil – v Jezero je vključil vse, kar naj bi sodoben kriminalni roman vseboval –, ga je pa nekoliko zaneslo pri stranskih zgodbah, kar se pozna tudi na dolžini. Upam torej, da bo prihodnje besedilo tega žanra, ki (če) se ga bo lotil, krajše in bolj strnjeno, hkrati pa bo obdržalo vse prvine kriminalke.