29. 4. 2022 / Literatura / Recenzija

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Založba: Cankarjeva založba (zbirka Moderni klasiki)
Leto izida: 2021
Prevod in spremna beseda: Petra Meterc

Med svetom in mano je (delno) avtobiografski roman, za katerega je afroameriški pisatelj Ta-Nehisi Coates leta 2015 prejel nacionalno knjižno nagrado za stvarno literaturo in se s tem vpisal v anale zgodovine kot eden najpomembnejših afroameriških piscev v Združenih državah Amerike.

Coates je odraščal v zahodnem Baltimoru, mestu, polnem nasilja in rasizma, v knjigi pa skozi lastno izkušnjo opisuje ameriško realnost, bolj natančno življenje in položaj Afroameričanov v Združenih državah. Zaradi identifikacije s težko afroameriško izkušnjo, prežeto s sistemskim rasizmom in nasiljem, je delo delno zgrajeno kot pismo avtorjevemu najstniškemu sinu Samoriju. Coates z opisi lastnega odraščanja in mladosti sinu poskuša pojasniti, kakšen položaj ima temnopolti človek na ozemlju ZDA. Zaveda se, da sina ne more obvarovati pred rasizmom, kljub temu pa mu poskuša pokazati, kakšen je boj do bolj svobodnega življenja Afroameričana.

Kot je v spremni besedi zapisala Petra Meterc, je knjiga nekakšno osebno potovanje, v katerem sta združeni zgodovinska analiza in družbena teorija. Citatni naslov Med svetom in mano pa je vzet iz knjige Drugič ogenj (1963) znanega afroameriškega pisatelja in aktivista Jamesa Baldwina (1924–1987), s čimer delo služi tudi kot poklon Baldwinu.

Avtor v knjigi spretno prepleta lastno življenjsko izkušnjo in realnost vseh črncev v ZDA ter razloge za poseben položaj temnopoltih. Poseže predvsem v zgodovino in posledice rasizma v Združenih državah Amerike. V delu pripoveduje o svojem otroštvu v getu Baltimora, študentskih letih na večinsko črnski Univerzi Howard in spopadanju z rasizmom v vseh oblikah. Ves čas se sprašuje o resničnosti in ugotavlja, kje je njegovo mesto v svetu. Poudarja, da je stoletna tradicija suženjstva še kako živa v sedanji Ameriki in se kaže v obliki sistemskega rasizma. Sinu pove, da »je v Ameriki uničevanje črnskega telesa tradicija – to je dediščina,« saj je današnji ameriški sistem pravzaprav zgrajen na nekdanjem suženjstvu. Obenem mu zabiča, naj ne pozabi, da so bila črnska telesa uporabljena kot delovna sila, s čimer se je Amerika stoletja preobražala v velesilo, kakršna je danes.

Iz takšnega »plenjenja črnskih teles« pa izvira strah, ki ga občutijo vsi Afroameričani, tudi avtor in njegov sin. Zaradi sistemskega rasizma, ki je del njihovega vsakdanjega življenja, so vedno ogroženi in živijo v strahu. Avtor to prikaže z opisi svojega odraščanja na baltimorskih ulicah, ki so bile vedno polne nasilja, drog in pištol, opisuje pa tudi policijsko nasilje nad temnopoltimi, saj je zaradi tega tudi sam izgubil prijatelja iz študentskih let, Princea Jonesa.

Strah za svoje življenje je nekaj, kar avtorja (in sina) kot Afroameričana in posledično njegovo realnost ločuje od drugih realnosti in ljudi, ki rasizma ne doživljajo. Ta vrzel je izpostavljena že v naslovu. Avtor občuti neskladje med svojim svetom in kruto afroameriško resničnostjo ter resničnostjo ostalega sveta, ki verjame v sanje belske Amerike, znane kot ameriške sanje. Sam ta odnos primerja z lepšimi, varnimi galaksijami in svetovi, ki so njemu nedosegljivi, saj so tako zelo oddaljeni od njegovega sveta. V tem pa občuti globoko krivico, zato skozi celotno pripoved išče pobeg.

Ob branju se ves čas srečujemo s pojmom telesa. Coates namreč poudarja fizični obstoj Afroameričanov in fizično nasilje, ki se izvaja nad njimi. Ne verjame v moč ljubezni ali duhovno osvoboditev, saj je v življenju videl le uničevanje črnskih teles in nobenih sprememb, vedno znova pa izpostavlja telesnost in poudarja, da rasizem v svojem bistvu ni le ideologija, temveč je bolj telesna izkušnja, ki lahko vodi do dokončnega raztelešenja: smrti. To poudarjanje telesnosti pa lahko razumemo tudi kot odsev zgodovinskega dogajanja, ki ga pisatelj z objektivacijo še krepi. Črnci so bili skozi ameriško zgodovino le njena delovna sila in zdi se, da so dandanes še vedno obravnavani le kot objekti, na plečih katerih in preko trpljenja katerih so zrasle ZDA.

Avtor ves čas zavrača idejo ameriških sanj, ki so postale ikonični del (belske) Amerike, saj jih sam nikoli ni izkusil, sinu pa da vedeti, da ne obstaja takšna preprosta rešitev za njihove probleme. Vedno znova poudarja pomembnost boja proti sistemskemu nasilju, za katerega meni, da je vse, kar je Afroameričanom v življenju še preostalo. Zato ni presenetljivo, da je knjiga vsebinsko zelo temačna in črnogleda. Coatesovo spoznanje je, da je rasna neenakost nekaj trajnega in neizkorenljivega, belska nadvlada nad afroameriškimi življenji pa nekaj nepremagljivega. Sina spodbudi, naj zavrže ameriške sanje in si raje ustvari svoje, ki naj bodo osnovane na prepotrebnem boju. Tako sinu predstavi grdo resnico in mu ne vliva lažnega upanja na boljše čase. Zanj naredi še nekaj boljšega in pomembnejšega: poda mu popotnico za vstop v krut in nevaren svet, da bo nanj malo bolje pripravljen.

Stil pisanja je zelo oseben in čustven, saj pisatelj ves čas naslavlja svojega sina. Vendar pa lahko bralec začuti, da je knjiga v resnici naslovljena na vse Afroameričane, ki so del realnosti sistemskega rasizma. Belci so iz tega naslavljanja izpuščeni, kar je razumljivo. Sama knjiga je namreč del boja temnopoltih, ki ga Coates poudarja in ki ga belci ne doživljajo. Tisti, ki ne živijo v ZDA, včasih o njem celo nič ne vedo. Zanje je zgodba kot iz druge galaksije, podobno kot so za avtorja belske ameriške sanje. Takšen stil pisanja se na trenutke morda zdi preveč ozkogleden, vendar je to razumljivo, ko upoštevamo dejstvo, da je avtorjeva realnost bila in še vedno je omejena le na neusmiljeno afroameriško izkušnjo, ki ji kot črn moški v ZDA ni mogel ubežati. Poleg tega pa, kot pove avtor sam, odgovornost za to, da belci ugledajo resnico in se spreobrnejo, ne pripada Afroameričanom.

Kot celota je Med svetom in mano prodorno, vendar ne najlažje čtivo. Slog pisanja je namreč poln premišljenih, skoraj poetičnih metafor, primerjav in barvitih povedi, ki dajejo knjigi posebno globino in težo. Kljub svoji zahtevnosti pa bi morala biti knjiga obvezno branje za vse, ki si želijo razumeti realnost sistemskega rasizma v ZDA in njegovega vpliva na življenja Afroameričanov. Še posebej pa bi jo priporočila vsem tistim, ki si želijo iz prve roke slišati neolepšano resnico o rasni diskriminaciji in rasnih vprašanjih.

______________________________________________

Lektorirala: Anja Grmovšek

Ta-Nehisi Coates Med svetom in mano