Nika Knez: Po dežju

Na samem vrhu požarnega stopnišča je okno in na okenskem okvirju raste goba. Rjavkasta, s spiralastimi žlebički, vrezanimi v klobuk.

Lani konec leta je še ni bilo. Zapomnil bi si jo, lepa je.

Na stopnišču sem ves čas. Varnostnik me pusti pri miru, če dovolj hitro zbežim, ko me vidi, ampak včasih me zasači nepripravljenega, in potem pridiga in pridiga in jaz kimam, čeprav ne slišim niti besede, samo brnenje radiatorja na petki in polzenje kondenza po okenski šipi.

Tega mu nočem povedati, ampak v resnici se že kar precej dolgo moji možgani kratkomalo vkopljejo v tla, ko mi kdo kaj govori, in stavkajo. Tudi zato sem se nehal truditi s predavanji. Ni pomagalo, da sem se enkrat sredi ure malo zbudil iz statike in ugotovil, da ne prepoznam niti enega samega obraza v učilnici. Sploh nikogar.

Vem, da bi lahko šel nazaj v stanovanje in mogoče spal ali skušal dohiteti s snovjo, samo da so okna v stanovanju miniaturna, sploh pa nočem srečati cimra, ki bi znal biti ob takšnile uri doma. Vedno me je strah, da se bom nekako zamotal v pogovor, kjer bo ugotovil, da sem pozabil, kako mu je ime. Nekako septembra, pet minut po tem, ko mi je povedal. Na tej točki bi raje umrl kot vprašal.

Sploh je pa na faksu čisto zabavno. Z arhitekturnega vidika spominja na kopi-pejstano hišico za punčke, ki se je je spomnil kakšen faliran arhitekt brez pametnejšega dela. Dvoje glavnih stopnišč, hodniki v parih na levo-desno, dve požarni stopnišči vsaka na svojem koncu.

Varnostniku nočem preveč kodrati živcev, ampak hodniki so prehudo glasni in v Trnovem nimam kaj početi, sploh pa hočem spet videti gobo, zato si izmislim igro: začeti moraš na skrajnem koncu petega nadstropja, dvakrat se dotakneš stene, potem se sprehodiš (ali stečeš, če te kdo opazi) do požarnega stopnišča na drugi strani, pozdraviš gobo, se spustiš eno nadstropje nižje in v četrtem ponoviš vajo, samo da hodiš tokrat v nasprotno smer in se potem spustiš v tretje nadstropje. Takšen cikcak do kleti, potem z dvigalom nazaj gor. Ob dvanajstih je odmor za kosilo in vécé.

Pomaga.

Včasih se mi možgani zahakljajo na butastih podrobnostih in nočejo naprej. Večinoma namreč vem samo zelo približno, kaj delam, in če me karkoli zmoti, se zaskočim sredi giba. Potem stojim in stojim in čakam na kakšno pametnejšo idejo, kaj bi.

Ko sem še hodil na predavanja, se mi je to ves čas dogajalo. Med eno uro in drugo, sredi hodnika, deset, dvajset minut, eno uro. Tem dlje se ne premaknem, tem težje postane, ker začnem zelo živo čutiti zrak, ki z vseh strani pritiska name, in potem gre vsak moj korak na življenje ali smrt, samo da nikoli ne vem, kdaj bom stopil narobe in me bo nebo speštalo kot prazno pločevinko.

Ampak tole pomaga, stopnice pomagajo, hodniki pomagajo. Goba pomaga. Na vsakem obhodu jo vidim, vsakič jo pozdravim, ona vsakič pozdravi mene.

Saj je otročje, ampak prvič po skoraj desetletju se vsak večer, ko se spravljam spat, veselim naslednjega jutra.

Varnostnik sprašuje, kaj delam. Videl me je na stopnicah, pravi. Že večkrat.

Vem, rečem. In jaz sem videl njega.

Ja? vpraša, kar nima smisla, ker ja sploh ni vprašanje, še stavek ne.

Skomignem, kar ravno tako ni stavek, pa mu je očitno vseeno dovolj.

Naj ne hodim na stopnice, mi zabiča in ne pojasni, zakaj.

Ne bom, rečem in se ne premaknem.

Me bo kar spremil, reče, ko me nekaj mučnih sekund prebada s pogledom in čaka.

Pustim se odvesti na hodnik, kjer naj zdaj tudi ostanem, se naredi strogega. Naj se usedem in kaj berem, če nimam predavanj, in lahko grem tudi domov, kaj pa on ve. Samo na stopnice naj ne hodim več.

Ja, okej, ne bom, lažem. Ko izgine za prvim ovinkom, preštejem do sto in se potem vrnem naravnost nazaj na stopnice. Še se spomnim, kje sem stal, ko me je zalotil. Ena, dve, pet stopnic od spodnje. Stal sem bolj na desni in roko sem imel razprto proti zidu, takole, da so mi prsti drseli po ometu.

Samo da ni čisto isto, ne? Mislim, da sem zgrešil nekaj ključnega in čisto majhnega, mogoče slonim narobe, mogoče se držim narobe, ne vem, samo to vem, da se nekaj noče ujeti in da me vse mravljinči in da bo zdaj zaradi mene konec sveta.

Naslednji dan sveta še ni konec in tudi mravljinci izginejo. Preskočim zajtrk in prešpricam predavanja in pozdravim gobo in ona pozdravi mene. In vse je v redu.

Med izpitnim obdobjem ugotovim, da se ne morem ustaviti. Ponedeljek je, ko si vzamem odmor za kosilo in imam prvič preveč mravljincev v rokah, da bi držal sendvič. Avtomat za kavo brni in halogenke brnijo in potem brni vse, sendvič in moje roke in tla, in mislim že, da me je enkrat vmes mogoče kap in da umiram, in potem mislim, da sem mogoče že v peklu, mogoče že od oktobra, in potem stojim v dvigalu in v pesti tako močno stiskam sendvič, da ovitek poči, in v petem nadstropju mravljinci ponehajo dovolj, da mi uspe odpreti zadrgo na nahrbtniku in zbasati sendvič nekam med zvezke, in ko pridem do gobe, je tudi brnenje skoraj že utihnilo, samo radiator še ropota, ampak zdaj ga poznam že tako dobro, da je klokotanje vode po ceveh kar malo pomirjujoče.

Živjo, pozdravim gobo. Še sem tukaj.

Potem sledim spirali navzdol do kleti in se ne ustavljam več za kosilo.

Vedno manj spim. Ne zdržim pri miru. Vsak dan se težje odlepim od faksa, ker, ja, vem, da je zunaj že čisto temno in da je pozno, ampak če grem, bo nebo spet poplesovalo od statike in mogoče bo spet tako kot zadnjič, ko so se moje noge sredi prečkanja ceste odločile, da ne vem, kam grem, in so me morali priti rešit pešci z druge strani, medtem ko so avtomobili glasno hupali, češ kaj da je narobe z mano, in tako pač še nočem iti, a veš? Samo še en krog, samo še malo.

Faks zaprejo ob desetih in moj cimer diha in diha in diha, ko spi, zato grem včasih kar ven, ko mi je res že dovolj. Na sprehod. Ob enih, dveh, treh hodim in štejem okna, kjer so še prižgane luči, in čakam, da bo ura šest in se bom lahko vrnil domov h gobi in bo vse v redu.

Na noben izpit se ne prijavim. Sploh se ne spomnim, katere predmete smo ta semester imeli.

Goba raste. Včasih se vseeno malo ustavim in jo občudujem. Si zasluži, krasna je. Sto odtenkov rjave in valovit rob klobuka.

Nove poganjke ima in previdno previdno jih pogladim s prstom. Krhki so in čisto majhni in ob pogledu nanje mi pljuča napolni nekaj toplega in mehkega.

Varnostnik samo potrka po zapestni uri, ko me vidi. Mislim, da se je že sprijaznil. Včasih mi pusti iti še par krogov, ko bi se faks že moral zapreti, in nestrpno gleda, reče pa ne nič.

Moral bi ga vprašati, kako mu je ime. Namesto tega mu povem za gobo.

Lepa je, na podstrešju raste, rečem.

Res? ga zanima.

Res. Moj glas je malo zarjavel, enkrat pred božičem se mi je spraznila baterija na telefonu in ga še nisem dal polnit. Res bi ga moral in potem bi moral poklicati mamo.

Bom pogledal, obljubi.

Še zadnjič danes se vrnem h gobi, ker bom moral drugače čakati na ponedeljek. Sedim ob radiatorju pod oknom na vrhu stopnišča in poslušam pretakanje vode v ceveh in vidim ravno toliko, da v polmraku razločim obrise ograje in vrat. Ne vem, mislim, da vedno vse naredim narobe.

V ponedeljek gobe ni več. Nekdo jo je spraskal dol, poznajo se sledi nohta.

Na oknu se nabira kondenz. Kaplja zamigota in z glasnim prasketanjem zdrkne po steklu navzdol. Boli me čeljust. Vsak zob posebej čutim.

Če jo je kdo vrgel v smeti, jo ima zdaj mogoče kakšna od čistilk, ne? Videl sem, kakšne vreče imajo, vanje praznijo koše, in žge me v nogah, ker že od osnovne nisem tekel, zdaj pa šprintam, skozi vrata, po hodniku navzdol, skozi valove cvilečih luči, in čistilkin voziček najdem pred učilnico za francoščino, plastika vreče za smeti se vleče kot čigumi, ampak potem popusti, da po hodniku raznese bombo papirčkov in ovitkov in prahu, in komaj čutim kolena, ko se vržem na tla in začnem premetavati vsako smet posebej, in čisto mravljinčaste prste imam, ker je ne najdem, ne pod polpraznimi učnimi listi ne pod papirčkom od tviksa, in tla se tresejo v glasnem, besnem ritmu presekanih stavkov in hočem vstati, ker je mogoče samo voziček napačen, mogoče so gobo vrgli v kakšnega drugega, ampak se moje nadlahti oklene trdna roka, ki me potegne pokonci, in mogoče jo lahko še najdeva, če pohitiva, ji povem, pa me ne spusti, samo še močneje me drži in zdaj sta glasova dva, eden se še vedno pritožuje, malo tišje, drugi me pa trese in trese in ponavlja Kaj je narobe s tabo, a? Pa kaj ti je, kaj je s tabo?

Varnostniku hočem povedati, da mogoče še ni prepozno, gobe so žilave, čeprav me boli grlo, da komaj diham, ker, veš, gobe sploh niso tako trdožive, samo delajo se, ker se bojijo, da bi jih kdo steptal v tla, če bi vedel, da lahko.

Pa kaj je s tabo, a? Kaj?

Ne bo mi pomagal.

Ne vem. Nevemnevemnevem, okej? Me lahko samo malo pustiš, samo eno rundo, ker hodnik poplesuje tako nestabilno, da komaj sledim, samo minuto, potem pridem nazaj in lahko kričiš naprej, samo sekundo …

Ne pusti me. Zvleče me po stopnicah, glavnih, in me drži tako močno, da ne morem pasti, ko poskusim, in ubil je mojo gobo, ker sem jo imel rad.

Ne vem, če mu uspem karkoli povedati. Samo hreščim.

Zunaj sva in dežuje, ker vedno dežuje, in varnostnik me končno izpusti in videti je kot pošast. In mislim, da mi gre na jok, ampak potem se smejim in smejim, da me vse boli, ker a ne razume? Kako mu ni jasno, da je čisto vseeno? Ubil mi je gobo, ampak zrasla bo nova in ko iztrga še to, jih bo zraslo sto, mu ni jasno? Od znotraj gnije ven cel faks, okna, stene, klopi, pod ometom in lakom se tako tesno prepredajo korenine plesni, da ni prostora za malto, mu ni jasno?

Naj kar poskusi, če misli, da sme, naj kar poskusi, faks bi moral porušiti opeko za opeko in zažgati ostanke in upatiupati, da veter spor ne zanese preblizu mešalcem betona za nove opeke, pa še potem se je ne bi znebil, študentje bi plesen prinesli nazaj, ker jo imajo v laseh in pod jezikom in v plastenkah za vodo in med vezalkami čevljev.

Samo še podgobje drži stene pokonci, jih ne sliši? Če potrka, ne sliši, kako je vse votlo? Ne sliši hroščev v zidovih, v žarnicah, v žicah? Povsod se zažrejo, vse migota od nožic in tipalk, če pogledaš preveč od blizu, in jaz gledam od blizu, meni verjemi, če sebi ne.

Potem sedim, roka me je enkrat vmes izpustila in noge me ne držijo več. Asfalt je moker in hladen in strgala se mi je zadrga na nahrbtniku. Skozi razpoko silijo zvezki, ki jih že mesece nisem pogledal, dežne kaplje upogibajo papir. Tesno se oklenem nahrbtnika, zakopljem glavo v mehko blago. Skozi reže v notranjost prodirajo prameni mlečne deževne svetlobe. V kotu podloge pod zvezki raste bledikava plesen.