Svetovni dan poezije 2024: Koridor piše poezijo

Leta 1999 je UNESCO v Parizu za svetovni dan poezije določil 21. marec z namenom, da se tega dne s posebnim pesniškim udejstvovanjem v vseh jezikih – še posebej tistih manjših ali ogroženih – spodbuja ustvarjalni izraz v njihovi edinstveni raznolikosti. Prav poezija je tista, ki že več stoletij ne glede na prevladujoče estetske ali moralne nazore dokazuje, da je pesniški izraz v maternem jeziku resnično najintimnejša izpoved občutenja, drugi jeziki pa se temu doživljanju lahko približajo le s posebno mero previdne pozornosti, nemalokrat pa se za pomenom ženejo brez možnosti, da bi ga resnično ujeli. Že zaradi bogate jezikovne pestrosti na različnih ravneh – od zvena jezika do besednega nabora – poznavanje in branje domače poezije ne pomeni le podpore lokalnemu pesniškemu dogajanju, temveč tudi uvid v globlje družbene ravni in intimna občutja, kakršna se v naši družbi porajajo v trenutku, ki ga živimo kot skupnost ali avtonomni posamezniki znotraj nje. 

Ker si v literarnem uredništvu prizadevamo ohranjati duh, zaradi katerega je svetovni dan poezije resnično praznik umetniške besede, vam letos v branje ponujamo pesmi nekaterih avtorjev, ki z nami že dlje časa sodelujejo kot pisci na področju literature. Morda ni naključje, da svetovni dan poezije sovpada tudi s tednom v letu, ko se noč in dan v dolžini izenačita, pomladni ekvinokcij pa oznanja tranzicijo in prehod v drugačno obdobje leta. Kot vse v naravi teče po ustaljenih tirnicah in se hkrati nenehno spreminja, je tudi poezija tisto, kar nas že stoletja veže in kot človeštvo hkrati opominja, da so nekatere stvari morda na prvi pogled neizbežne in globoko arhetipske, a nam prav možnost izražanja omogoča, da se lahko učimo in spopadamo s stvarnostjo, spremembami in sami s seboj. Današnji prispevek je priložnost, da tudi nas spoznate tudi v nekoliko drugačni luči, predvsem pa naj služi kot nežen opomin in spomladansko znanilo, da poezija ostaja, se nenehno poraja in s svojo izrazno močjo išče načine, da ubesedi, predrugači in izpove, kar si želi iz notranjosti na plan.

Hana Podjed
______________________________________________

MATEVŽ REMS

Tekam po mokri podlagi.
Po rumeni podlagi.
Po lepljivi podlagi.
Lepljivi od že prej politega piva.
Puf! Padem na hrbet!
Puf! Se že poberem in hodim
po lepljivo rumeni podlagi!
Na robu podlage, ki vodi na asfalt,
vidim mokro in lepljivo truplo
prijatelja, ki sem ga poznal cel dan.

Perspektiva muhe enodnevnice



ANJA ČREPINŠEK 

Hodim po škripajočem snegu,
zaplatah trave v kristalih,
ožarjena planina v
mehkih, močnih žarkih,
prebadajo mrzel zrak.

Prijetna samota nas,
ki iščemo odmika in smisla
nad morjem belih meglic.

Iz neke koče se dviga dim,
iz nekega jezera se riše srce. 
----------------------------- 
Imam dve žlici, nož, dve vilici,
imam dve skodelici brez
ujemajočih se krožničkov,
dve vrsti kave pa en odprt
paket keksov.

Imam mleko, ni pomembno,
ti jo piješ brez.

Imam premor med pisanjem članka o prevajanju – 
poudarjam, da prevod ni le
iskanje ekvivalenta v tujem jeziku,
poudarjam, da pogrešanje
ni le beseda. 
----------------------------- 
Košček temne čokolade, kapučino,
druga kava pred dvanajsto bi bila preveč,
zbujena z jutranjim sprehodom, 
zdaj za mizo,
snežinke so odplesale svoj ples.

Berem verze, mnoge večkrat,
ugotavljam, da so naša hrepenenja enaka,
da je moje občutje pesnica že zapisala,
da se pravzaprav samo ponavljam.

Spijem kapučino in se nasmehnem ob spoznanju,
da je to bližina,
da sva oddaljeni le za
debelino strani.



DOMINIK LENARČIČ
Dediščina

Edino,
kar nam bodo zapustili
avtorji kaosa
in varuhi zemlje,

bodo uničena življenja
in nekaj slabih knjig.

Strelovod za viharnika

Pesniško pero
bo kot nalašč
za nevihtnega človeka,
ki si želi ustvarjati elektriko
iz slepega groma.



KAJA RAKUŠČEK
Prečkanje

sram ti podnevi sledi skozi fragmente brezčasja
je na napačni strani stekla ujeta muha
ki rilček vztrajno pritiska ob nevidno membrano

sram ponoči prečka prizmo duše
mezi skozi pore
in zapušča prostor, kjer ne more več rasti



LARA GOBEC
Kdor je narekoval zapis, je že vedel 

Včasih se naveličam knjig o vojni in ljubezni v njej,
tudi knjige razočarajo, čeprav vanje razdajamo svoje zgodbe,
biti zgodbar je stanje čudne prikrajšanosti,
vedno je treba zarezati v pripoved, da se pocedi,
in veliko sveta postane pisateljska pola, ki jo neseš na metro

Še vedno sem prepričana,
da je mehkoba krajine enaka šelestenju papirja v zraku,
in če znaš obrniti liste, ne da bi se zataknili,
je vprašanje, ali pričamo svetovnemu potopu,
enako božjemu igranju z našo neumnostjo

Povsem čudno verujem, 
včasih bi se najraje odpovedala rokopisom,
ugledala stvari za kar dejansko so,
da so le moja otročja želja po vožnji do konca linije,
nakupu soljenih ribic in razgrnjenem prtičku

Ne vem, ali lahko stavim na boga,
ali si lahko podeliva razsežnost zgodb,
vseh razočaranj, ki jih obudijo,
ne vem niti, ali mi zaupa, da pri tem pozabim na lastna,
vse nepotrebne postanke in pogrizene ribje kosti

Vse se nekako začne in zaključi,
s prepogibanjem listom, da bi enkrat za vselej,
opustila vsakodnevno preizkušanje,
komu od naju gre pripisati zgodbo o tem vlaku
in hitrosti potovanja iz časa, ko so v teh krajih prvikrat sadili krompir