Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce
Založba: Goga Leto izida: 2020 Prevod: Seta Knop
Roman Šola za delikatne ljubimce avtorice Svetlane Slapšak je sestavljen iz petih poglavij, ki so naslovljena kot Srečanje, Spremenjenje, Osvobajanje, Odmerjanje in epilog. Naslovi nam na kratko orišejo kompleksno razmerje med študentko Natašo, ki prihaja iz Beograda in je v Atenah zato, da dokonča svojo magistrsko nalogo iz klasične filologije, ter nekoliko starejšim, dekadentnim in uspešnim gledališkim igralcem Aleksejem, ki prihaja iz Rusije in v Atenah piše elaborat o razvoju grškega gledališča. Avtorica razlike med glavnima likoma poudarja na več različnih načinov, npr. z razliko v njunih letih, različnih poklicih, področjih zanimanja, domovini ali nasprotujoči politični ureditvi, v kateri odraščata (socializem v Jugoslaviji in komunizem v ZSSR).
Njuni pogovori so zaradi edinega skupnega jezika, francoščine, nepopolni in vsebujejo občasne nesporazume. Teme izbirata asociativno, naključno, s hitrim tempom in z minimalno banalnostjo, saj ju ob vsakem trenutku obkroža vsestranska antična Grčija, ki postane njuno edino skupno zanimanje. Avtorica svoja prepričanja, ideale in vrednote slika skozi Tašine strastne dialoge o svobodi, demokraciji, filozofiji, umetnosti in feminizmu: »Jaz pa bi pravzaprav rada idealizirala; resnično hrepenim po tem, da bi videla, kako potekajo volilne kampanje, kako se ljudje odločajo, ne vem, kaj vse bi dala, da bi lahko glasovala za nekoga z liste z več strankami, z nepredvidljivimi posledicami …« Pisateljičine neposredne izkušnje s surovim socializmom, neenakopravnostjo žensk, strogo cenzuro in represijo se kažejo z upornostjo do nesvobodnih političnih sistemov, že v študentskih letih: »Socializem mora biti nekaj boljšega kot tisto, v čemer sem živela.« Roman sestavlja polno drobnih esejev, katerih glas lahko prepoznamo v njenih kolumnah, ki jih redno objavlja v Večeru.
Protagonista znanstva ne ohranjata zaradi živahnega pogovora ali vidne telesne privlačnosti, pač pa zaradi tesne medsebojne soodvisnosti. Taša namreč še v zadnjem trenutku reši Alekseja pred usodnim skokom čez ograjo, s tem pa ga privije k sebi tudi na simbolni ravni. Preteklost, ki ji jo z veliko mero previdnosti razkriva bežno in po segmentih, Taša sprejme v celoti in brez obsojanja. Dojema ga kot točno takšnega, kot ga je spoznala, ne kot alkoholika, porno zvezdo, nezvestega moškega z več neuspešnimi zakoni, kakršen je bil. Taša mu pomeni drugo, svetlejšo plat življenja, žensko, ki jo je moral spoznati in ob sebi nujno obdržati. Začetek romana je napisan večinoma s Tašine perspektive, ki ima v začetnih srečanjih več moči in vpliva nad Aleksejem kot njegova rešiteljica in vodička po bolj ali manj znanih znamenitostih Grčije. Natančni opisi antičnih ostankov, poznavanje grškega terena, mitologije, kulinarike in običajev naredi roman že skoraj potopisen.
Aleksej s časom doseže, da se mu Taša prepusti, čeprav je ta v Grčiji z namenom, da bo »svojo intimno revolucijo v Grčiji posvetila temu, da spravi svojo pamet v red in spremeni življenje tako, da se usmeri k znanosti«. Kot znanstvenica razmišlja zelo analitično in usmerjeno k točno določenim ciljem. Vse njene misli se tičejo Antične Grčije, ki je osnova skoraj vsem področjem zahodne civilizacije. Z Aleksejem je prvič zaupala svojim občutkom, lastnim željam in hrepenenjem. Njun odnos ji predstavlja prvo izkušnjo, ki ji ne vidi konca, ker je nedoločljiv. S tem, ko izbere Alekseja, izbere del sebe, ki ga je doslej namerno zatirala, ker ji je bila sreča drugih pomembnejša. Potrebuje ga prav tako, kot on potrebuje njo. Za vkrcanje na vlak, ki pelje direktno v Moskvo, se v ključnem trenutku odloči sama. Prepričajo jo sanje, v katerih se sama pojavi kot vidra, Aleksej pa kot bel konj. Nelogična in surrealna kombinacija, ki je neponovljiva in neizbežna, in jima nadene duhovni imeni, zanj Evshemon in zanjo Evshemosina.
Šola za delikatne ljubimce se intertekstualno nanaša na dela in avtorje, v katerih je avtorica prepoznala prepletanje prevladujočih tem v romanu, ljubezni in politike. Kot sama pojasni v uvodu, jo inspirira Platonov dialog Fajdron, kjer ji govor o metempsihozi omogoča združenje različnih slojev jugoslovanske družbe, značilnosti resničnih ljudi, ki so živeli v času nestabilne Jugoslavije, v niansah Tašinega karakterja. Zgodovinska tematika z ostro kritiko takratne politike, prikazana skozi potopisna potovanja dveh ljubimcev, zahteva poglobljeno branje, tudi za bralce, ki se osredotočajo samo na ljubezensko razmerje. Zgodba obljublja pomirjujoč konec, kakršnega si zaslužita tako pozitivna protagonista kot tudi bralec, ki ob branju dobi občutek zaokroženosti in izpopolnjenosti.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
