Svetlana Makarovič, Matej Šurc, Kotik: Žlahtnožleht
Založba: Center za slovensko književnost Leto izida: 2021
Ivan Cankar ima izredno povedno misel: »Jaz sem Cankar – in to ti pove vse.« Brez kančka dvoma bi lahko njegovo izjavo parafraziral v: »Ona je Svetlana – in to ti pove vse.« Svetlana je brand. Vsi vemo, kdo je. Hočeš, nočeš, moraš. Njen opus je izjemen. Svojo literarno pot je pričela s pesniško zbirko Somrak leta 1964, do danes pa jih je »nanizala« že 11 (če ne štejemo izborov), najnovejša je zbirka haikujev Naj bo poleti. Še en poseben dragulj v njeni bibliografiji so njena mladinska in otroška dela, ustvarila pa je tudi nekaj proznih del za odrasle. V osemdesetih in na začetku devetdesetih je ustvarila izjemno kvaliteten opus šansonov. Kot je sama rekla: »Imam se za kraljico slovenskega šansona, pa če je to ljudem prav ali ne.«
Gre za avtorico, ki je znana po svojih izjavah, svojem jeziku, ki je znana, da zna biti žlahtno žleht, kako domiselno!, boljšega naslova knjige bi se težko spomnili. »Luciferska trojica«, kot si pravijo, nam daje nadaljevanje biografije Luciferka ki je izšla leta 2019 pri založbi Beletrina. Slednja je zvesta pojmu (avto)biografija, tu pa naletimo na manj biografskih podatkov, bolj gre za biografske drobce, tako bi rekel, da gre za dopolnilo k prejšnji knjigi. Knjiga je bolj ali manj zasnovana na pogovoru med Svetlano in Matejem. V Luciferki je bil tak slog pisanja nakazan predvsem proti koncu knjige, kjer pa se je Matej Šurc postavil v vlogo spraševalca in ne tudi komentatorja, kakor v pričujoči knjigi. V Luciferki je njegova vloga spraševalca razvidna iz vprašanj, ki so zapisana v poševnem tisku, postavljena je »ločnica« med »glavnim podajalcem informacij« in spraševalcem. Pri Žlahtnožleht so meje med avtorjema zabrisane in tudi oblikovno ni ločnice med tem, kdaj govori Svetlana in kdaj Matej. Med branjem sem dobil občutek, da gre za transkripcijo njunega pogovora, kar sami knjigi daje neko posebno živost, dinamičnost. Nekaj »radijskega« je čutiti med prebiranjem – kot bi bil nekje poleg in vse voajersko opazoval. Kot omenjeno, je v samo knjigo vključeno malo biografskih podatkov o Svetlani Makarovič (v nekem klasičnem oziru, seveda, torej anekdot …), razen na določenih mestih, sicer nam avtorica podaja veliko svojih misli in mnenj, mestoma pa tudi obračunavanj. Tisti, ki ste/smo prebrali zajetno količino besedil, vezanih na Svetlano Makarovič (poleg literarnih stvaritev tudi intervjujev itd.), bi lahko rekli, da gre za en velik intervju z njo, kjer se ji pridružuje maček Kotik. Pri posameznih temah se ji priključijo tudi drugi. Poglavje Kuščarjev rep ima del z naslovom Zastraševanje ali primer Drage Potočnjak. Opisano je, kako so jo začeli zastraševati »ob koncu marca 2013 pred izključitvijo Janeza Janše iz slovenskega centra PEN,« udirali v stanovanje, avtomobil, dobivala je nenavadna sporočila v stilu: »Danes vas pa ni na delovnem mestu.« Tudi Matej Šurc in Svetlana sta povedala svoje izkušnje, slednja zaključi s: »Samo naj kdo poskusi storiti kaj slabega mojim mucam. Okusil bo ubijalsko moč mojega orožja. To mislim preklemansko resno.« Srečala sta se tudi z dr. Jožetom Pirjevcem, s katerim so se pogovarjali o simbolu rdeče zvezde. Takole se začenja pogovor: »Rdeče zvezde ne damo, / je ne prodamo, / je ne zamenjamo, / je ne izdamo. / Ker je naša / in ker smo mi njeni!« Vključevanje drugih posameznikov in njihovih zgodb je zelo pomembno, saj knjiga tako dobiva barvitost. Pri branju je opazen avtorski prispevek Mateja Šurca, njegove anekdote se odlično dopolnjujejo s Svetlaninimi.
Presunljivo je brati del poglavja Kuščarjev rep, kjer se loti žalostne zgodbe Brede Smolnikar. Usoda knjige Ko se tam gori olistajo breze se lahko vedno ponovi. Vedno nekdo preži in obrekuje. Kot Šurc nadaljuje, kako je danes z obrekovanjem: »Obrekovanje, hm? Tako ste včasih rekli. Danes profesionalni obrekljivci svoje klevete ovijejo v ‘alternativna dejstva’.«
Naslov knjige je perfekten, res je vse skupaj žleht na žlahten način. No, skoraj vse. Deli, ki zmotijo in dajejo knjigi malenkost negativen pridih, so osebna obračunavanja. Na določenih delih delujejo te stvari ne več kot anekdote, temveč nuja, da se položi račune za nazaj. V poglavju Parazitski vsiljivci je takih zapisov veliko, najbolj zbode začetni, kjer Svetlana vrši nekakšen dialog s »parazitom« oz. v konkretnem primeru s »tovarišico Stenico«: »/…/ Kje se bova ustavili, Svetlana? Pošteno sva že lačni, mar ne? / Ti si se že dodobra nažrla mojih živcev, zato kar spokaj nazaj v svojo rojstvo vas, Steničevo. / Oprosti! Bova pa še malo počakali. Sem že tiho. Vidiš, tiho, tiho … / Kolikokrat te bom morala še popipsati, da boš končno razumela, da sem za teboj potegnila vodo? /…/« Malce neokusno deluje. Nekaj podobnega je zapis na hrbtni strani knjige, ki se mi ne zdi prava izbira. Omenjen je policist, ki se je na kolesarskih protestih slikal z enim izmed protestnikov, kar je poželo ogorčenje nekaterih, tudi ministra »Fujsa« oz. Hojsa. Zapis govori o njegovi »neprijetni izkušnji z upokojenim politikom dr. Ruplom«. Bolj primeren za hrbtno stran bi bil satiričen zapis, ki ga najdemo v knjigi sami, gre za tekst, ki ga je avtorica »povedala v megafon na protivladnih protestih na Prešernovem trgu, 12. junija 2020.«
Tretji pripovedovalec je že prej omenjeni maček Kotik, ki prida knjigi zelo domiseln satirični element. Pojavil se je že v Luciferki, kjer ga je Svetlana uporabila kot pripovedovalca, ki ponorčuje iz spora avtorjev z založbo Beletrina in njenim urednikom. Njegovo »predenje« je zaznamovano s poševnim tiskom in prinaša privlačno, smeha polno, branje: »Mijav! Pa saj to je gospa tovarišica Stenica. Au, au, spet me vse srbi. Prask, prask, čoh, čoh …« Kar pri njegovih delih zmoti, je ponovno osebno obračunavanje z Beletrino, »Lepim Štegrom« in »Godčandrom«. Zakaj? Ker je enostavno pretirano. Razumem spor, ki se je vlekel še preden je Luciferka prišla med bralce, in to, da je v Luciferki mijavkal in obračunal s tem. Vsekakor pa je to nova knjiga in pogrevanje starih sporov je tu čisto brez potrebe. Knjiga je namreč izšla pri drugi založbi, drugem založniku, konec zgodbe.
Knjiga je odlično branje, za katero pa je skoraj nujno, da jo bralec odpre »pripravljen«. To pomeni: da je prebral Luciferko, saj je drugače navezavam v knjigi težje slediti in so na določenih mestih stvari nejasne. Primer tega je Kotik, poznati moraš njegovo funkcijo od prej. Dobro je poznati vsaj nekatere biografske dele iz Svetlaninega življenja, saj se tu na nekatere navezuje. Vsekakor dobrodošla knjiga!
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
