Svetlana Makarovič: Mesečinska struna

Svetlana Makarovič literarna dela za otroke izdaja že od leta 1970. V tem času je postala ena najpomembnejših pisateljic na tem področju. Najbolj znane so njene večkrat nagrajene, prevajane in uprizorjene pravljice, v katerih črpa iz ljudskega izročila, a jih hkrati tudi nadgrajuje s svojim značilnim literarnim slogom, ki se pogosto premika po meji subverzivnega. Je ena prvih, ki je v slovenski mladinski literarni prostor vnesla problemske teme in s tem prispevala k detabuizaciji mladinske književnosti pri nas. Njena dela so ravno iz tega razloga pogosto naslovniško odprta, ponujajo možnost »dvojnega branja« in so kot taka zanimiva tako za odrasle kot za mlade bralce. Takšna je tudi baladna pravljica Mesečinska struna, prvič objavljena v antologiji Svetlanine pravljice (2008), leto kasneje pa jo je Makarovičeva izdala še v madžarščini pod naslovom A holdfényes húr. Samostojno slikaniško izdajo v slovenščini, ki je avtorici prinesla Levstikovo nagrado za izvirno leposlovno delo, smo dočakali lani.

Zgodba Mesečinske strune ohranja nekatere elemente pravljične strukture. Čas je postavljen v oddaljeno preteklost, kjer vlada vsesplošna revščina. Fokus dogajanja se že na začetku preseli v napol podrto bajto violinista in njegove družine na večer, ko se zgodi prvi tragičen dogodek. Oče umre in tako odgovornost za preživljanje bolne matere in mlajše sestre pade na najstarejšega otroka, Tiborja. Ta poskuša slediti očetovemu poklicu, a violina, ki ji od očetove smrti manjka najtanjša struna, v Tiborjevih rokah nikakor noče zapeti. Nekega večera se obupani Tibor zateče na očetov grob, kjer v tragično dogajanje poseže čudežni pomočnik: luna – zavetnica umetnikov. DečkoveTiborjeve solze in lunin žarek na violino pričarajo manjkajočo struno in Tibor sčasoma postane premožen in slaven glasbenik. Bogastvo pa pokvari mladega glasbenika in njegovo družino, kar pripelje do drugega tragičnega dogodka. Vojvoda sliši o glasbenikovi Tiborjevi slavi in pošlje ponj. Na gradu poklekne pred vojvodo in se nameni zaigrati na violino, vendar ta ostane tiha in Tibor osramočen ugotovi, da je mesečinska struna izginila z violine, z njo pa tudi glasba, bogastvo in slava.

Pravljice Makarovičeve so pogosto temačne in pesimistično naravnane. V primeru Mesečinske strune se to uspešno izrazi tudi v vizualni podobi. Glavni poudarek je ilustratorka namenila telesni obliki oseb. Telo ima nasploh pomembno vlogo v opusu Svetlane Makarovič. Liki so ali izkrivljeni od lakote in revščine ali pa zaobljeni od razuzdanosti in pogoltnosti. Prevladujejo rjavi toni. Ti pa se ob prelomnih trenutkih ali ustreznih poudarkih spremenijo v modro barvo. Ilustracije Bojane Dimitrovski sicer dobro posnemajo vzdušje, a je glavna kvaliteta slikanice nedvomno v besedah. Zgodba govori o moči umetnosti, a hkrati opozarja, kako lahko ta moč umetnika prevzame, ga naredi pohlepnega in tako izprazni vrednost umetniškega dela. Osrednji nauk, ki ga avtorica spretno razvija, je zgrajen okrog glavnega protagonista Tiborja. Ta je, tako kot junaki pravljic (ali mitov), postavljen pred poglaviten življenjski preizkus. Obdarjen je bil s sposobnostjo umetniškega udejstvovanja, a mora na življenjski poti dokazati, da je bil tega daru vreden. Na tej poti se pojavijo različni škodljivci in pomočniki. Eden poglavitnih škodljivcev sta denar in slava, ki ju v njuni najbolj pogubni obliki predstavlja vojvoda. Preden Tibor prispe do vojvodovega gradu, ga ob cesti ustavi umirajoči starec in ga prosi, naj mu izpolni zadnjo željo ter zaigra njegovo najljubšo pesem o mesečini. Tibor ga zavrne in s tem odkloni še zadnjo pomoč, ki mu je bila poslana, da bi se lahko vrnil na pravo pot. Sledi ključen trenutek, ki vodi v tragičen razplet, ko Tibor na gradu, ki simbolizira institucijo, poklekne pred vojvodo in ga sprejme kot glavno in edino avtoriteto. Nevreden čudežnega sredstva, strune violine, je tako po zakonitostih pravljice kaznovan za svojo oholost.

Čeprav Makarovičeva uporablja veliko že znanih pravljičnih zakonitosti, pa je nadvse izvirna v njihovih variacijah. Zanimivo je, kako razvija dvojno osebnost glavnega junaka: od pozitivne osebe, s katero bralec sočustvuje in mu želi uspeh, vse do njegovega propada, ko se izkaže za etično nečistega. Mesečinska struna, čeprav ustvarjena v formatu, ki tradicionalno velja za otroškega, odpira različne problemske teme in s tem ponovno dokazuje, kako univerzalen in bralsko odprt je lahko svet slikanic. Teme so podane leposlovno in vizualno izvirno, z uporabo simbolov in primarno sicer postavljene v oddaljen prostor in čas, a ravno zato ponujajo potrebno distanco in ironijo, s katero avtorica kritično opozarja na problematiko umetnika v sodobnem materialističnem času.